Strasbourg, 2. junija 2004

Spoštovana gospa H.,

Dne 20. avgusta 2003 ste v imenu združenja DIK vložili pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic proti Evropski komisiji. Vaša pritožba se nanaša na odločitev Komisije, da zahteva povračilo dela sredstev, dodeljenih združenju DIK za izvajanje projekta Leonardo da Vinci (S 95/2/179/III.2.a).

Dne 27. oktobra 2003 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Dne 29. januarja 2004 sem prejel mnenje Komisije, ki sem vam ga poslal s pozivom, da predložite svoje pripombe. Zdi se, da od vas ni prejela nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so dejstva v zadevi, če povzamemo, naslednja:

Pritožnik je predsednik Društva DIK, majhne strokovne organizacije in sindikata, ki med drugim skrbi za knjižničarje, arhivarje in muzejske delavce. Njeno združenje je bilo odgovorno za razvoj projekta, ki ga je financirala Evropska komisija v okviru programa Leonardo da Vinci (ref.: S95/2/179/III.2.a).

Združenje DIK je leta 2001 od Komisije prejelo račun, s katerim je brez dodatnih pojasnil zahtevalo plačilo 50.000 EUR. Po več poskusih iskanja uradnika, odgovornega za projekt, vključno z obiskom Komisije, je bil pritožnik obveščen o pomislekih institucije glede projekta. Nanašale so se na številne nepravilnosti, kot so pomanjkanje podpisov nekaterih partnerjev, potreba združenja, da krije svoje stroške, previsok znesek, ki ga eden od partnerjev zaračuna kot potne stroške, in obdobje, za katero je partner zahteval povračilo stroškov. Pritožnik je pojasnil, da je to stanje posledica dejstva, da udeleženci niso sprejeli osnutka poročila o projektu, ki so ga prvotno pripravili vodje projektov, in da je moral za končno pripravo poročila poskrbeti zunanji muzejski strokovnjak.

Glede na pomisleke, ki jih je izrazila Komisija, je pritožnik v poročilo o projektu vnesel več popravkov. Zdi se, da je Komisija zaradi teh sprememb ponovno preučila nekatere svoje ugovore in zmanjšala svoj zahtevek za povračilo na 20.911,09 EUR. Vendar je pritožnik poudaril, da je bil projekt uspešno izveden in da je bilo poročilo združenja DIK o projektu dokončano in objavljeno. Strinjala se je, da bi izvedba projekta lahko delno odstopala od specifikacij, določenih v pogodbi, čeprav je izpodbijala znesek, ki ga je zahtevala Komisija.

Po več izmenjavah in osebnih sestankih s pristojnimi uradniki je pritožnik povrnil zahtevani znesek v višini 20.911,09 EUR. Izrazila pa je nezadovoljstvo z odločitvijo Komisije in ugotovila, da je njena organizacija majhna, saj jo med drugim sestavljajo knjižničarji, arhivarji in muzejski delavci. Zahtevanega zneska ni bilo mogoče kriti iz proračuna združenja, kar je povzročilo opustošenje njegovih članov.

Pritožnik je poudaril, da čeprav združenje DIK ni poznalo nekaterih pravil, ki urejajo projekt, in da je njihovo izvajanje stalo veliko časa in denarja, je projekt izvedlo v skladu s pogodbo.

Če povzamemo, pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic trdi, da Komisija ni ustrezno obravnavala projekta, zlasti kar zadeva njegovo zahtevo za povračilo dela sredstev, in združenja DIK ni obvestila o nekaterih zahtevah pogodbe.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je pritožnik delal kot izvajalec pri projektu, financiranem v okviru programa Leonardo da Vinci (pogodba S.95.2.179.III.2.a; št. 3854). Pogodba je veljala od 1. decembra 1995 do 30. januarja 1997.

Projekt je bil predmet številnih stikov med tako imenovanim Uradom za tehnično pomoč (TAO) v imenu Komisije in izvajalcem, da bi rešili številne težave, ki izhajajo iz ocene napredka in končnih poročil. Komisija je ugotovila, da so njene službe pritožnika pisno in ustno obvestile o teh težavah.

Komisija je poudarila, da so bili odnosi z izvajalcem urejeni s pogodbo, ki ji je bil priložen upravni in finančni priročnik. V tem priročniku so določena merila za upravičenost izdatkov za projekte. Institucija je poudarila, da je bila zato pogodbena stranka ves čas obveščena o svojih pogodbenih obveznostih.

Institucija je navedla, da je bil nalog za povračilo, ki ga je pritožnica izpodbijala, izdan po tem, ko so njene službe zaključile obravnavo njene druge različice končnega poročila, predloženega 6. junija 1999. Prvo končno poročilo je TAO prejel 19. februarja 1998. Ni bil odobren, ker načrtovani izložki niso bili dokončani, zaradi česar ocena ni bila mogoča.

Zaradi težav, ki so nastale zaradi zaprtja TAO in zapečatenja njegovih spisov s strani belgijskih pravosodnih organov, je Komisija drugo različico končnega poročila obdelala šele leta 2000. Komisija je na podlagi svoje ocene sklenila, da je poročilo nepopolno, zato so njene službe 17. maja in 18. avgusta 2000 od izvajalca zahtevale dodatne informacije.

Ker Komisija ni odgovorila na te zahteve, se je 12. decembra 2000 odločila zaključiti spis in nekatere odhodke razglasiti za neupravičene. Komisija je v dopisu pritožniku z dne 12. decembra 2000 svoje stališče utemeljila z naslednjimi razlogi: se lahko upoštevajo samo izdatki, nastali v pogodbenem obdobju (od 1. decembra 1995 do 30. novembra 1997); poročil o napredku in končnih poročil ni podpisala ista oseba, ki je podpisala pogodbo; v razpredelnicah so bile nedoslednosti, nekatere pa niso bile podpisane; druge različice končnega poročila ni bilo mogoče upoštevati, ker je bila predložena pozneje kot 10 mesecev po koncu pogodbenega obdobja; pritožnik ni odgovoril na zahteve Komisije po informacijah; pogodbe s partnerji pa niso bile sklenjene. Spis je bil zato zaključen in 31. maja 2001 je bil izvajalcu poslan opomin skupaj s pojasnilnimi finančnimi prilogami.

Združenje DIK se je 21. junija 2001 pritožilo Komisiji. Glede na okoliščine v zvezi z zaprtjem TAO je Komisija domnevala, da pritožnik ni nikoli prejel zahteve za dodatne informacije z dne 17. maja 2000, in se je zato odločila, da ponovno odpre spis. Po tem, ko je pritožnica septembra 2001 predložila zahtevane dodatne informacije, in po svojem dopisu z dne 15. oktobra 2001 je Komisija spremenila svojo oceno in sprejela del izdatkov, ki so bili prvotno razglašeni za neupravičene. Na podlagi te nove ocene je Komisija ocenila preostale neupravičene stroške na 20 911,09 EUR in v ta namen predložila predlog izvajalcu.

Z dopisom z dne 23. oktobra 2001 je izvajalec uradno sprejel ta predlog. 13. avgusta 2003 je plačala znesek 20.911,09 EUR, ki ga je dolgovala Komisiji v zvezi s projektom. Po mnenju Komisije je to plačilo potrdilo, da se izvajalec strinja s svojo končno odločitvijo.

Pripombe pritožnika

Varuh človekovih pravic od pritožnika ni prejel nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Obravnava projekta s strani Komisije

1.1 Pritožba se nanaša na odločitev Komisije, da zahteva povračilo dela sredstev, dodeljenih združenju DIK za izvajanje projekta Leonardo da Vinci. Pritožnik trdi, da Komisija ni ustrezno obravnavala projekta, zlasti kar zadeva njen zahtevek za povračilo dela sredstev, in združenja DIK ni obvestila o nekaterih pogodbenih zahtevah. Pritožnik trdi, da čeprav združenje DIK ni poznalo nekaterih pravil, ki urejajo projekt, in je njihovo izvajanje stalo veliko časa in denarja, je projekt izvedlo v skladu s pogodbo.

1.2 Komisija trdi, da so bili njeni odnosi z izvajalcem urejeni s pogodbo, ki ji je bil priložen upravni in finančni priročnik. V tem priročniku so določena merila za upravičenost izdatkov za projekte. Institucija je poudarila, da je bila zato pogodbena stranka ves čas obveščena o svojih pogodbenih obveznostih.

Komisija v zvezi z izvajanjem pogodbe trdi, da je zahtevala povračilo nekaterih stroškov, potem ko je ugotovila, da končno poročilo, ki ga je poslal pritožnik, ni bilo popolno.

Po prejemu dodatnih informacij, ki jih je poslal pritožnik, je Komisija sprejela del odhodkov, ki so bili prvotno razglašeni za neupravičene. Na podlagi te nove ocene je Komisija ocenila preostale neupravičene stroške na 20.911,09 EUR in v ta namen predložila predlog izvajalcu, ki je predlog 23. oktobra 2001 uradno sprejel.

1.3 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne ravna v skladu s pravilom ali načelom, ki je zanj zavezujoče (1). Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.4 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.5 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti.

Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.6 Na podlagi dokazov, predloženih med preiskavo, se zdi, da je bila pogodba podpisana med Komisijo in združenjem pritožnika (S.95.2.179.III.2.a; št. 3854) je vsebovala več prilog, vključno z upravnim in finančnim priročnikom projekta. V tem dokumentu so podrobno določena merila za upravičenost izdatkov projekta. Ker so bila merila, ki opredeljujejo stroške, ki jih mora plačati Komisija, sestavni del pogodbe, ki jo je podpisal in s katero se je strinjal pritožnik, varuh človekovih pravic meni, da je Komisija pritožniku zagotovila zadostne informacije o pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz pogodbe.

1.7 Glede tega, kako je Komisija obravnavala pogodbo, zlasti odločitev, da bo zahtevala povračilo dela svojih sredstev, je iz razpoložljivih dokazov razvidno, da je Komisija utemeljila svoje zahtevke za povračilo dela pomoči z utemeljitvijo, da nekateri stroški, ki jih je imel pritožnik, niso bili upravičeni. Varuh človekovih pravic se zaveda dejstva, da je Komisija svoje stališče utemeljila s sklicevanjem na več pogodbenih zahtev, za katere se zdi, da jih pritožnik ni izpodbijal, kot je med drugim dejstvo, da se lahko upoštevajo samo odhodki, nastali v pogodbenem obdobju (od 1. decembra 1995 do 30. novembra 1997); da se zdi, da poročila o napredku in končna poročila ni podpisala ista oseba, ki je podpisala prvotno pogodbo; ali da so bile v razpredelnicah nedoslednosti in da nekatere od njih niso bile podpisane.

1.8 Na podlagi informacij, ki sta jih med preiskavo predložila pritožnik in Komisija, varuh človekovih pravic meni, da se stališče Komisije v zvezi s tem vprašanjem ne zdi nerazumno in da se zdi, da je Komisija pritožnika ustrezno obvestila o razlogih za svoje stališče.

V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da preiskava ni razkrila primera nepravilnosti.

2 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Glej letno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic za leto 1997, str. 22.