- SL Slovenščina
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Sklep o zavrnitvi Evropske komisije, da širši javnosti omogoči dostop do dokumentov v zvezi s spremljanjem človekovih pravic pri projektih v Libiji, ki jih financira EU (zadeva 2089/2023/ACB)
Odločba
Primer 2089/2023/ACB - Preiskava uvedena dne Petek | 27 oktober 2023 - Priporočilo o Ponedeljek | 04 marec 2024 - Odločba z dne Petek | 11 oktober 2024 - Zadevna institucija ali organ Evropska komisija ( Ugotovljene nepravilnosti ) - Država Belgija
Pritožba vložena
23/10/2023Analiza pritožbe
25/10/2023Preiskava je v teku
27/10/2023Predhodni izid
26/02/2024Izid preiskave
11/10/2024
Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov Evropske komisije v zvezi s spremljanjem človekovih pravic pri projektih v Libiji, ki jih financira EU. Pritožnikova zahteva za dostop je sledila izjavi Komisije pred Odborom Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. V skladu s to izjavo izvajalec, ki mu je bilo zaupano spremljanje, do zdaj ni poročal o kršitvah načela neškodovanja, neposredno povezanih z vsemi stroški v okviru nujnega skrbniškega sklada EU za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki. Pritožnik je zahteval dostop javnosti do dokumentov, ki bi mu omogočili preverjanje te izjave.
Komisija je v potrdilnem sklepu opredelila 14 dokumentov, do katerih je odobrila omejen dostop ali ga sploh ni odobrila, pri čemer se je sklicevala na varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost in mednarodne odnose, ter varstvo osebnih podatkov in poslovnih interesov izvajalca.
Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda spornih dokumentov ugotovila, da je bila zavrnitev Komisije, da omogoči dostop do nekaterih dokumentov, razumna, saj je menila, da bi njihova oblika lahko razkrila identiteto izvajalca, kar bi lahko ogrozilo varnost njegovega osebja na terenu. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila tudi, da obsežna redigiranja pogodbe, njenih dodatkov in prilog, vključno z mandatom, vlogo za nepovratna sredstva in splošnim priročnikom o spremljanju človekovih pravic, ki jih je izvedla Komisija, niso bila upravičena. Inšpekcijski pregled je nadalje razkril, da so obstajali dodatni dokumenti, ki vsebujejo vsebinske ugotovitve izvajalca in bi jih Komisija morala opredeliti kot dokumente, ki spadajo na področje uporabe zahtevka.
Varuhinja človekovih pravic je Komisiji priporočila, naj izvede novo iskanje dokumentov, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove prošnje za dostop, in oceni, ali bi bilo mogoče take dodatno opredeljene dokumente razkriti v skladu z Uredbo 1049/2001. Prav tako je priporočila, naj Komisija omogoči večji dostop javnosti do dokumentov, ki jih je že opredelila.
Komisija se je v odgovor strinjala z izvedbo ponovnega iskanja, vendar ni opredelila dodatnih dokumentov, saj je menila, da vsebinska poročila, ki jih je navedel varuh človekovih pravic, niso bila zajeta v zahtevi. Poudarila je tudi, da pritožnik v potrdilni prošnji ni izpodbijal neobstoja dodatnih dokumentov. Komisija je potrdila, da je bil najširši možni dostop že odobren do dokumentov, ki jih je opredelila, in dodala, da bi (širši) delni dostop pomenil nesorazmerno upravno breme.
Varuhinja človekovih pravic je menila, da je bila razlaga Komisije glede obsega zahteve neupravičeno omejevalna in da je bilo njeno pričakovanje, da bi moral pritožnik podvomiti v popolnost opredeljenih dokumentov, v tem primeru nerazumno. Varuhinja človekovih pravic prav tako ni bila prepričana, da ni mogoče odobriti nadaljnjega dostopa do opredeljenih dokumentov, in je menila, da so argumenti v zvezi z upravnim bremenom neutemeljeni.
Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila primer in potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti. Predlagala je tudi, naj Komisija pritožniku predloži dokaze, na podlagi katerih bo lahko preveril izjavo o neškodovanju.
Ozadje pritožbe
1. Nujni skrbniški sklad EU za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (EUTFA) je bil ustanovljen leta 2015 [1]. EUTFA je leta 2022 mobiliziral skoraj 456 milijonov EUR za projekte v Libiji [2].
2. Predstavnik Evropske komisije je aprila 2022 [3] na seji Odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (odbor LIBE) izjavil, da je Komisija vzpostavila „spremljanje operacij v Libiji s strani tretjih oseb“v okviru sporazuma EUTFA „s posebnim poudarkom na zagotavljanju spoštovanja politike neškodovanja“. Predstavnik je dodal, da „izvajalec doslej ni poročal o kršitvah načela neškodovanja, neposredno povezanih z vsemi stroški programov skrbniškega sklada [Komisije]“[4].
3. Pritožnik, novinar, je maja 2022 zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, ki jih ima Komisija v skladu z zakonodajo EU o dostopu do dokumentov [5], vključno z „elektronskimi sporočili, ki razkrivajo identiteto tretjega izvajalca, obseg poročanja, vse finančne stroške, povezane s pogodbo, in samo poročilo“, na katere se je Komisija sklicevala na zgoraj navedeni seji odbora LIBE.
4. Komisija je julija 2022 zavrnila dostop do vseh šestih dokumentov, za katere je ugotovila, da spadajo na področje uporabe prošnje, pri čemer se je sklicevala na varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose [6], in varstvo tekočega postopka odločanja [7].
5. Pritožnik, ki ni bil zadovoljen s tem, da je Komisija zavrnila dostop do dokumentov, je avgusta 2022 Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (s „potrdilno prošnjo“).
6. Komisija je oktobra 2023 po sodelovanju varuhinje človekovih pravic [8] izdala končni sklep (v nadaljnjem besedilu: potrdilni sklep). Komisija je opredelila 14 dokumentov in odobrila delni dostop do nekaterih od njih, vključno s pogodbo o vzpostavitvi spremljanja in njenimi dodatki. Komisija se je pri zavrnitvi nadaljnjega dostopa sklicevala na varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost [9] in mednarodne odnose [10], ter varstvo osebnih podatkov [11] in poslovnih interesov izvajalca [12].
7. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s prejetim dostopom, se je ponovno obrnil na varuha človekovih pravic.
8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da širši javnosti omogoči dostop do dokumentov, obravnavanih v pritožbi.
9. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala vse dokumente, za katere je Komisija ugotovila, da spadajo na področje uporabe zahteve. Ta pregled je pokazal na obstoj dodatnih dokumentov, ki bi lahko spadali na področje uporabe zahtevka in jih Komisija ni opredelila. Na vzorcu teh dokumentov je bil tako opravljen nadaljnji pregled.
Priporočilo varuha človekovih pravic
Področje uporabe zahtevka
10. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je iz prvotne zahteve in njenega konteksta jasno, da je pritožnik zaprosil za dostop do „poročila“, da bi preveril izjavo Komisije na seji odbora LIBE. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bilo to v potrdilni prošnji še bolj jasno: „Moja novinarska vloga je delno preverjanje resničnosti takih izjav.“ Pritožnik je zato zahteval poročilo, ki podpira izjavo Komisije, da „izvajalec ni prijavil nobenih kršitev načela neškodovanja, neposredno povezanih z vsemi stroški programov skrbniškega sklada“. Z drugimi besedami, pritožnik je zahteval dostop do dokumentov, ki so vsebovali zlasti vsebinsko analizo izvajalca v zvezi s spremljanjem človekovih pravic, ki ga je izvajal.
11. Inšpekcijski pregled je pokazal, da poročila, ki jih je ugotovila Komisija (do katerih je bil dostop zavrnjen), ne vključujejo ugotovitev izvajalca. Vendar se formalni pogoji (priloženi pogodbi), ki so bili v celoti redigirani, nanašajo na tri vrste poročil, ki jih mora izvajalec izdati za predstavitev svojih vsebinskih ugotovitev. Nadaljnji pregled vzorca teh poročil je potrdil, da ti dokumenti vključujejo vsebinsko analizo in ugotovitve izvajalca.
12. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bila presoja Komisije glede obsega prošnje za dostop javnosti preozka in ni privedla do opredelitve vseh ustreznih dokumentov. Podala je naslednje priporočilo [13]:
Komisija bi morala opraviti novo iskanje dokumentov, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove prošnje za dostop, in oceniti, ali se lahko taki dodatno opredeljeni dokumenti razkrijejo v skladu z Uredbo 1049/2001.
13. Komisija je v odgovor ponovno iskala dokumente in potrdila, da je seznam dokumentov, ki jih je opredelila v potrdilnem sklepu, popoln. Komisija je ugotovila, da pritožnik svoje zahteve ni izrazil tako, da bi zajemala katere koli druge dokumente, ki bi jih morala tretja oseba pripraviti v skladu s pogodbo. Menila je, da taka razlaga glede na besedilo pritožnikove zahteve ni upravičena.
14. Komisija je dodala, da pritožnik v potrdilni prošnji ni izpodbijal popolnosti seznama dokumentov niti razlage Komisije glede obsega zahteve. Komisija je navedla, da pritožnik v svoji korespondenci s Komisijo ni izrazil nobenega nezadovoljstva s tem, kako je Komisija razlagala obseg zahteve.
15. Komisija je sklenila, da je razlaga obsega zahteve varuha človekovih pravic preširoka. Opozorila je, da ima pritožnik še vedno pravico vložiti novo začetno prošnjo v skladu z Uredbo 1049/2001.
16. Pritožnik je v odgovoru nasprotoval temu, kako Komisija razume njegovo zahtevo. Potrdili so, da je bil namen zahtevka preveriti, ali je v katerem od dokumentov, ki jih je pripravil zunanji izvajalec, nedvoumno navedeno, da projekti EU, financirani v okviru sporazuma EUTFA, niso kršili načela neškodovanja.
Dostop do opredeljenih dokumentov
17. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je v več dokumentih, za katere je Komisija ugotovila, da spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve, vključno s poročili in priročnikom o spremljanju človekovih pravic, prikazana grafična podoba izvajalca, ki bi lahko razkrila njegovo identiteto. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je glede na dokazana konkretna in dejanska tveganja za telesno celovitost zaposlenih in strokovnjakov izvajalca na terenu nerazkritje teh dokumentov razumno.
18. Vendar v vseh dokumentih ni prikazana grafična podoba izvajalca. Ti vključujejo pogodbo, dodatke, pristojnosti in naloge ter drugi priročnik o spremljanju človekovih pravic in poročanju o njih. V zvezi s temi dokumenti se varuhinja človekovih pravic ni strinjala s Komisijo, da so bile zadržane informacije v celoti zajete z navedenimi izjemami.
19. V zvezi z vlogo za nepovratna sredstva, katere razkritje je Komisija v celoti zavrnila, je varuhinja človekovih pravic sklenila, da bi se lahko vsaj nekateri elementi tega dokumenta razkrili, ne da bi se razkrile poslovno občutljive informacije.
20. Varuhinja človekovih pravic je dodala, da Komisija pri ocenjevanju obstoja prevladujočega javnega interesa za razkritje vloge za nepovratna sredstva ni upoštevala javnega interesa za omogočanje javnega nadzora nad projekti, ki jih financira EU, in natančneje, kako se spremlja njihov morebitni vpliv na človekove pravice. Varuhinja človekovih pravic je dodala, da se je v tem posebnem primeru spremljanje človekovih pravic nanašalo na projekte, ki jih je financirala EU, v državi, v kateri sta bila vključenost EU in morebitni vpliv na človekove pravice že predmet kritik javnosti [14].
21. Varuhinja človekovih pravic je na splošno ugotovila, da zavrnitev Komisije, da zagotovi širok delni dostop do pogodbe, dodatkov in ustreznih pristojnosti ter vloge za nepovratna sredstva in drugega priročnika o spremljanju človekovih pravic, pomeni nepravilnost. Podala je naslednje priporočilo [15]:
Komisija bi morala ponovno oceniti pogodbo, dodatke, pogoje in vlogo za nepovratna sredstva ter priročnik za spremljanje človekovih pravic in poročanje o njih [16], da bi zagotovila večji dostop javnosti in upoštevala ugotovitve varuha človekovih pravic iz tega priporočila.
22. Komisija je v odgovoru menila, da je v potrdilni fazi odobrila najširši možni dostop.
23. V zvezi z drugim priročnikom [17] je Komisija ponovila, da bi celo delni dostop ogrozil javno varnost [18], pri čemer se je sklicevala na pripombe, ki jih je izvajalec poslal v potrdilni fazi [19]. Navedla je, da lahko omejeni deli tega dokumenta vsebujejo splošne informacije ali standardno znanje o človekovih pravicah, vendar so ti povezani z metodologijo projekta in smernicami za dejavnosti mreže za spremljanje na terenu v Libiji.
24. Komisija je dodala, da bi odobritev delnega dostopa do tega dokumenta glede na njegovo dolžino in strukturo pomenila nesorazmerno upravno breme. Komisija se je v podporo temu sklicevala na nedavno sodbo Splošnega sodišča [20].
25. V zvezi s pogodbo, dodatki in mandatom je Komisija menila, da so deli, ki bi se lahko razkrili, ne da bi bila ogrožena javna varnost, tako razpršeni in omejeni, da bi njihova identifikacija in redigiranje preostalih delov, ki jih je treba zaščititi, pomenila nesorazmerno upravno breme v smislu zgoraj navedene sodne prakse.
26. V zvezi z varstvom mednarodnih odnosov, na katerega se je Komisija oprla pri utemeljitvi zavrnitve dostopa do mandata, je pojasnila, da naj bi ta izjema zajemala le tiste dele, ki vsebujejo podrobno analizo Komisije o političnih in varnostnih razmerah ter razmerah na področju človekovih pravic v Libiji, v nasprotju s celotnim mandatom. Navedla je, da mandata v celoti nikakor ni mogoče razkriti, ne da bi bila s tem ogrožena javna varnost.
27. Komisija je dodala, da je v potrdilnem sklepu zadostno pojasnila, zakaj bi razkritje teh delov ogrozilo mednarodne odnose EU z libijskimi oblastmi. V zvezi s tem se je sklicevalo na polje proste presoje, ki ga imajo institucije Unije pri uporabi te izjeme.
28. V zvezi z vlogo za nepovratna sredstva je Komisija menila, da bi zaradi količine poslovno občutljivih informacij, ki jih vsebuje, identifikacija in naknadno redigiranje navedenih delov pomenila nesorazmerno upravno breme. Komisija je dodala, da izjema javne varnosti velja tudi za zadevne dele.
29. Komisija je menila, da razkrite informacije javnosti omogočajo, da v zadostni meri ve, kje in za kakšen namen EU porablja sredstva v skladu s finančno uredbo. Če bi Komisija sledila obrazložitvi varuha človekovih pravic, bi ji zgolj obstoj javne kritike v zvezi s financiranjem projektov, povezanih s človekovimi pravicami, s strani Komisije ali morebitnih obtožb o kršitvah odvzel možnost, da se sklicuje na varstvo poslovnih interesov.
30. Komisija je sklenila, da tudi če bi prevladal javni interes za razkritje, poslovno občutljivih delov ne bi bilo mogoče razkriti, ne da bi bila pri tem ogrožena javna varnost.
31. Pritožnik je v odgovoru navedel, da razume, da bi razkritje nekaterih delov, ki bi razkrili metodologijo ali lokacije, lahko ogrozilo izvajalca. Vendar so podvomili v redigiranje, ki temelji na zaščiti mednarodnih odnosov z Libijo. Zlasti so menile, da trditve Komisije v zvezi s tem niso v skladu z izjavo komisarke za notranje zadeve z dne 6. julija 2023 pred odborom LIBE, v kateri se je sklicevala na indice, da se kriminalne združbe infiltrirajo v libijsko obalno stražo [21].
32. Pritožnik je tudi vztrajal, da obstaja javni interes za preverjanje izjav Komisije Evropskemu parlamentu. Ugotovili so, da če lahko Evropska komisija javno objavi izjave o temah, ki se nanašajo na človekove pravice, ne da bi bilo to mogoče preveriti, je to znak, da je nad neodvisnim nadzorom in odgovornostjo.
Ocena varuha človekovih pravic po priporočilu
Področje uporabe zahtevka
33. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni mogel vedeti, da poročila, za katera je Komisija ugotovila, da spadajo na področje njihove zahteve, niso vključevala vsebinske analize izvajalca. Dostop do teh poročil je bil namreč v celoti zavrnjen, opis teh dokumentov, ki ga je predložila Komisija, pa je bil precej splošen [22]. Informacije, ki so bile na voljo pritožniku, mu torej niso omogočale razumevanja narave teh poročil in zato bi bilo treba v odgovor na njegovo zahtevo opredeliti več dokumentov.
34. Poleg tega Komisija s pritožnikom ni poskušala pojasniti zahteve niti ni predložila pojasnil o tem, kako je razumela njihovo zahtevo v prvotnem ali potrdilnem sklepu. Zato pritožnik ni mogel izpodbijati načina, kako je Komisija razlagala obseg njegove zahteve.
35. Varuhinja človekovih pravic vztraja pri svojem stališču, da je bila prvotna prošnja, prebrana v kontekstu - kar je bilo izrecno navedeno v sami prošnji - jasna ter da sta bila s potrdilno prošnjo njen namen in obseg še jasnejša.
36. Komisija ne more pričakovati, da bodo državljani izpodbijali tisto, česar ne vedo. To je zlasti pomembno glede na domnevo o resničnosti, ki je priložena izjavi institucije EU, da ni več dokumentov. Vložnik bi moral predložiti „dosledne in ustrezne“dokaze, da bi uspešno ovrgel to domnevo [23].
37. Predlog Komisije, da bi pritožnik zdaj lahko vložil novo zahtevo za dostop do teh dokumentov, ni to, kar prosilci upravičeno pričakujejo od državljanom prijazne uprave. To velja še toliko bolj, ker je pritožnik prvotno zahtevo za dostop vložil pred več kot dvema letoma.
38. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic potrjuje svojo ugotovitev o nepravilnostih.
Dostop do opredeljenih dokumentov
39. Varuhinja človekovih pravic še vedno ni prepričana, da ni bilo mogoče odobriti širšega dostopa do dokumentov, za katere je Komisija ugotovila, da spadajo na področje uporabe zahteve.
40. Glede drugega priročnika o spremljanju človekovih pravic [24] varuh po pregledu tega dokumenta še vedno meni, da je zelo splošen. Njegovo osnovno vsebino je težko uskladiti s pomisleki, ki jih je izvajalec izrazil v potrdilni fazi in na katere se je Komisija sklicevala v svojem odgovoru.
41. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja pojasnilo Komisije, da so deli mandata, ki so dejansko zajeti v izjemi za mednarodne odnose, bolj omejeni, kot je navedeno v potrdilnem sklepu. Vendar varuhinja človekovih pravic še vedno meni, da vseh delov, ki vključujejo analizo razmer v Libiji, ni mogoče razumeti kot neupravičeno kritiko in jih zato ni bilo mogoče razkriti. Ta omejevalni pristop ni popolnoma skladen, kot je navedel pritožnik, z informacijami, ki jih je komisar za notranje zadeve julija 2023 posredoval odboru LIBE, kot je navedeno zgoraj.
42. V zvezi z vlogo za nepovratna sredstva je Komisija dodala, da bi morali zadevni deli ne glede na to, ali obstaja prevladujoč javni interes za razkritje poslovno občutljivih informacij, ostati zaupni, da se zaščiti javna varnost. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da uporaba izjeme glede javne varnosti za te dele ni jasno razvidna iz potrditvenega sklepa. V vsakem primeru varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da bi morale vse informacije, ki se štejejo za poslovno občutljive, ostati zaupne iz razlogov javne varnosti.
43. Kar zadeva oceno prevladujočega javnega interesa, varuhinja človekovih pravic ponovno poudarja pomen splošnega okvira te zadeve, kot je opisan v priporočilu. Pomisleki, ki so jih izrazili civilna družba in novinarji v zvezi s financiranjem dejavnosti EU v Libiji in spremljanjem človekovih pravic v zvezi s tem, niso „splošni premisleki“, ki bi jih bilo kot take mogoče zavrniti. Ni jasno, v katerih okoliščinah bi Komisija take pomisleke upoštevala pri presoji obstoja prevladujočega javnega interesa, kar je zaskrbljujoče.
44. Nazadnje, Komisija je v zvezi z vsemi spornimi dokumenti trdila, da bi odobritev širšega delnega dostopa pomenila nesorazmerno upravno breme. V zvezi s priročnikom se je Komisija sklicevala na dolžino in strukturo dokumenta, da bi utemeljila zavrnitev delnega dostopa. V zvezi s pogodbo, dodatki in formalnimi pogoji je navedla, da bi bili deli, ki bi jih bilo mogoče razkriti, preveč omejeni in razpršeni. V zvezi z vlogo za nepovratna sredstva se je sklicevala na dolžino zadržanih delov in količino poslovno občutljivih informacij, ki jih vsebuje.
45. Komisija se je v podporo svoji trditvi sklicevala na sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-205/22 [25]. V tej zadevi je Splošno sodišče razsodilo, da je zadevna agencija EU upravičeno menila, da delno razkritje zahtevanih dokumentov pomeni nesorazmerno upravno breme, saj: (i) skoraj vse informacije, ki jih vsebujejo, so bile zajete z navedenimi izjemami (ki jih tožeča stranka ni izpodbijala in jih zato sodišče ni preučilo) in (ii) informacije so bile predstavljene v obliki grafov, zemljevidov, geografskih koordinat in tabel tehničnih značilnosti. Ob upoštevanju tega je Splošno sodišče odločilo, da bi bili predloženi dokumenti zaradi prikritja zadevnih informacij v veliki meri nerazumljivi [26].
46. Okoliščine obravnavane zadeve so zelo različne. Deli dokumentov, ki niso zajeti z izjemami, še zdaleč niso obrobni, oblika dokumentov ne povzroča posebnih težav pri izvajanju redigiranja, rezultat pa bi bil razumljiv. Poleg tega iz sodne prakse jasno izhaja, da lahko institucije le v izjemnih okoliščinah odstopajo od obveznosti odobritve delnega dostopa [27].
47. V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic potrjuje svojo ugotovitev o nepravilnostih.
48. Poleg tega bi si morala institucija EU, kadar javnosti ne more odobriti dostopa do dokumenta, prizadevati, da prosilcem zagotovi informacije, ki so pomembne za njihove zahteve. To je zaradi dobrega upravljanja zlasti pomembno v primeru, ko je Komisija podala javno izjavo o zadevi v javnem interesu, ki je ni mogoče drugače preveriti.
49. Varuhinja človekovih pravic zato predlaga, naj Komisija pritožniku predloži dokaze, da izvajalec doslej ni poročal o kršitvah načela neškodovanja, ki so neposredno povezane z vsemi stroški programov EUTFA, kot je Komisija navedla odboru LIBE Evropskega parlamenta. To lahko zahteva, da izvajalec predloži nov nezaupni dokument.
Sklepna ugotovitev
Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:
Razlaga obsega prošnje, ki jo je podala Komisija, in njena zavrnitev širšega dostopa do spornih dokumentov naj bi pomenili nepravilnost.
Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.
Predlogi za izboljšanje
Komisija bi morala pritožniku predložiti dokaze, da izvajalec do zdaj ni prijavil nobenih kršitev načela neškodovanja, neposredno povezanih z vsemi stroški v okviru programov EUTFA.
Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic
Strasbourg, 11. 2024
[1] Glej: https://ec.europa.eu/trustfundforafrica/index_en#:~:text=Our%20mission,contribute%20to%20better%20migration%20management.
[2] Glej informativni pregled (februar 2022): https://neighbourhood-enlargement.ec.europa.eu/system/files/2022-03/EUTF_libya_en.pdf.
[3] https://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2014_2019/plmrep/COMMITTEES/LIBE/OJ/2022/04-20/1253993SL.pdf ; spletni prenos je na voljo ob 11.10: https://multimedia.europarl.europa.eu/en/webstreaming/libe-committee-meeting_20220421-0900-COMMITTEE-LIBE.
[4] https://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2014_2019/plmrep/COMMITTEES/LIBE/OJ/2022/04-20/1253993SL.pdf ; spletni prenos je na voljo ob 11.10: https://multimedia.europarl.europa.eu/en/webstreaming/libe-committee-meeting_20220421-0900-COMMITTEE-LIBE.
[5] V skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32001R1049&from=EN
[6] V skladu s tretjo alineo člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.
[7] V skladu s prvim pododstavkom člena 4(3) Uredbe 1049/2001.
[8] Glej zadevo 1996/2022/NH, ki se nanaša na zamudo pri sprejetju potrdilne odločbe.
[9] V skladu s prvo alineo člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.
[10] V skladu s tretjo alineo člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.
[11] V skladu s členom 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.
[12] V skladu s prvim odstavkom člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001.
[13] Celotno besedilo priporočila in ocena, na podlagi katere je bilo priporočilo pripravljeno, sta na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/182956.
[14] Glej na primer https://www.theguardian.com/world/2020/mar/12/revealed-the-great-european-refugee-scandal ;. Glej
tudi odprto pismo civilne družbe iz leta 2020 http://www.gisti.org/spip.php?article6388.
[15] Celotno besedilo priporočila in ocena, na podlagi katere je bilo priporočilo pripravljeno, sta na voljo na: https://www.ombudsman.europa.eu/en/recommendation/en/182956.
[16] Komisija ga je v potrdilni prošnji navedla kot dokument 1, 2.1, 3, 3.1 in 4.
[17] Dokument 2.1.
[18] V skladu s členom 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.
[19] V skladu s členom 4(4) Uredbe št. 1049/2001.
[20] Sodba Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2024 v zadevi Marie Naass in Sea-Watch eV proti Evropski agenciji za mejno in obalno stražo, T-205/22, točka 89, na voljo na: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=F2E517B4AB4893614827BB103829D032?text=&docid=285143&pageIndex=0&doclang=EN&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=9806028
[21] https://multimedia.europarl.europa.eu/en/webstreaming/committee-on-civil-liberties-justice-and-home-affairs_20230706-0900-COMMITTEE-LIBE, od 10.50 do 10.10 spletnega prenosa.
[22] Dokumenti so bili opisani kot „Poročilo o začetni fazi spremljanja človeških virov“,„Vmesno poročilo o spremljanju človeških virov iz januarja 2021“in „Vmesno poročilo o spremljanju človeških virov iz decembra 2021“.
[23] Sodba Splošnega sodišča z dne 25. septembra 2018 v združenih zadevah od T-639/15 do T-666/15 in T-95/16, Psara in drugi proti Evropskemu parlamentu, točke 33–36, na voljo na: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=206663&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=5877927.
[24] Dokument 2.1.
[25] Sodba Splošnega sodišča z dne 24. aprila 2024 v zadevi Marie Naass in Sea-Watch eV proti Evropski agenciji za mejno in obalno stražo, T-205/22, točka 89, na voljo na: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=F2E517B4AB4893614827BB103829D032?text=&docid=285143&pageIndex=0&doclang=EN&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=9806028.
[26] Zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča v zadevi T-205/22, točka 97.
[27] Sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002, Kuijer proti Svetu, T-211/00, točka 57: https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?language=en&num=T-211/00.