Strasbourg, 2. junija 2004

Spoštovani gospod,

Dne 23. decembra 2003 ste se v imenu X pritožili Evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi z načinom, kako Komisija upravlja carinsko vrednotenje.

Dne 23. januarja 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Dne 18. maja 2004 ste me obvestili, da ne želite več obravnavati vaše pritožbe. 1. junija 2004 ste imeli telefonski pogovor z mojo pisarno.

Kot ste zahtevali v dopisu z dne 19. januarja 2004, je bila vaša pritožba obravnavana zaupno.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

To pritožbo je vložila svetovalna družba, ki deluje v imenu družbe X s sedežem na Nizozemskem (v nadaljnjem besedilu: pritožnik).

Pritožba se nanaša na način, kako Evropska komisija upravlja carinsko vrednotenje. Carinsko vrednotenje je postopek, ki se uporablja za določitev vrednosti uvoženega blaga za izračun carinskih dajatev ad valorem.

Evropsko računsko sodišče je v svojem posebnem poročilu št. 23/2000 (1) navedlo, da Komisija ni sprejela ustreznih ukrepov za odpravo več pomanjkljivosti pri upravljanju carinskega vrednotenja in nadzoru organov držav članic, ki sestavljajo carinsko unijo.

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva v tej zadevi naslednja:

Izkušnje pritožnika so, da se zakonodaja Skupnosti v različnih državah članicah, kot sta Nizozemska in Španija, ne razlaga enako. Španski carinski organi so retroaktivno odmerili znatne zneske carin, uvoznega DDV in obresti v skupnem znesku 1.646.454 EUR za leta od 1997 do 2001. Te retroaktivne ocene temeljijo na napačni razlagi pravil Skupnosti o carinskem vrednotenju s strani španskih carinskih organov. Vse zadeve (carinska revizija za leta 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001) so bile predmet sporov pred španskimi sodišči in so po vloženih pritožbah še vedno nerešene s sodbami, pričakovanimi v letih 2006/2007.

Pritožnik je 15. septembra 2000 pisal Komisiji in jo prosil za razlago carinskega prava Skupnosti, saj se je zdelo, da španski organi niso pravilno razlagali različnih točk carinskega zakonika Skupnosti (CZS). Komisija je v svojem odgovoru z dne 20. decembra 2000 navedla, da so vprašanja razlage, ki jih je izpostavil pritožnik, v pristojnosti nacionalnih carinskih organov in da ni odgovorna za podrobno preučitev zelo specifičnih posameznih primerov, saj je to naloga nacionalnih uprav. Pritožnik je nato Komisiji poslal različna elektronska sporočila, v katerih jo je pozval, naj pojasni svoje stališče. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z odgovorom Komisije, je v svojem odgovoru poudaril, da trenutno stanje povzroča različno uporabo in razlago veljavnih pravil v različnih državah članicah. V dopisu z dne 12. decembra 2001 je pritožnik nadalje predlagal, da bi bilo treba o zadevi čim prej razpravljati v Odboru za carinski zakonik (oddelek za carinsko vrednotenje). Komisija je v svojem odgovoru z dne 21. decembra 2001 to zamisel zavrnila.

Pritožnik je 22. januarja 2002 poudaril, da je nesprejemljivo, da se carinski zakonik v dveh državah članicah razlaga različno in da je naloga Komisije, da pojasni zakonodajo in smernice. Pritožnik je ponovno zahteval, da se o tem vprašanju razpravlja v Odboru za carinski zakonik. Vendar Komisija do zdaj ni odgovorila na dopis z dne 22. januarja 2002.

Pritožnik je 23. decembra 2003 vložil to pritožbo pri varuhu človekovih pravic, pri čemer je navedel naslednje trditve (seznam trditev na straneh 8 do 10 pritožbe) in zahtevek (na strani 12 pritožbe):

1. V nasprotju s tem, kar je navedla v dopisu z dne 21. decembra 2001, Komisija še ni objavila dodatnih primerov kot smernic za carinske službe in gospodarske subjekte;

2. Komisija ni odgovorila na pritožnikov dopis z dne 22. januarja 2002 in ni odgovorila na pritožnikovo zahtevo, da se njegov primer uvrsti na dnevni red Odbora za carinski zakonik (točki 2 in 4 pritožnikovega seznama obtožb);

3. Komisija pritožnika ni obvestila, ali je države članice zaprosila za informacije v zvezi s praktično uporabo določbe o nakupnih provizijah (kot je navedeno v njenem dopisu z dne 21. decembra 2001);

4. Komisija je obvestila Računsko sodišče, da bo ukrepala, da bi odpravila različno obravnavo trgovcev, ki delujejo v več državah članicah, vendar ni sprejela nobenih ukrepov in ne izvaja potrebne zakonodaje Skupnosti za zagotovitev enakih trgovinskih pogojev v državah članicah. V zvezi s tem je iz odgovora Komisije Računskemu sodišču razvidno, da se zdi, da se predstavlja kot organ, ki nima zadostnih sredstev in pooblastil (točki 5 in 7 pritožnikovega seznama obtožb);

5. Manjka „podatkovna zbirka zavezujočih odločitev o vrednotenju“, kar pojasnjuje, zakaj ta primer ni bil ustrezno obravnavan;

6. Komisija bi morala sprejeti različne ukrepe za izboljšanje svojega upravljanja carinskega vrednotenja, da bi se enotno uporabljalo v vseh državah članicah.

Poizvedba

Dne 23. januarja 2004 je varuh človekovih pravic poslal pritožbo Komisiji za mnenje z rokom 30. aprila 2004. Z dopisom z dne 4. maja 2004 je Komisija obvestila varuha človekovih pravic, da so njene službe v postopku dokončnega oblikovanja odgovora na pritožbo. Vendar je pritožnik 18. maja 2004 obvestil varuha človekovih pravic, da glede na izid sestanka z uradniki Direktorata za obdavčenje in carinsko unijo (TAXUD B1) Komisije, ki je potekal 14. maja 2004, ne želi več obravnavati pritožbe. Pritožnik je tudi navedel, da je bila Komisija o tem obveščena na navedenem sestanku.

Službe Komisije so 25. maja 2004 službe varuha človekovih pravic po telefonu obvestile, da je pritožnik obvestil Komisijo, da pritožba ne bo obravnavana. Obe službi sta se strinjali, da v teh okoliščinah ne bo več služilo namenu pošiljanja mnenja.

V telefonskem pogovoru z dne 1. junija 2004 je pritožnik obvestil urad varuha človekovih pravic, da je zadovoljen s stališčem, ki ga je Komisija sprejela v zvezi s to zadevo, in s svojim predlogom, da se preučijo odprta problematična vprašanja. Pritožnik je zato menil, da je bila zadeva rešena.

ODLOČBA

1 Očitki zoper Komisijo

1.1 Pritožbo vlaga svetovalno podjetje, ki deluje v imenu podjetja s sedežem na Nizozemskem (v nadaljnjem besedilu: pritožnik). Pritožba se nanaša na način, kako Evropska komisija upravlja carinsko vrednotenje. Carinsko vrednotenje je postopek, ki se uporablja za določitev vrednosti uvoženega blaga za izračun carinskih dajatev ad valorem. Pritožnik je v bistvu trdil, da Komisija ni ustrezno izpolnila svojih obveznosti v zvezi s carinskim vrednotenjem, s čimer tudi ni zagotovila enakovrednih trgovinskih pogojev v državah članicah. Pritožnik je v zvezi s tem navedel več natančnejših trditev in zahtevkov proti Komisiji (2).

1.2 Pritožnik je 18. maja 2004 obvestil varuha človekovih pravic, da glede na rezultate sestanka z uradniki Direktorata za obdavčenje in carinsko unijo (TAXUD B1) Komisije, ki je potekal 14. maja 2004, ne želi več obravnavati pritožbe in da je bila Komisija o tem obveščena na omenjenem sestanku. V telefonskem pogovoru z dne 1. junija 2004 je pritožnik nadalje obvestil urad varuha človekovih pravic, da je zadovoljen s stališčem, ki ga je Komisija sprejela v zvezi s to zadevo, in s svojim predlogom, da se preučijo odprta problematična vprašanja. Pritožnik je zato menil, da je bila zadeva rešena.

2 Sklepna ugotovitev

Iz pritožnikovega dopisa z dne 18. maja 2004 in telefonskega pogovora z dne 1. junija 2004 je razvidno, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve in s tem zadovoljila pritožnika. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL C 84/1 z dne 14. marca 2001.

(2) Obtožbe in trditve so: 1) V nasprotju s tem, kar je navedla v dopisu z dne 21. decembra 2001, Komisija še ni objavila dodatnih primerov kot smernic za carinske službe in gospodarske subjekte; 2) Komisija ni odgovorila na pritožnikovo pismo z dne 22. januarja 2002 in ni odgovorila na pritožnikovo zahtevo, da se njen primer uvrsti na dnevni red Odbora za carinski zakonik (točki 2 in 4 pritožnikovega seznama obtožb); 3) Komisija pritožnika ni obvestila, ali je države članice zaprosila za informacije v zvezi s praktično uporabo določbe o nakupnih provizijah (kot je navedeno v njenem dopisu z dne 21. decembra 2001); 4) Komisija je obvestila Računsko sodišče, da bo ukrepala, da bi odpravila različno obravnavo trgovcev, ki delujejo v več državah članicah, vendar ni sprejela nobenih ukrepov in ne izvaja potrebne zakonodaje Skupnosti za zagotovitev enakih trgovinskih pogojev v državah članicah. V zvezi s tem je iz odgovora Komisije Računskemu sodišču razvidno, da se zdi, da se predstavlja kot organ, ki nima zadostnih sredstev in pooblastil (točki 5 in 7 pritožnikovega seznama obtožb); 5) manjka "baza podatkov o zavezujočih odločitvah o vrednotenju", kar pojasnjuje, zakaj ta primer ni bil ustrezno obravnavan; in 6) Komisija bi morala sprejeti različne ukrepe za izboljšanje svojega upravljanja carinskega vrednotenja, da bi se enotno uporabljalo v vseh državah članicah.