Strasbourg, 2. decembra 2004

Spoštovani gospod X.,

februarja 2003 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v imenu organizacije Y. Vaša pritožba se je nanašala na odločbo Komisije z dne 12. avgusta 2002 o zavrnitvi finančne pomoči Y v okviru akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje nevladnih organizacij (NVO).

Varuhu človekovih pravic ste 23. decembra 2002 poslali predhodno pritožbo v zvezi z isto zadevo, ki je bila 10. februarja 2003 označena za nedopustno.

Dne 18. marca 2003 sem vašo novo pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 12. junija 2003, jaz pa sem vam ga posredoval s pozivom k predložitvi pripomb. Svoje pripombe ste mi poslali 24. in 30. julija, 30. septembra in 21. oktobra 2003. Komisijo sem 18. februarja 2004 zaprosil za dodatne informacije. Drugo mnenje Komisije sem prejel 14. aprila 2004 in vam ga posredoval. Svoje pripombe glede drugega mnenja Komisije ste mi poslali 29. maja 2004.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Dne 23. decembra 2002 je pritožnik prvič vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic proti Komisiji v imenu organizacije Y.

Dejansko stanje v tej zadevi je bilo, če povzamemo, naslednje:

Y je vložil zahtevek za finančno pomoč v okviru razpisa za predložitev predlogov, ki se nanašajo na akcijski program Skupnosti za spodbujanje nevladnih organizacij. Komisija je 8. aprila 2002 potrdila prejem pritožnikove zahteve. Dne 12. junija 2002 je institucija obvestila pritožnika, da je Y po prvem pregledu vseh vlog izpolnil merila dopustnosti, določena v Obvestilu k Akcijskemu programu. Vendar je Komisija 12. avgusta 2002 pritožnika obvestila, da njegova vloga ni bila izbrana, ker so se pojavili nekateri dvomi glede pravnega položaja Y. Komisija je v svojem dopisu navedla, da se zdi, da obstaja določena negotovost glede narave odnosa Y z drugo organizacijo, imenovano Z. Komisija je trdila, da je nacionalni državni tožilec začel preiskavo v zvezi z obtožbami, da je Y ponaredil in nezakonito spremenil svoj statut, zaradi česar je o zadevi obvestil pristojno kazensko sodišče.

Dne 30. avgusta 2002 je predsednik Y pisal Komisiji in pojasnil pravni status Y in njen sporazum o sodelovanju z Z. Odločno je ovrgel obtožbe v zvezi z veljavnostjo statutov organizacije in ponarejanjem javne listine. Pravno strukturo Y je opisal kot potrjeno v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo. Na podlagi teh informacij je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev o zavrnitvi prošnje Y za finančno pomoč leta 2002.

V pismu pritožniku z dne 7. oktobra 2002 ga je Komisija obvestila, da je bila predhodna izbira upravičencev zaključena in da je bil sestavljen seznam upravičencev. Institucija je ugotovila, da je bilo obdobje 2002 zaključeno, zato se zdi, da ni nobenega razloga za nadaljnjo razpravo.

Pritožnik je trdil, da Komisija ni opredelila vira obtožb in ni upoštevala njegovih argumentov, preden je sprejela končno odločitev. Trdil je tudi, da Komisija v obrazložitvi ni našla pravne podlage v razpisu za predložitev predlogov akcijskega programa.

V zvezi z domnevno negotovostjo glede odnosa med Y in Z je pritožnik poudaril, da se je Komisija dobro zavedala narave sporazuma o sodelovanju med organizacijama.

Pritožnik meni, da je bila preiskava, ki jo je sprožil državni tožilec, posledica obrekovanja nekdanjega odpuščenega uslužbenca Y. Pritožnik je poudaril, da je sodni postopek v zvezi z njegovo organizacijo 7. oktobra 2002 zaključil sodnik, pristojen za preiskavo. Sodnik je sklenil, da zoper pritožnika ni obremenilnih dokazov.

Glede na razpoložljive informacije je varuh človekovih pravic menil, da pred pritožbo ni bilo ustreznih upravnih postopkov pri zadevni instituciji, kot zahteva člen 2(4) njegovega statuta. Varuhinja človekovih pravic je zato pritožbo razglasila za nedopustno.

Pritožnik je 6. februarja 2003 posredoval dodatne informacije, vključno s korespondenco s službami Komisije v zvezi z vsebino njegove pritožbe. Ob upoštevanju teh novih dokazov se je varuh človekovih pravic odločil, da bo pritožnikov dopis evidentiral kot novo pritožbo in začel novo preiskavo.

Tretja oseba je 4. junija 2003 zaprosila za dostop do vseh dokumentov v zvezi s pritožbo. Ker pritožnik ni zahteval, da se njegova pritožba obravnava zaupno, je varuh človekovih pravic 16. junija 2003 odobril zahtevo za dostop v skladu s členom 14(4) Sklepa Evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb (1). Potem ko je bil pritožnik s pismom z dne 23. junija 2003 obveščen o odločitvi varuha človekovih pravic, je zahteval, da se njegova pritožba opredeli kot zaupna. Varuh človekovih pravic je v skladu s členom 10(1) svojih izvedbenih določb (2) pritožbo razglasil za zaupno.

Če povzamemo, pritožnik trdi, (i) da odločba Komisije z dne 12. avgusta 2002 ne temelji na določbah razpisa za oddajo predlogov, ki določajo pravno podlago akcijskega programa, in (ii) da mu pred sprejetjem odločbe ni bila dana možnost zaslišanja. Zato predlaga, naj Komisija ponovno preuči svoje stališče in pritožniku odobri zahtevano pomoč.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju najprej opisala dejanske in pravne vidike zadeve. Pojasnila je, da je bila prošnja Y za finančno pomoč vložena v okviru akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje nevladnih organizacij.

Organizacija pritožnika je pred tem prejela pomoč iz podobnih programov. Med rutinsko revizijo, ki je vključevala predhodno donacijo, je bila odkrita težava v zvezi z organizacijsko strukturo Y. Komisija se je nato odločila, da bo od leta 2000 začasno ustavila nadaljnjo pomoč organizaciji in zahtevala povračilo dela že dodeljenih sredstev. Takrat se je Komisija seznanila s številnimi notranjimi pravnimi težavami, ki vplivajo na Y, in ponovno potrdila svoje stališče, da tej organizaciji ne bo več dodeljevala nepovratnih sredstev. Vendar je Komisija z vidika dela, ki ga je opravil Y, poudarila, da je bilo to delo vedno zadovoljivo.

Komisija je ugotovila, da ni nikoli poskušala biti vpletena v notranje težave družbe Y. V skladu s tem institucija v vsej svoji korespondenci ni nikoli odločala o teh zadevah.

Kar zadeva pritožnikovo trditev, da odločitev Komisije ni temeljila na pravnih določbah, ki urejajo razpis za zbiranje predlogov iz leta 2002, je institucija trdila, da so odločitve o donacijah skladne z določbami iz ustrezne pravne odločbe, ustreznega razpisa za zbiranje predlogov in informativne dokumentacije, ki je bila objavljena skupaj z njo. Vendar mora biti Komisija ob prevzemu pravne obveznosti zadovoljna tudi s pravnim in finančnim položajem upravičenca ter njegovo splošno integriteto, kar zadeva dobro finančno poslovodenje. V primeru Y je Komisija menila, da obstajajo zadostni razlogi za domnevo, da ti splošni pogoji niso izpolnjeni, saj sta struktura organizacije in notranji postopek odločanja nejasna. Navedla je, da je bila odločitev, da se finančna pomoč ne dodeli, dokler se ponovno ne vzpostavi zaupanje v organizacijo, sprejeta na podlagi obvladovanja tveganja ob polnem posvetovanju in soglasju z enoto oddelka za notranjo revizijo pristojnega generalnega direktorata.

Komisija je zavrnila trditev, da je kršila pritožnikovo pravico do obrambe. Institucija je pojasnila, da ima pravico odločati o dodelitvi nepovratnih sredstev na podlagi vseh razpoložljivih informacij. V okviru programa financiranja NVO niso predvidena srečanja z upravičenci, na katerih bi razpravljali o izidu njihove vloge. V dokumentaciji z informacijami, objavljeni z vsakim razpisom za zbiranje predlogov, je izrecno navedeno, da je odločitev Komisije o nepovratnih sredstvih dokončna. Ta politika je skladna z idejo, da se donacije Skupnosti štejejo za darila, ki jih je treba uporabiti za doseganje številnih vnaprej določenih ciljev. Vendar se lahko na zahtevo podajo dodatna pisna pojasnila o razlogih za zavrnitev.

Glede na resne pomisleke Komisije, ki izhajajo iz notranjih pravnih težav Y, je institucija menila, da bi moral morebitni upravičenec prepričljivo dokazati, da ni bilo nezakonitega položaja in da je bila ponovno vzpostavljena njegova institucionalna stabilnost. Po mnenju Komisije ni bil predložen noben tako tehten dokaz.

Komisija je zato sklenila, da ne more ponovno preučiti svoje odločitve in pritožniku odobriti zahtevane pomoči.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je trdil, da Y izpolnjuje vsa merila, navedena v razpisu za predložitev predlogov in ustrezni odločbi. Vztrajal je, da odločitev o zavrnitvi vloge Y za financiranje leta 2002 ni temeljila na merilih, določenih v nobenem od prejšnjih pravnih instrumentov, temveč na zaskrbljenosti njenih služb glede pravnega statusa Y. Pritožnik teh pridržkov ni poznal in jih nikoli ni imel priložnosti ovreči.

V zvezi s trditvami Komisije glede morebitnih finančnih nepravilnosti pri uporabi nepovratnih sredstev s strani Y v obdobjih 1998, 1999 in 2000 je pritožnik menil, da niso utemeljene. Skliceval se je na ugotovitve revizije, ki jo je Komisija opravila med septembrom 2001 in aprilom 2002 v zvezi z ukrepi Y. Pri teh kontrolah ni bila ugotovljena nobena nepravilnost, zato je morala institucija umakniti svoje zahtevke za povračilo nepovratnih sredstev iz leta 1998 in za prekinitev pomoči iz let 2000 in 2001. Vendar je pritožnik opozoril, da razlogi za revizijo Komisije niso bili povezani z razlogi, ki jih je institucija navedla v podporo svoji odločitvi o zavrnitvi pritožnikove vloge iz leta 2002.

Pritožnik je ovrgel obstoj kakršnih koli notranjih težav v zvezi s strukturo Y. Dodal je, da je organizacija vedno uživala podporo svojih članov, kot je razvidno iz resolucije njene nedavne generalne skupščine. Sodni postopki proti Y so bili posledica kampanje obrekovanja, ki jo je organiziral nekdanji zaposleni.

Pritožnik je navedel, da je bil sodni postopek zoper Y le predhodna preiskava, ki jo je začel nacionalni državni tožilec, in nikakor ni bil povezan z naravo statuta ali strukturo organizacije. V zvezi s tem vidikom bi se morala Komisija dobro zavedati pravne strukture Y, saj je od leta 1996 vzdrževala redne delovne odnose z organizacijo. Institucija je hranila številne informacije o Y, vključno z uradnimi statuti, ki so jih potrdili nacionalni organi.

Po mnenju pritožnika je trditev Komisije, da je dejstvo, da so se resne obtožbe zoper Y obravnavale na sodišču, pomenilo breme dokazovanja trdnosti njegove organizacije, ignoriralo temeljna pravna načela in kršilo njegove temeljne pravice. Pritožnik je poudaril, da vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler mu ni dokazana krivda, kot je priznano v členu 11(1) Splošne deklaracije človekovih pravic, členu 14(2) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter členu 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah.

DODATNE ZAHTEVE

Glede na pripombe, ki jih je predložil pritožnik, je varuh človekovih pravic 18. februarja 2004 pisal Komisiji. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu navedel, da se zdi, da je Komisija svojo odločitev utemeljila na obstoju kazenske preiskave zoper pritožnika. Varuhinja človekovih pravic je za oceno utemeljitve Komisije zahtevala dodatna pojasnila v zvezi z: (i) ali je Komisija v tem konkretnem primeru ustrezno upoštevala ne le potrebo po zaščiti finančnih interesov Skupnosti, ampak tudi pravico pritožnika, da je obravnavan pravično in ob ustreznem upoštevanju domneve nedolžnosti; in (ii), če je institucija v splošnih primerih, ki vključujejo tekoče sodne ali upravne preiskave v zvezi s pravnim in finančnim položajem morebitnih upravičencev do pomoči Skupnosti, svojim službam dala kakršne koli smernice ali navodila o tem, kako spoštovati pravično ravnotežje med interesi fizičnih oseb in splošnim javnim interesom.

Drugo mnenje Komisije

Komisija je v svojem drugem mnenju poudarila, da je dobro finančno poslovodenje bistveno načelo pri upravljanju proračuna Skupnosti. Zato je pomembno čim bolj zmanjšati tveganje, da denar davkoplačevalcev ne bo dobro porabljen.

Komisija je opozorila, da se nepovratna sredstva v okviru zadevnega programa dodeljujejo vsako leto, potem ko institucija oceni predloge. Pojasnila je, da za dodelitev nepovratnih sredstev veljata načeli preglednosti in enakega obravnavanja. Ta splošna načela so bila določena že v priročniku o upravljanju nepovratnih sredstev iz leta 1999 in so bila nato vključena v novo finančno uredbo, ki je začela veljati januarja 2003. Službe Komisije morajo zagotoviti uporabo teh načel.

Komisija je poudarila, da so vsi nedolžni, dokler jim ni dokazana krivda. Vendar je Komisija v tem primeru zaradi virov in resnosti trditev menila, da mora biti previdna, zaradi česar se je odločila, da Y ne bo vključila med uspešne kandidate. V teh okoliščinah je Komisija presodila, da dodelitev subvencije zadevnemu vložniku ne bi bila dobro finančno poslovodenje, če bi obstajali taki očitni dvomi.

Komisija je pojasnila, da je bila, kot je navedeno v njenem mnenju, težava z organizacijsko strukturo Y odkrita med rutinsko revizijo izdatkov za leto 1998, ki je bila izvedena februarja 2001. Težava se je nanašala na nepregledno razmerje med Y in Z, enim od njegovih ustanoviteljev. Velik del odhodkov za dejavnosti Y je dejansko imel Z, ki je nato Y zaračunal ustrezne zneske. To je pomenilo sklepanje pogodb s podizvajalci, ki brez dovoljenja Komisije ni bilo dovoljeno. Po nadaljnjih revizijah in notranjih razpravah je bila sprejeta odločitev, da se poskuša najti pragmatična rešitev problema. Ker je bilo delo opravljeno in ni bilo videti, da bi prišlo do namerne goljufije, je Komisija sprejela odhodke, ki jih je imel Z v imenu Y, razen nekaterih stroškov za osebje. Ta rešitev je veljala le za preteklost in ni pomenila, da je Komisija odobrila to nepregledno organizacijsko strukturo.

Da bi Komisija ugotovila dejansko stanje, je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pozvala, naj preišče Y. OLAF je v postopku zaključka preiskave. Na koncu tega postopka in na podlagi svojih ugotovitev se bo Komisija odločila, ali bo ponovno vzpostavila normalen odnos z organizacijo.

Komisija je v odgovor na posebne informacije, ki jih je zahtevala varuhinja človekovih pravic, pojasnila, da za svoje službe ni izdala splošnih smernic o tem, kako se obnašati v podobnih razmerah. Odredbodajalec na podlagi nadaljnjega prenosa je odgovoren za odločanje za vsak primer posebej. Vendar želi Komisija poudariti, da mora v postopku dodeljevanja donacij vse vloge oceniti pošteno in ob upoštevanju načela dobrega finančnega poslovodenja. Zato bi se v resnih primerih domnevnih goljufij ali slabega upravljanja uporabljalo previdnostno načelo, dokler položaj ni jasno ugotovljen.

Pripombe pritožnika na drugo mnenje Komisije

Pritožnik je v svojih pripombah na drugo mnenje Komisije ponovno potrdil svoje prejšnje argumente.

Pritožnik je poudaril, da je Komisija še naprej ponavljala enake obremenilne argumente proti njegovi organizaciji, ne glede na dokaze, ki jih je predložil in ki dokazujejo neskladnost teh trditev. Opozoril je, da je institucija te argumente uporabila za zavrnitev prošnje pritožnika za finančno pomoč v letih 2002 in 2003, nazadnje pa leta 2004. Čeprav je večkrat zahteval, da se seznani z obtožbami zoper njega in da se ga pred sprejetjem odločitve zasliši, institucija ni upoštevala njegove pravice do obrambe.

Pritožnik se je skliceval na zadovoljivo razmerje med Komisijo in Y med letoma 1996 in 2000. Dobro finančno poslovodenje družbe Y je bilo ponazorjeno z ugotovitvami revizije Komisije z dne 28. januarja 2002 v zvezi z obdobji 1998, 1999 in 2000. Pri reviziji je bilo ugotovljeno, da kljub intenzivnemu pregledu revizorjev ni bila odkrita nobena nepravilnost s strani Y.

V zvezi z informacijami, ki jih je varuh človekovih pravic zahteval v svojem dopisu Komisiji, je pritožnik menil, da institucija ni predložila nobenih dodatnih podrobnosti in da zato ni odgovorila na zahteve varuha človekovih pravic.

ODLOČBA

1 Domnevno pomanjkanje pravne podlage za sklep Komisije

1.1 Pritožnik trdi, da odločba Komisije z dne 12. avgusta 2002, s katero je bila zavrnjena prošnja Y za finančno pomoč v letu 2002 v okviru akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje nevladnih organizacij (NVO), ni temeljila na določbah razpisa za predložitev predlogov, ki so določale pravno podlago programa, in da mu pred sprejetjem odločbe ni bila dana možnost zaslišanja.

Pritožnik je trdil, da je Komisija svojo odločitev o zavrnitvi vloge Y za financiranje leta 2002 utemeljila na številnih obtožbah, ki mu niso bile znane, in da nikoli ni imel priložnosti, da bi jih ovrgel.

Pritožnik v svojih stališčih trdi, da utemeljitev Komisije za izključitev Y, in sicer obstoj pravnega sredstva zoper organizacijo, ki se je takrat izvajalo pred nacionalnimi sodišči, ni bila utemeljena, saj je tako pravno sredstvo vključevalo le predhodno preiskavo, ki jo je opravil državni tožilec. Komisija bi se morala dobro zavedati trdne pravne strukture organizacije, saj je bila z njo v stalnem delovnem razmerju od leta 1996.

1.2 Komisija trdi, da mora pri prevzemanju pravne obveznosti v okviru dobrega finančnega poslovodenja zagotoviti pravni in finančni položaj upravičenca ter njegovo splošno integriteto. Komisija meni, da so obstajali zadostni razlogi za domnevo, da ti splošni pogoji v tem primeru niso bili izpolnjeni.

Komisija trdi, da ima pravico, da na podlagi vseh razpoložljivih informacij samostojno odloča o dodelitvi nepovratnih sredstev. V okviru programa financiranja nevladnih organizacij srečanja z upravičenci za razpravo o izidu njihove vloge niso predvidena. V dokumentaciji z informacijami, objavljeni z vsakim razpisom za zbiranje predlogov, je izrecno navedeno, da je odločitev Komisije o nepovratnih sredstvih dokončna. To je v skladu s stališčem, da se donacije Skupnosti štejejo za darila, ki jih je treba uporabiti za doseganje številnih vnaprej določenih ciljev.

Glede na resnost očitkov, ki so se uveljavljali v času pred nacionalnimi sodišči, Komisija meni, da bi moral potencialni upravičenec prepričljivo dokazati, da ni bilo nezakonitih položajev. Po mnenju institucije ni bil predložen noben tak tehten dokaz.

Komisija v drugem mnenju trdi, da se ji je zaradi virov in resnosti trditev zdelo potrebno, da zavzame previdno stališče, zaradi česar se je odločila, da Y ne bo uvrstila med uspešne kandidate.

V odgovor na zahtevo varuha človekovih pravic je Komisija navedla, da za svoje službe ni izdala splošnih smernic o tem, kako spoštovati pravično ravnotežje med interesi fizičnih oseb in splošnim javnim interesom v zadevah, ki vključujejo tekoče sodne ali upravne preiskave v zvezi s pravnim in finančnim položajem morebitnih upravičencev do pomoči Skupnosti. Odredbodajalec na podlagi nadaljnjega prenosa je odgovoren za odločanje za vsak primer posebej. Vendar želi Komisija poudariti, da mora v postopku dodeljevanja donacij vse vloge oceniti pošteno in ob upoštevanju načela dobrega finančnega poslovodenja. Zato bi se v resnih primerih domnevnih goljufij ali slabega upravljanja uporabljalo previdnostno načelo, dokler položaj ni jasno ugotovljen.

1.3 Varuh ugotavlja, da je Komisija v pismu z dne 12. avgusta 2002 pritožnikovo prošnjo zavrnila na naslednji način:

„Žal mi je, da vam moram povedati, da je bila vaša prijava ena od tistih, ki v tem postopku ni bila uspešna iz naslednjega razloga:

V zvezi s preostalo negotovostjo glede neodvisnosti Y od Z, resnimi obtožbami o ponarejanju podpisa dokumenta in domnevno nezakonitimi spremembami statuta organizacije, ki jih zdaj izvaja državni tožilec [...], Komisija ne bo ponovno preučila prošnje Y, dokler ne bo dobila zadostnih dokazov o pravnem položaju organizacije.“

Iz informacij, predloženih med preiskavo, je razvidno, da je v času, ko je Komisija ocenjevala pritožnikovo vlogo, predhodno preiskavo domnevnega ponarejanja s strani pritožnikove organizacije vodil državni tožilec. Poleg tega je bil izbirni postopek Komisije zaključen, preden je sodnik, pristojen za preiskavo, 7. oktobra 2002 potrdil organizacijo pritožnika.

1.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da mora Komisija pri pregledu vlog za financiranje Skupnosti upoštevati ne le posebna pravila, ki urejajo ta program financiranja, ampak tudi vsa pravila ali načela, ki so zanjo zavezujoča. Kot je določeno v členu 274 Pogodbe ES, je eno od splošnih pravil, ki se uporablja za vsako pobudo, ki vključuje uporabo sredstev Skupnosti, obveznost dobrega finančnega poslovodenja.

Varuh ugotavlja, da razlage načela dobrega finančnega poslovodenja ni mogoče omejiti zgolj na računovodsko opredelitev. Po mnenju sodišč Skupnosti mora njegova pravilna razlaga vključevati skrb za praktične posledice dejanj finančnega poslovodenja (3).

1.5 Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da je smiselno, da Komisija pred dodelitvijo prošenj za finančno pomoč preuči, ali sta pravni in finančni položaj potencialnih upravičencev ter njihova splošna integriteta dovolj zanesljiva ali ne. Varuh človekovih pravic ne pozna nobenega pravnega pravila ali načela, ki bi to preprečevalo.

1.6 Vendar varuh človekovih pravic meni, da bi si morala Komisija pri sprejemanju ukrepov za zaščito finančnih interesov Skupnosti prizadevati za pravično ravnotežje med interesi posameznikov in splošnim javnim interesom, tako da bi bili morebitni upravičenci do njene finančne pomoči obravnavani pravično in ob ustreznem upoštevanju domneve nedolžnosti (4). Varuh človekovih pravic prav tako poudarja, da si je težko predstavljati, kako bi lahko Komisija vzpostavila pravično ravnotežje, če prosilcu za nepovratna sredstva ne sporoči morebitnih dvomov, ki bi jih lahko imela glede procesnega upravičenja prosilca, in je nato pripravljena prisluhniti informacijam, ki jih je predložil prosilec, in nanje odgovoriti, da bi pojasnila te dvome.

1.7 V tem primeru varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil edini argument v podporo odločbi Komisije z dne 12. avgusta 2002 obstoj kazenske preiskave zoper pritožnika. Komisija se v svoji odločitvi ni sklicevala na nobeno vrsto podpornih dokazov, ki bi lahko pripisali težo njeni negativni oceni pritožnikove vloge. Institucija se je omejila na upoštevanje formalnega obstoja kazenske preiskave in trditev, ki so bile v zvezi s tem podane, ne da bi poskušala preveriti te informacije.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da kljub pozivu pritožniku v odločbi Komisije z dne 12. avgusta 2002, naj predloži dokaze o pravnem položaju svoje organizacije, potem ko je pritožnik to storil v pismu z dne 30. avgusta 2002, institucija očitno ni odgovorila na te dokaze in je v pismu z dne 7. oktobra 2002 zgolj navedla, da so bili upravičenci akcijskega programa 2002 že ustanovljeni.

1.8 Varuh človekovih pravic po pregledu dejstev primera ugotavlja, da Komisija ni mogla dokazati, da je v tem primeru vzpostavila pravično ravnovesje med potrebo po dobrem finančnem poslovodenju svojih nepovratnih sredstev in pravico pritožnika, da je obravnavan pravično in ob ustreznem upoštevanju domneve nedolžnosti. Ker se je Komisija oprla izključno na formalni obstoj pravne preiskave zoper pritožnika, ne da bi dodatno preverila te informacije, pritožnika ni obravnavala pravično, s čimer je kršila člen 6(2) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. To je primer nepravilnosti. Na Komisijo bo naslovljena kritična pripomba.

1.9 Varuh človekovih pravic želi Komisijo opozoriti na dejstvo, da bi se podobnim vrstam težav lahko izognili, če bi institucija dala pobudo, da svojim službam zagotovi smernice ali navodila o tem, kako spoštovati pravično ravnovesje med interesi posameznikov in splošnim javnim interesom v zadevah, ki vključujejo tekoče sodne ali upravne preiskave v zvezi s pravnim in finančnim položajem morebitnih upravičencev do pomoči Skupnosti.

Varuhinja človekovih pravic bo v zvezi s tem na Komisijo naslovila dodatno pripombo v nadaljevanju.

2 Ponovna preučitev pomoči, za katero je zaprosil pritožnik

2.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija ponovno preučiti svoje stališče in Y odobriti zahtevano pomoč.

2.2 Komisija trdi, da ne more ponovno preučiti svoje odločitve in pritožniku odobriti zahtevane pomoči. Institucija je v svojih izmenjavah s pritožnikom ugotovila, da je bilo njeno proračunsko obdobje 2002 zaključeno in da zahtevka Y zato ni bilo mogoče ponovno obravnavati.

2.3 Varuh se je seznanil z izjavo Komisije, da je proračunsko obdobje za leto 2002 zaključeno, zato takratnih vlog ni mogoče pregledati. Zato se ponovna preučitev pritožnikove prošnje za finančno pomoč v okviru akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje nevladnih organizacij (NVO) iz leta 2002 ne zdi več izvedljiva.

Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve v zvezi s proračunom za leto 2002 ni mogoče izpolniti. Vendar varuh človekovih pravic poudarja, da ne ve ničesar, kar bi pritožniku preprečilo vložitev vloge za financiranje v zvezi s katerim koli krogom nepovratnih sredstev, ki je še odprt.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi potrebno podati naslednjo kritično pripombo:

Varuh človekovih pravic meni, da bi si morala Komisija pri sprejemanju ukrepov za zaščito finančnih interesov Skupnosti prizadevati za pravično ravnotežje med interesi posameznikov in splošnim javnim interesom, tako da bi bili morebitni upravičenci do njene finančne pomoči obravnavani pravično in ob ustreznem upoštevanju domneve nedolžnosti. Varuh človekovih pravic prav tako poudarja, da si je težko predstavljati, kako bi lahko Komisija vzpostavila pravično ravnotežje, če prosilcu za nepovratna sredstva ne sporoči morebitnih dvomov, ki bi jih lahko imela glede procesnega upravičenja prosilca, in je nato pripravljena prisluhniti informacijam, ki jih je predložil prosilec, in nanje odgovoriti, da bi pojasnila te dvome.

Po pregledu dejstev v zadevi varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni mogla dokazati, da je v tem primeru vzpostavila pravično ravnotežje med potrebo po dobrem finančnem poslovodenju svojih nepovratnih sredstev in pravico pritožnika, da je obravnavan pravično in ob ustreznem upoštevanju domneve nedolžnosti. Ker se je Komisija oprla izključno na formalni obstoj pravne preiskave zoper pritožnika, ne da bi dodatno preverila te informacije, pritožnika ni obravnavala pravično, s čimer je kršila člen 6(2) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev. To je primer nepravilnosti.

Glede na to, da se ti vidiki zadeve nanašajo na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

NADALJNJI OMEJITEV

Varuh človekovih pravic želi Komisijo opozoriti na dejstvo, da bi se podobne vrste težav lahko preprečile, če bi institucija dala pobudo, da svojim službam zagotovi smernice ali navodila o tem, kako spoštovati pravično ravnovesje med interesi fizičnih oseb in splošnim javnim interesom v primerih, ki vključujejo tekoče sodne ali upravne preiskave v zvezi s pravnim in finančnim položajem morebitnih upravičencev do pomoči Skupnosti.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

Prošnje za dostop do naslednjih dokumentov se odobrijo samodejno, razen v zvezi s pritožbami, ki so v skladu s členom 10(1) opredeljene kot zaupne:
(b) pritožbe in dokumenti, ki jim jih je priložil pritožnik"
Sprejeto 8. julija 2002 in spremenjeno s sklepom varuha človekovih pravic z dne 5. aprila 2004, na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic: http://www.ombudsman.europa.eu.

(2) "Varuh človekovih pravic na zahtevo pritožnika pritožbo označi kot zaupno".

(3) Zadeva T-105/99, Conseil des communes et régions d'Europe (CCRE) proti Komisiji, Recueil 2000, str. II-4099, točka 73.

(4) Glej člen 6(2) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki je na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic: http://www.ombudsman.europa.eu.