Strasbourg, 26. novembra 2004

Spoštovani gospod X.,

16. oktobra 2002 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z zavrnitvijo Evropske komisije, da vam odobri dostop do spisa o državni pomoči. Isto pismo ste istočasno poslali varuhu človekovih pravic in generalnemu sekretarju Komisije. Komisija je 25. novembra 2002 varuhu človekovih pravic posredovala kopijo odgovora na vaš dopis z dne 16. oktobra 2002, ki vam ga je institucija poslala 11. novembra 2002. Dne 27. novembra 2002 ste varuhu človekovih pravic poslali dodatne dokumente v podporo svoji pritožbi. Dne 11. decembra 2002 vam je varuh človekovih pravic poslal svojo odločitev o vaši pritožbi.

Dne 13. decembra 2002 ste varuhu človekovih pravic poslali še en dopis, ki je bil evidentiran 6. januarja 2003. Potrdili ste prejem odgovora varuha človekovih pravic z dne 11. decembra 2002 in ga prosili, naj ponovno preuči vašo pritožbo. Temu dopisu je sledila nadaljnja korespondenca z dne 13. in 31. decembra 2002, 10. in 20. januarja 2003. februarja 2003 vas je varuh človekovih pravic obvestil o svoji odločitvi, da vaš dopis z dne 13. decembra 2003 in nadaljnjo korespondenco obravnava kot novo pritožbo pod referenčno številko 322/2003/IP.

Varuh človekovih pravic je 18. marca 2003 pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 10. junija 2003. Dne 26. junija 2003 sem vam ga posredoval s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. Svoje pripombe ste poslali 18. julija 2003. Nadaljnjo korespondenco sem od vas prejel 30. septembra 2003, 19. maja, 30. julija, 7. in 13. septembra 2004.

julija 2004 sem vam poslal pismo, v katerem sem vas obvestil, da vam bom do konca oktobra sporočil ukrepe, ki jih bom sprejel v zvezi z vašo zadevo. Vendar sem vam 28. oktobra 2004 poslal še en dopis, v katerem sem vas obvestil, da bo potreben dodaten čas za zaključek preiskave vaše pritožbe in da vam bom sporočil ukrepe, ki jih bom sprejel do konca novembra 2004.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za zaključek teh preiskav.

PRITOŽBA

Ozadje

Dne 16. septembra 2001 je pritožnik zaprosil Evropsko komisijo za dostop (1) do izmenjave korespondence med Komisijo in italijanskimi organi pred odločbo Komisije z dne 12. julija 2002, s katero se je Komisija strinjala s podaljšanjem državne pomoči, predvidene z italijanskim zakonom št. 488/1992, za obdobje 2000-2006.

Dne 27. septembra 2001 je Komisija zavrnila pritožnikovo zahtevo in navedla, da mora pritožnik svojo zahtevo nasloviti neposredno na italijanske organe. Institucija pa je poudarila, da ne nasprotuje temu, da se pritožniku razkrijejo dokumenti, katerih avtorica je.

Pritožnik je 6. oktobra 2001 pri generalnem sekretariatu Komisije vložil potrdilno prošnjo zoper zavrnitev institucije, da mu odobri dostop do zahtevanih dokumentov. Komisija je 7. novembra 2001 potrdila prejem pritožnikovega dopisa. Pritožnik je bil obveščen, da končne odločitve o njegovi zahtevi ne bo mogoče sprejeti v enomesečnem roku.

Pritožnik je 10. decembra 2001 pisal Komisiji in navedel, da je institucija v dopisu z dne 7. novembra 2001 odložila odločitev o njegovi zahtevi. Zato je v skladu s členom 4 Kodeksa ravnanja, ki ga je Komisija sprejela 17. oktobra 2000, Komisijo pozval, naj navede možen datum za odgovor.

Dne 1. februarja 2002 je Komisija pritožniku poslala dopis o zadržanju, v katerem ga je obvestila, da zaradi načelnih vprašanj, ki so se pojavila v pritožnikovi zahtevi, službe Komisije še vedno preiskujejo spis.

Po navedbah pritožnika so 12., 18. in 21. marca 2002 potekali telefonski pogovori med njim in uradnikom Komisije, odgovornim za njegov primer, ki mu je zagotovil, da bo prejel pisni odgovor. Vendar se je zdelo, da pritožniku ni bil posredovan noben odgovor.

Prejšnja pritožba varuhu človekovih pravic

Pritožnik je 16. oktobra 2002 pri varuhu človekovih pravic vložil pritožbo glede tega, kako je Komisija obravnavala njegovo zahtevo za dostop do dokumentov.

novembra 2002 je varuh človekovih pravic prejel kopijo dopisa, ki ga je Komisija poslala pritožniku kot odgovor na njegov dopis z dne 16. oktobra 2002, ki je bil hkrati naslovljen na Komisijo in varuha človekovih pravic. Komisija je v dopisu opozorila, da je Generalni direktorat za konkurenco 27. septembra 2001 pritožniku zavrnil dostop do dokumentov, ki so jih sestavili italijanski organi, v skladu z določbami Odločbe 94/90, ki je bila veljavna zakonodaja v času zahteve. Pritožnik je bil pozvan, naj svojo zahtevo naslovi neposredno na italijanske organe. Pritožnik je 6. oktobra 2001 vložil potrdilno prošnjo za dostop do dokumentov in v dodatnem dopisu z dne 10. oktobra 2001 navedel, da je svojo prošnjo za dostop do dokumentov naslovil na italijanske organe, kot je predlagala Komisija, in da je ta zavrnila dostop.

V zvezi z navedbami pritožnika iz njegovega dopisa z dne 16. oktobra 2002, da zaradi nepravočasnega odgovora Komisije na njegovo prošnjo za dostop do dokumentov ni mogel predložiti zadeve Sodišču prve stopnje, je Komisija navedla, da sta Odločba 94/90 in Uredba 1049/2001, ki sta od takrat začeli veljati, predvidevali, da je treba odsotnost izrecnega odgovora šteti za zavrnitev. Komisija se je sklicevala tudi na dejstvo, da je bila vsaka prošnja za dostop do dokumentov obravnavana posamično. Sklicevanje pritožnika na dejstvo, da je italijanska družba zahtevala in pridobila dostop do nekaterih dokumentov, ki so bili podobni tistim, ki jih je zahteval, zato ni bilo upoštevno. Institucija se je nazadnje sklicevala na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo Y, v kateri je tožeča stranka, ki jo je zastopala pritožnica, Sodišču predlagala, naj razveljavi odločbo Komisije o zavrnitvi dostopa do istih dokumentov, kot jih je zahtevala pritožnica. Ko bo Sodišče sprejelo odločitev o zadevi, bo Komisija sledila navodilom Sodišča.

V nadaljnjem pismu varuhu človekovih pravic z dne 27. novembra 2002 je pritožnik trdil, da so zastopniki Komisije, ki zastopajo institucijo v primeru Y, kršili Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (2), ko so razkrili njegove osebne podatke v dupliki v primeru Y.

Varuh človekovih pravic je 11. decembra 2002 primer zaključil. V zvezi s trditvijo, da je Komisija zavrnila dostop do dokumentov, ki jih je zahteval pritožnik, je varuh človekovih pravic menil, da na podlagi vsebine dopisa Komisije, prejetega 25. novembra 2002, njegova preiskava v zvezi s tem delom pritožbe ni bila upravičena. V zvezi s trditvijo pritožnika v njegovem pismu z dne 27. novembra 2002 o ravnanju zastopnikov Komisije, ki zastopajo institucijo v zadevi Y, je varuh človekovih pravic ugotovil, da pritožnik ni uporabil nobenih predhodnih upravnih pristopov, zato se je odločil, da zadevo zaključi na podlagi člena 2(4) svojega statuta.

Dne 6. januarja 2003 so službe varuha človekovih pravic evidentirale nadaljnje pismo, ki ga je pritožnik poslal 13. decembra 2002. Pritožnik je v svojem dopisu potrdil prejem pisma varuha človekovih pravic z dne 11. decembra 2002 in ga pozval, naj ponovno preuči svojo pritožbo. Temu dopisu je sledila nadaljnja korespondenca pritožnika z dne 13. in 31. decembra 2002, 10. in 20. januarja 2003. februarja 2003 je varuh človekovih pravic pritožnika obvestil, da se je odločil svoj dopis, prejet 6. januarja 2003, registrirati kot novo pritožbo z referenčno številko 322/2003/IP.

Pritožba 322/2003/IP

Pritožnik je v pritožbi menil, da Komisija pri obravnavi njegove prošnje za dostop do dokumentov, vložene septembra 2001, ni upoštevala načela dobrega upravnega ravnanja, saj mu ni izrecno odgovorila na njegovo prošnjo.

Nadalje je trdil, da so v postopku v zadevi Y, ki je potekal pred Sodiščem prve stopnje, zastopniki Komisije, ki so zastopali institucijo, razkrili informacije o njegovi osebi (pritožnik je bil pravni zastopnik tožnika v tej zadevi), ki niso bile pomembne za namen zadeve. Po mnenju pritožnika so zastopniki Komisije s tem kršili člen 4(c) in (d) Uredbe 45/2001, v skladu s katerim:

„Osebni podatki morajo biti:

primerni, ustrezni in ne pretirani glede na namene, za katere se zbirajo in/ali nadalje obdelujejo.“

d) točni in, če je bilo potrebno, posodobljeni (…)".

Pritožnik je menil, da razkritje njegovih osebnih podatkov in osebnih podatkov njegove stranke ni bilo potrebno za namene zadeve.

Poleg tega je zatrjeval kršitev člena 5(a), na podlagi katere:

„osebni podatki se lahko obdelujejo le, če (a) je obdelava potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu na podlagi Pogodb (...)“

Po mnenju pritožnika razkritje njegovih osebnih podatkov v zvezi z njegovim imenom, odvetniško zbornico, pri kateri je bil registriran, navedba nekaterih primerov, v katerih je sodeloval kot pravni zastopnik, imena nekaterih njegovih strank in izid nekaterih pravnih postopkov za namene zadeve niso bili potrebni.

Pritožnik je nazadnje zatrjeval kršitev člena 7(1), ki določa, da se "(…) [p]ersonalni podatki prenesejo znotraj ali drugim institucijam ali organom Skupnosti le, če so podatki potrebni za zakonito opravljanje nalog, ki spadajo v pristojnost prejemnika".

Po mnenju pritožnika so bile te točke že predmet pritožbe, ki jo je 27. novembra 2002 vložil pri Komisiji in za katero je Komisija 18. decembra 2002 poslala potrdilo o prejemu. Dne 19. decembra 2002 je pritožnik Komisiji poslal novo elektronsko sporočilo, v katerem jo je vprašal, kdaj so pristojne službe evidentirale njegovo pritožbo (3). Pozneje istega dne je Komisija pritožniku odgovorila po elektronski pošti, ki jo je podpisal vodja enote SG/B/2. V tem odgovoru je Komisija navedla, da je institucija že odgovorila na pritožnikove trditve v svojem dopisu z dne 11. novembra 2002, ki ga je podpisal generalni sekretar, in da glede na dejstvo, da je vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic, Komisija meni, da nadaljnja korespondenca s pritožnikom ni primerna.

V pismu z dne 18. marca 2003, naslovljenem na predsednika Evropske komisije, je varuh človekovih pravic zaprosil Komisijo za mnenje o naslednjih obtožbah:

pritožnik je trdil, da Komisija pri obravnavi njegove zahteve za dostop do dokumentov ni upoštevala načel dobrega upravnega ravnanja.

kršitev Uredbe (ES) št. 45/2001 s strani zastopnikov Komisije, ki zastopajo institucijo v zadevi Y. Po navedbah pritožnika je bila ta trditev predmet dopisa z dne 27. novembra 2002, ki ga je poslal Komisiji in na katerega institucija ni odgovorila.

Varuh človekovih pravic je v uvodnem pismu Komisiji poudaril, da je bila preiskava varuha človekovih pravic v zvezi s prvo trditvijo, ker je Sodišče prve stopnje obravnavalo zadevo (Y)(4), ki se je nanašala na zahtevo za dostop do istih dokumentov, omejena na upravno obravnavo pritožnikove zahteve s strani Komisije in se ni nanašala na vsebinsko vprašanje, ali je bila zavrnitev dostopa s strani Komisije upravičena. Pritožnik je bil o tem ustrezno obveščen.

Poizvedba

Mnenje Evropske komisije

Komisija je v svojem mnenju o pritožbi opozorila na dejstva, na katerih temelji pritožba. Institucija je poudarila, da ko je pritožnik 16. septembra 2001 vložil prošnjo za dostop do dokumentov, Uredba 1049/2001 še ni veljala in da v skladu s kodeksom ravnanja, priloženim k Sklepu 94/90, dokumentov tretjih oseb ni bilo mogoče razkriti. V nadaljnjih dopisih z dne 7. novembra 2001, 20. decembra 2001 in 1. februarja 2002 je Komisija pritožnika obvestila, da njegova zahteva odpira načelna vprašanja v zvezi z izvajanjem pravil o dostopu do dokumentov, ki jih je institucija takrat pregledovala. Zato mu Komisija takrat ni mogla dati drugačnega odgovora od tistega, ki mu ga je 27. septembra 2001 dal Generalni direktorat za konkurenco, ko je zavrnil pritožnikovo prošnjo za dostop do dokumentov.

Komisija se je sklicevala tudi na dejstvo, da je 4. decembra 2001 prošnjo za dostop do istih dokumentov, za katere je zaprosil pritožnik, vložila ena od njegovih strank, M., ki je svojo prošnjo utemeljila na Uredbi 1049/2001. Generalni direktorat za konkurenco ji je z dopisom z dne 19. decembra 2001 zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov. M. je 14. januarja 2002 pri generalnem sekretarju Komisije vložila potrdilno prošnjo. Službe Komisije so ji 1. februarja 2002 poslale začasni odgovor. Pritožnica je 11. marca 2002 kot pravni zastopnik M. pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bil njeni stranki zavrnjen dostop do zahtevanih dokumentov.

V pismu, poslanem Evropski komisiji in varuhu človekovih pravic 16. oktobra 2002, se je pritožnik pritožil, da je Komisija obravnavala njegovo zahtevo za dostop do dokumentov. Komisija je na pritožnikove točke odgovorila z dopisom z dne 11. novembra 2002, katerega kopija je bila poslana v vednost varuhu človekovih pravic. Dne 27. novembra 2002 je pritožnik poslal nadaljnje pismo generalnemu sekretarju Komisije. Ker je Komisija menila, da pritožnik ni predložil novih elementov v zvezi s svojo prejšnjo korespondenco z institucijo, ga je z dopisom z dne 19. decembra 2002 obvestila, da meni, da ni primerno, da mu še naprej odgovarja, tudi ob upoštevanju dejstva, da je vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

V zvezi s trditvijo pritožnika v pritožbi, da Komisija pri obravnavi njegove zahteve za dostop do dokumentov ni upoštevala načel dobrega upravnega ravnanja, ker mu institucija ni izrecno odgovorila na njegovo zahtevo, je Komisija poudarila, da se je v času, ko je pritožnik vložil zahtevo, uporabljala Odločba 94/90. Uredba (ES) št. 1049/2001 je začela veljati 3. decembra 2001 in je od takrat pravna podlaga za uveljavljanje pravice dostopa javnosti do dokumentov. V skladu s členom 2(4) Odločbe 94/90 „neodgovor v enem mesecu od vložitve zahteve za ponovno preučitev pomeni zavrnitev“. Podobna določba pa je bila določena v členu 4(8) Uredbe (ES) št. 1049/2001, ki določa, da se „če institucija ne odgovori v predpisanem roku, to šteje za negativen odgovor in daje prosilcu pravico, da sproži sodni postopek proti instituciji in/ali vloži pritožbo pri varuhu človekovih pravic v skladu z ustreznimi določbami Pogodbe ES“. Komisija je zato menila, da dejstva, da pritožniku ni predložila izrecnega odgovora na njegovo potrdilno zahtevo, ni mogoče šteti za primer nepravilnosti.

Poleg tega se je Komisija sklicevala na pripombo pritožnika, da je po njegovem mnenju zastopnik Komisije, ki zastopa institucijo, v primeru, da je Y kršil Uredbo (ES) št. 45/2001. Komisija je navedla, da je bila ta točka prvič obravnavana v pismu pritožnika varuhu človekovih pravic z dne 27. novembra 2002 in da Komisija s tem ni bila seznanjena. Poleg tega je Komisija menila, da mora Sodišče prve stopnje obravnavati njegovo vprašanje, ker se je nanašalo na postopek pred Sodiščem. Komisija je menila, da varuh človekovih pravic ni pristojen za obravnavo tega vidika zadeve.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije poudaril, da je bil opis dejstev, ki ga je podala institucija, napačen, kar zadeva stališče Komisije, da je Generalni direktorat za konkurenco zavrnil pritožnikovo zahtevo za dostop do dokumentov z dne 16. septembra 2001. Pritožnik je poudaril, da je Generalni direktorat za konkurenco v svojem odgovoru z dne 27. septembra 2001 navedel, da ne nasprotuje razkritju dokumentov, ki jih je poslal italijanskim organom in katerih avtor je bil pritožnik. Poleg tega je pritožnik menil, da dopisi Komisije z dne 7. novembra 2001, 20. decembra 2001 in 1. februarja 2002 niso vsebovali zavrnitve njegove potrdilne prošnje, ampak so vsebovali le odgovore, katerih pomen ni bil jasen.

Pritožnik je v bistvu vztrajal pri svojem stališču, da institucija kljub temu, da mu je Komisija zagotovila, da bo prejel odgovor, ni ravnala v skladu s svojimi izjavami in ni upoštevala načel dobrega upravljanja.

V zvezi z vidikom zadeve, ki se nanaša na ravnanje zastopnikov Komisije med postopkom pred Sodiščem prve stopnje v zadevi Y, je pritožnik menil, da bi varuh človekovih pravic lahko obravnaval to točko. Nadalje je navedel, da se na podlagi člena 32 Uredbe (ES) št. 45/2001 zdi, da bi podobne zadeve obravnavalo Sodišče in ne Sodišče prve stopnje.

ODLOČBA

1 Obravnava pritožnikove prošnje za dostop do dokumentov s strani Komisije

1.1 Pritožnik je 16. septembra 2001 Komisijo zaprosil za dostop do dokumentov. V pritožbi varuhu človekovih pravic je trdil, da Komisija pri obravnavi njegove prošnje za dostop do dokumentov ni upoštevala načel dobrega upravnega ravnanja.

Glede na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje, ko se je pritožnik pritožil varuhu človekovih pravic, obravnavalo zadevo v zvezi z zahtevo za dostop do istih dokumentov, je bila preiskava varuha človekovih pravic omejena na upravno obravnavo pritožnikove zahteve s strani Komisije in se ni nanašala na vsebinsko vprašanje, ali je bila zavrnitev dostopa s strani Komisije upravičena.

1.2 Komisija je v svojem mnenju o pritožbi poudarila, da je bila veljavna zakonodaja, ko je pritožnik 16. septembra 2001 vložil zahtevo, Odločba 94/90 o dostopu javnosti do dokumentov. Generalni direktorat za konkurenco je 27. septembra 2001 pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da njegovo zahtevo zavrne. Pritožnik je 6. oktobra 2001 pri generalnem sekretariatu Komisije vložil potrdilno prošnjo zoper zavrnitev institucije, da mu odobri dostop do zahtevanih dokumentov. V svojih pismih z dne 7. novembra 2001, 20. decembra 2001 in 1. februarja 2002 je Komisija pritožnika obvestila, da je pritožnikova zahteva sprožila načelna vprašanja v zvezi z izvajanjem pravil o dostopu do dokumentov, ki jih je institucija takrat pregledovala. Komisija mu torej takrat ni mogla dati drugačnega odgovora od tistega, ki mu ga je 27. septembra 2001 dal Generalni direktorat za konkurenco.

V nadaljnjem pismu, poslanem Evropski komisiji in varuhu človekovih pravic 16. oktobra 2002, se je pritožnik pritožil (5), ker je Komisija obravnavala njegovo zahtevo za dostop do dokumentov. Komisija je na pritožnikove točke odgovorila z dopisom z dne 11. novembra 2002. Dne 27. novembra 2002 je pritožnik generalnemu sekretarju Komisije poslal nov dopis, na katerega je institucija odgovorila 19. decembra 2002.

Komisija je menila, da je pri obravnavi pritožnikove zahteve ravnala v skladu z ustrezno zakonodajo. V skladu s členom 2(4) Odločbe 94/90 „neodgovor v enem mesecu od vložitve zahteve za ponovno preučitev pomeni zavrnitev“. Dejstvo, da Komisija pritožniku ni predložila izrecnega odgovora na njegovo potrdilno prošnjo, se ne more šteti za nepravilnost.

1.3 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojem stališču, da Komisija pri obravnavi njegove prošnje za dostop do dokumentov ni upoštevala načel dobre uprave.

1.4 Varuh ugotavlja, da je bila veljavna zakonodaja, ko je pritožnik septembra 2001 pri Komisiji vložil prošnjo za dostop do dokumentov in oktobra 2001 potrdilno prošnjo, Sklep 94/90. V skladu s členom 2(4) tega sklepa je to, da zadevna institucija na potrdilno prošnjo ni odgovorila v enem mesecu, pomenilo zavrnitev (6).

1.5 Namen pravila, da neodgovor na potrdilno prošnjo pomeni negativno odločbo, je zaščititi zadevno osebo pred nadaljnjimi zamudami, če organ ne ukrepa v predvidenem roku. Vendar varuh človekovih pravic meni, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije odgovorijo na zahteve državljanov in navedejo razloge za svoje odločitve. Zgoraj navedeno pravilo organu ne daje pravice, da bi odstopil od svoje obveznosti upoštevanja načel dobrega upravnega ravnanja (7).

1.6 Varuh nadalje meni, da čeprav neodgovor na potrdilno prošnjo prosilcu ne preprečuje, da bi začel sodni postopek ali nadaljeval svojo prošnjo pri varuhu človekovih pravic, pritožnik v takem primeru ne bi mogel vedeti, na katerih vsebinskih razlogih je temeljila zavrnitev dostopa. Če na potrdilno prošnjo ne bi odgovorili, bi to lahko ogrozilo sposobnost prosilca za nadaljevanje postopka.

1.7 Varuh zato meni, da dejstvo, da Komisija ni podala utemeljenega odgovora na potrdilno prošnjo pritožnika, pomeni nepravilnost.

1.8 Varuh nadalje ugotavlja, da je pritožnik trdil, da mu je Komisija večkrat obljubila pisni odgovor na njegovo potrdilno prošnjo z dne 6. oktobra 2001. Dokumentarni dokazi, ki jih ima varuh človekovih pravic, potrjujejo, da je bilo res tako. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da Komisija tej točki ni nasprotovala. Varuh zato meni, da dejstvo, da Komisija ni odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, čeprav je obljubila, da bo to storila, pomeni nepravilnost.

1.9 Varuh človekovih pravic bo zato podal kritično oceno v zvezi s primeri nepravilnosti, opisanimi v točkah 1.7 in 1.8.

2 Domnevna kršitev Uredbe 45/2001 s strani zastopnikov Komisije

2.1 Pritožnik je v pritožbi trdil, da so zastopniki Komisije, ki so zastopali institucijo v primeru Y, kršili Uredbo (ES) št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov. Po mnenju pritožnika je bila ta trditev predmet dopisa z dne 27. novembra 2002, ki ga je poslal Komisiji in na katerega institucija ni odgovorila.

2.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je pritožnik to točko prvič obravnaval v pismu varuhu človekovih pravic z dne 27. novembra 2002 in da Komisija s tem ni bila seznanjena. Poleg tega je Komisija menila, da mora to vprašanje obravnavati Sodišče prve stopnje, ker se je nanašalo na postopek pred Sodiščem. Komisija je menila, da varuh človekovih pravic ni pristojen za obravnavo tega vidika zadeve.

2.3 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojem stališču glede tega vidika zadeve in izrazil mnenje, da je varuh človekovih pravic pristojen za obravnavo te trditve.

2.4 Člen 195 Pogodbe pooblašča evropskega varuha človekovih pravic, da sprejema pritožbe državljanov Unije ali fizičnih ali pravnih oseb s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti, razen Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje pri opravljanju njune sodne funkcije.

V zvezi s to zadevo se zdi, da se trditev pritožnika ne nanaša na sodno dejavnost Sodišča, temveč na ravnanje predstavnikov Komisije v okviru zadevnega postopka. Varuh človekovih pravic zato meni, da se izjema iz člena 195 Pogodbe v obravnavani zadevi ne uporablja.

2.5 V zvezi s trditvijo Komisije, da ni bila seznanjena s pismom, ki ga je pritožnik poslal 27. novembra 2002, je iz informacij, ki jih ima varuh človekovih pravic, razvidno, da je bilo to pismo naslovljeno tako na varuha človekovih pravic kot na Komisijo. Varuhinja človekovih pravic je zato domnevala, da je Komisija prejela dopis. Na podlagi tega je varuh človekovih pravic menil, da je ta vidik zadeve dopusten, ko je začel preiskavo te pritožbe. V vsakem primeru je varuh človekovih pravic z dopisom z dne 18. marca 2003 obvestil Komisijo o pritožnikovi trditvi.

2.6 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija še ni obravnavala vsebine tega vprašanja. To vprašanje je zato treba še preučiti. Vendar je treba opozoriti, da je bil Evropski nadzornik za varstvo podatkov, neodvisni nadzorni organ iz člena 286 Pogodbe ES, imenovan s sklepom Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. decembra 2003(8), potem ko je bila vložena ta pritožba. V skladu s členom 1 Uredbe (ES) št. 45/2001 je Evropski nadzornik za varstvo podatkov odgovoren za zagotavljanje, da institucije in organi Skupnosti pri obdelavi osebnih podatkov spoštujejo temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb ter zlasti njihovo pravico do zasebnosti.

Glede na okoliščine tega primera varuh človekovih pravic meni, da je Evropski nadzornik za varstvo podatkov najprimernejši organ za obravnavo pritožnikove trditve.

Na podlagi tega varuh človekovih pravic meni, da ni razlogov za nadaljevanje njegove preiskave v zvezi s tem vidikom zadeve. Pritožnik bi se zato v zvezi s tem vidikom zadeve lahko obrnil na evropskega nadzornika za varstvo podatkov.

2 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednje kritične pripombe:

1 Namen pravila, da neobstoj odgovora na potrdilno prošnjo pomeni negativno odločbo, je zaščititi zadevno osebo pred nadaljnjim odlašanjem, če organ ne ukrepa v predvidenem roku. Vendar varuh človekovih pravic meni, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da institucije odgovorijo na zahteve državljanov in navedejo razloge za svoje odločitve. Zgoraj navedeno pravilo organu ne daje pravice, da bi odstopil od svoje obveznosti upoštevanja načel dobrega upravnega ravnanja.

Varuh nadalje meni, da čeprav neodgovor na potrdilno prošnjo prosilcu ne preprečuje, da sproži sodni postopek proti instituciji ali nadaljuje svojo prošnjo pri varuhu človekovih pravic, pritožnik v takem primeru ne bi mogel vedeti, na katerih vsebinskih razlogih je temeljila zavrnitev dostopa. Če na potrdilno prošnjo ne bi odgovorili, bi to lahko ogrozilo sposobnost prosilca za nadaljevanje postopka.

Varuh zato meni, da dejstvo, da Komisija ni predložila utemeljenega odgovora na potrdilno prošnjo pritožnika, pomeni nepravilnost.

2 Varuh nadalje ugotavlja, da je pritožnik trdil, da mu je Komisija večkrat obljubila pisni odgovor na njegovo potrdilno prošnjo z dne 6. oktobra 2001. Dokumentarni dokazi, ki jih ima varuh človekovih pravic, potrjujejo, da je bilo res tako. Varuhinja človekovih pravic nadalje ugotavlja, da Komisija tej točki ni nasprotovala. Varuh zato meni, da dejstvo, da Komisija ni odgovorila na potrdilno prošnjo pritožnika, čeprav je obljubila, da bo to storila, pomeni nepravilnost.

Glede na to, da se ti vidiki zadeve nanašajo na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Zahtevek je bil vložen na podlagi Odločbe Komisije 94/90/ESPJ, EGS, Euratom z dne 8. februarja 1994, ki je bila takrat veljavna zakonodaja.

(2) Uradni list L 8 z dne 12. januarja 2001, str. 1–22.

(3) V pismu z dne 14. januarja 2003, naslovljenem na varuha človekovih pravic, je pritožnik pojasnil, da je bila ta zahteva vložena z namenom določitve roka, v katerem bi Komisija morala odgovoriti na njegovo pritožbo.

(4) (še ni objavljeno v Zbirki odločb).

(5) Ta dopis je bil evidentiran kot pritožba z referenčno številko 1810/2002/IP, ki jo je varuh človekovih pravic zaključil 11. decembra 2002 (str. 2 in 3 te odločbe).

(6) Podobno določbo vsebuje člen 8(3) Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43–48), v skladu s katerim se šteje, da je odgovor negativen, če institucija ne odgovori v predpisanem roku.

(7) Varuh človekovih pravic je zavzel podobno stališče v zadevah 1479/99/(OV)MM in 729/2000/OV glede neodgovora na pritožbo, vloženo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. Besedila teh sklepov so na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic:
http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/991479.htm
http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/000729.htm

(8) UL L 12, 17.1.2004, str. 47.