Strasbourg, 20. novembra 2003

Spoštovani g.

oktobra 2002 ste se pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi z ravnanjem Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF).

Dne 29. oktobra 2002 je varuh človekovih pravic posredoval pritožbo generalnemu direktorju OLAF. OLAF je svoje mnenje poslal 16. januarja 2003. Varuh človekovih pravic vam ga je posredoval 23. januarja 2003 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 27. januarja 2003.

februarja 2003 je varuh človekovih pravic pisal uradu OLAF, da bi zahteval dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo. OLAF je odgovor poslal 24. marca 2003. Posredoval sem vam ga 22. aprila 2003 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 24. aprila 2003.

junija 2003 sem Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) predložil osnutek priporočila. OLAF mi je 2. oktobra 2003 poslal podrobno mnenje o tem osnutku priporočila. To mnenje vam je bilo posredovano 6. oktobra 2003 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 24. oktobra 2003.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik je bruseljski dopisnik nemškega tednika „Stern“. Časopis je v dveh člankih, objavljenih 28. februarja in 7. marca 2002, poročal o več obtožbah v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, ki jih je navedel uradnik EU Paul van Buitenen, in o preiskavah, ki jih je v zvezi s temi obtožbami izvedel Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Članki so temeljili na poročilu g. van Buitenena in zaupnih dokumentih urada OLAF, ki jih je pridobil časopis. Po navedbah pritožnika do takrat noben drug časopis ni pridobil kopij teh dokumentov.

Urad OLAF je 27. marca 2002 objavil sporočilo za javnost, v katerem je poudaril, da je „novinar“ pridobil več dokumentov v zvezi s preiskavo vprašanj, ki jih je izpostavil g. van Buitenen, in da se je zato odločil začeti notranjo preiskavo v skladu s členom 5(1) Uredbe (ES) št. 1073/1999 (1) o domnevnem razkritju zaupnih podatkov. V skladu s sporočilom za javnost bi ta notranja preiskava zajemala tudi trditev, da so bili zadevni dokumenti pridobljeni „z izplačilom javnemu uslužbencu“.(2) Časopis „European Voice“ je v svoji izdaji z dne 4. aprila 2002 citiral tiskovnega predstavnika urada OLAF, ki je dejal, da je urad OLAF „prima facie dobil dokaze, da je morda prišlo do plačila“.

Pritožnik in njegov časopis sta menila, da čeprav v sporočilu za javnost urada OLAF ni bilo omenjeno nobeno ime, je treba obtožbo o podkupovanju, ki jo vsebuje, razumeti, kot da je usmerjena proti njima. Po mnenju pritožnika se je urad OLAF oddaljil od svoje običajne prakse z objavo dejstva, da je bila začeta notranja preiskava, in z objavo obtožb, ki so temeljile na govoricah in za katere ni bilo dejanskih dokazov. Pritožnik se je za primerjavo skliceval na obtožbe zoper tiskovnega predstavnika predsednika Evropske komisije, v zvezi s katerimi se je OLAF po njegovem mnenju odzval drugače. Predložil je tudi izvlečke iz zapisnika sestanka nadzornega odbora OLAF z dne 9. in 10. aprila 2002, v skladu s katerimi so se člani odbora razglasili za „presenečene“ nad dejstvom, da se je sporočilo za javnost OLAF sklicevalo na domnevno izvršeno plačilo. Pritožnik je sumil, da je bilo ravnanje urada OLAF morda posledica pritiska, ki ga je izvajala Komisija. V zvezi s tem se je skliceval na zapisnik sestanka Komisije z dne 6. marca 2002.

Pritožnik je predložil tudi kopijo internega elektronskega sporočila, ki ga je 11. aprila 2002 znotraj urada OLAF razposlal g. B. (predstavnik urada OLAF). V tem elektronskem sporočilu je B. poudaril, da so bila takrat gotova samo dejstva, da je v tisk prišel zaupen dokument urada OLAF, in da obstajajo govorice, da je bil ta dokument celo plačan, celo z navedbo plačane cene: „qu’il y avait des ‚rumeurs‘ qui circulaient autour de l’OLAF et autour de la Commission européenne selon lesquelles ces documents auraient même été ‚payés‘ (avec même l’indication d’un montant…)“.

Pritožnik in njegov časopis sta trdila, da nista nikoli plačala osebju EU ali drugim osebam, da bi pridobila zadevne dokumente. „Stern“ je 28. marca 2002 v zvezi s tem objavil sporočilo za javnost. Pritožnik se je spraševal, ali OLAF z začetkom zadevne preiskave ni presegel svojega mandata, ki je bil izključno ukrepanje za zaščito finančnih interesov Skupnosti. Ti finančni interesi niso bili ogroženi z objavo članka v rubriki „Stern“. Časopis je 3. aprila 2002 pisal predsedniku nadzornega odbora OLAF. V svojem odgovoru z dne 11. aprila 2002 je predsednik tega organa poudaril, da so bile informacije, ki jih je predložil časopis, zabeležene. Menil je tudi, da iz zapisnika sestanka Komisije z dne 6. marca 2002 ni razvidno, da je Komisija izvajala pritisk na OLAF.

V pismu z dne 29. julija 2002 se je pritožnik obrnil na generalnega direktorja OLAF, da bi se pritožil glede sporočila za javnost z dne 27. marca 2002. Pritožnik je OLAF pozval, naj umakne to sporočilo za javnost ali obvesti javnost, da nima razlogov za sum proti njemu in časopisu. Poleg tega je pritožnik poudaril, da se je na podlagi odgovora Komisije na pisno vprašanje poslanca Evropskega parlamenta zdelo mogoče, da je urad OLAF spremljal ali dovolil spremljanje elektronske pošte in telefonskih klicev osebja urada OLAF, da bi izvedel morebitne vire, ki jih je časopis uporabil. Zato je urad OLAF pozval, naj potrdi, da ni nikoli spremljal njegove telefonske ali elektronske komunikacije z osebjem urada OLAF. Če bi se takšno spremljanje moralo izvesti, je pritožnik zaprosil OLAF, naj navede pravno podlago za tak poseg v njegovo zasebno sfero ter kdaj in kako je tak poseg odobril sodnik. Pritožnik je nazadnje vprašal, katere osebne podatke, ki se nanašajo nanj, je tako pridobil OLAF.

OLAF je 22. avgusta 2002 odgovoril na dopis pritožnika. OLAF je poudaril, da v svojem sporočilu za javnost ni omenil niti pritožnika niti njegovega časopisa in da trenutno v zvezi s tem ni predvideno nobeno nadaljnje sporočilo za javnost. Poleg tega je poudarila, da je urad OLAF vedno zagotavljal, da so njegove preiskovalne metode v skladu z zakonom, in dodala, da urad OLAF razen svojega službenega naslova, telefonske številke itd. nima nobenih osebnih podatkov v zvezi s pritožnikom.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic v bistvu navedel naslednje:

(1) OLAF je ravnal napačno, ko je v svojem sporočilu za javnost z dne 27. marca 2002 in v pripombah na „European Voice“ objavil obtožbe o podkupovanju, ki jih je bilo treba razumeti, kot da se nanašajo na pritožnika in njegov časopis.

(2) OLAF ni odgovoril na vsa vprašanja, zastavljena v dopisu pritožnika z dne 29. julija 2002.

Pritožnik je trdil, da bi moral urad OLAF umakniti obtožbe o podkupovanju, po možnosti na enak način, kot so bile navedene, tj. s sporočilom za javnost in ločenim sporočilom za „evropski glas“. Poleg tega je v dopisu z dne 29. julija 2002 zahteval, naj OLAF zagotovi popoln odgovor na vprašanja.

Poizvedba

Mnenje urada OLAF

OLAF je v svojem mnenju navedel naslednje pripombe:

Urad OLAF je v sporočilu za javnost z dne 27. marca 2002 navedel, da (a) je Urad začel notranjo preiskavo v skladu z Uredbo št. 1073/1999 o očitnem uhajanju zaupnih informacij, vključenih v poročilo, ki ga je pripravil OLAF, in (b) da je glede na informacije, ki jih je prejel Urad, novinar prejel več dokumentov v zvezi s tako imenovano afero „Van Buitenen“ in da ni bilo izključeno, da je bilo za te dokumente morda plačano nekomu v OLAF (ali morda drugi instituciji EU).

Odločitev, da se razglasi začetek notranje preiskave, je bila sprejeta po temeljitem premisleku. Razlogi za objavo so bili:

(1) Zaupne informacije, ki so bile nato objavljene v medijih, so škodovale učinkovitosti urada OLAF in s tem boju proti goljufijam, saj so vplivale na tekoče preiskave;

(2) Uhajanje informacij, če ga je mogoče pripisati uradniku urada OLAF, bi pomenilo kršitev pravnih obveznosti urada OLAF, zlasti člena 8 Uredbe 1073/1999, člena 287 Pogodbe ES in člena 17 Kadrovskih predpisov o poslovni skrivnosti ter člena 286 Pogodbe ES in Uredbe 45/2001 o varstvu osebnih podatkov.

(3) V skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1073/1999 je moral direktor urada OLAF „zagotoviti, da uslužbenci urada OLAF in druge osebe, ki delujejo pod njegovim vodstvom, spoštujejo določbe Skupnosti in nacionalne določbe o varstvu osebnih podatkov“. V skladu s členom 8(4) je moral direktor urada OLAF „zagotoviti, da se uporabljajo ta člen [o zaupnosti informacij, zbranih med preiskavo] ter člena 286 in 287 Pogodbe.“ V skladu s tem so bili ukrepi, sprejeti v odziv na razkritja, v skladu s pravnimi obveznostmi direktorja, da ukrepa v primeru takih dogodkov.

Pomembno je bilo tudi zaščititi verodostojnost urada OLAF v javnosti, tako da se sporoči, da se proti tem kršitvam sprejemajo ukrepi. Glede na resne posledice možnosti, da je uradnik urada OLAF odgovoren za nezakonito razkritje zaupnih informacij in osebnih podatkov, se je direktor urada OLAF odločil, da bo javno in na kar najbolj pregleden način objavil, da urad OLAF preiskuje te kršitve, da bi identificiral odgovorne in preprečil morebitne nadaljnje kršitve.

Poleg tega je na podlagi konkretnih informacij, ki jih je prejel urad OLAF, utemeljeno sklepala, da je bilo vsaj enkrat uradniku urada OLAF ali drugemu uradniku Unije plačano plačilo za predložitev zaupnih dokumentov. Če bi se to res zgodilo, bi bil uradnik kriv korupcije, kaznivega dejanja in bi kršil različne člene Kadrovskih predpisov. Poizvedbe o tem, ali se je to dejansko zgodilo, še vedno potekajo.

Urad OLAF ni nikoli špekuliral o tem, kateri novinarji ali medijske organizacije bi lahko plačali uradu OLAF ali drugim uradnikom EU za zaupne dokumente. Pritožnik ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljil svojo trditev, da je imel zadevne dokumente ob začetku preiskave urada OLAF samo v medijih. Nasprotno, obstajali so dokazi, da so drugi mediji pridobili enake dokumente. OLAF je zavrnil pritožnikovo trditev, da bi bilo treba predloge, da je bilo plačilo morda izvedeno, razumeti, kot da so usmerjeni proti njemu in njegovim delodajalcem.

Pritožnik je v dopisu z dne 29. julija 2002 zastavil številna podrobna vprašanja o operativnih metodah OLAF, zlasti o možni uporabi tehnik nadzora v zvezi z elektronsko pošto in telefonskimi komunikacijami. Obstajajo okoliščine, v katerih lahko urad OLAF ali organi držav članic, s katerimi je urad OLAF sodeloval pri preiskavah, zakonito pridobijo informacije na načine, ki spadajo v ta splošni naslov. Taka možnost je bila na primer obravnavana v nedavnem obvestilu Komisije njenim uslužbencem o pravilni uporabi sistema elektronske pošte s strani uradnikov. Vendar OLAF ni imel svobode, da bi razpravljal o preiskovalnih metodah, ki se uporabljajo v zvezi s tekočo preiskavo. OLAF ni imel niti tehničnih niti pravnih sredstev za prisluškovanje telefonskim linijam.

OLAF je menil, da je glede na zgoraj navedeno to zadevo obravnaval povsem primerno.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje urada OLAF vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje pripombe:

Pravica urada OLAF, da ukrepa proti morebitnim „uhajanjem“ znotraj Urada, ni bila izpodbijana. Pritožba se je nanašala izključno na metode, ki jih je OLAF uporabil pri uresničevanju tega cilja. OLAF je omenil cilj, da se nadaljuje na „čim bolj pregleden način“. Vendar se je preglednost nanašala na dejstva, medtem ko se je obravnavana zadeva nanašala na „rumours“. Bilo je zelo neodgovorno delati z govoricami, ki niso bile dokazane.

Čeprav je ta primer nepravilnosti potencialno vplival na številne novinarje, je bil pritožnik glavna žrtev govoric, ki jih je širil urad OLAF. Pritožnik je predložil več izrezkov iz časopisov in tiskovnih agencij, da bi pokazal, da je bil kot vir zgodbe o razkritjih g. van Buitenena imenovan samo „Stern“. Tudi če bi tudi drugi novinarji morali imeti ustrezne dokumente (ne da bi jih citirali), bi bil sum podkupovanja, ki ga je razširil urad OLAF, predvsem na pritožnika, saj je prvi in najobsežnejši citiral iz teh dokumentov.

Kar zadeva dopis z dne 29. julija 2002, OLAF še vedno ni želel razkriti, katere določbe so se uporabljale v tem primeru. Nesprejemljivo je bilo, da ni bila obveščena o pravni podlagi za tako morebiti resen poseg v zasebno sfero.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja urada OLAF in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva za dodatne informacije

Varuh človekovih pravic je zato zaprosil OLAF (1), naj zlasti ob upoštevanju dokazov, ki jih je pritožnik predložil v svojih pripombah, pojasni, zakaj meni, da so bile ali bi lahko bile druge osebe mišljene s sklicevanjem na „a“ novinarja v sporočilu za javnost z dne 27. marca 2002, (2) naj komentira dejstvo, da so bila glede na interno elektronsko sporočilo B. z dne 11. aprila 2002 edina dejstva („faits“), ki so bila gotova, da je prišlo do uhajanja informacij in da so krožile govorice („qu’il y avait des „rumeurs“ qui circulaient“), in (3) naj navede, na kakšni podlagi bi bilo mogoče sprejeti ukrepe, kot je nadzor nad telefonsko ali elektronsko korespondenco.

Odgovor urada OLAF

OLAF je v svojem odgovoru navedel naslednje pripombe:

Sklicevanje na „a“ novinarja je bilo nevtralno in ni vključevalo nobenega konkretnega posameznika, ker so drugi novinarji dejansko objavili članke pred sporočilom za javnost OLAF z dne 27. marca 2002, ki je temeljilo na istem notranjem dokumentu, na katerega se je skliceval pritožnik v svojem članku z dne 28. februarja 2002. Na primer, 3. marca 2002 je „Le Monde“ objavil članek, ki se je skliceval na zadevni dokument. Belgijska tiskovna agencija je 22. marca 2002 poročala o preiskavah OLAF, pri čemer se je sklicevala na zadevni dokument. Ista agencija je 26. marca 2002 poročala, da se je predsednica Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor, ga. Theato, pritožila, da „ni sprejemljivo, da imajo novinarji zaupno poročilo OLAF o zadnjih razkritjih Paula Van Buitenena, mi pa ne“. V skladu s tem bi lahko sklicevanje na „a“ novinarja pomenilo bodisi pritožnika, novinarje, ki so napisali zgoraj navedene članke, bodisi druge novinarje, na katere se je sklicevala ga. Theato.

Dejansko bi se lahko skliceval tudi na katerega koli drugega novinarja, saj urad OLAF ni navedel, da je bila preiskava povezana z nobenim posebnim gradivom, ki je bilo že objavljeno.

OLAF je od zanesljivih virov, vključno s poslanci Evropskega parlamenta, prejel informacije, da je bilo za dokumente morda izvedeno plačilo. V to plačilo ni bil vpleten noben poseben novinar ali oseba.

OLAF ni imel pooblastil za sprejemanje ukrepov telefonskega nadzora ali nadzora po elektronski pošti fizične osebe in nikoli ni sprejel takih ukrepov v zvezi s pritožnikom. V odgovor na hipotetično vprašanje o pravni podlagi, na podlagi katere bi bilo mogoče sprejeti take ukrepe, so imeli taka pooblastila le pristojni organi držav članic. Za izvajanje teh pooblastil so veljala načela iz člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje:

Ostalo je dejstvo, da je bila „Stern“ prva publikacija, ki je citirala iz dokumentov. Izraz „novinar“ je torej moral ustvariti vtis, da je bil mišljen pritožnik.

OLAF ni pojasnil, zakaj bi morale imeti govorice, ki jih širijo poslanci Evropskega parlamenta, večjo dokazno vrednost kot govorice, ki jih širijo druge osebe.

Vprašanje v zvezi z nadzorom nad telefonsko ali elektronsko korespondenco se ni nanašalo na pritožnikove lastne (zasebne ali poklicne) telekomunikacijske povezave, temveč na možnost, da bi OLAF informacije o pritožniku pridobil z nadzorom svojih zaposlenih. Na vprašanje o pravni podlagi nadzora nad telekomunikacijskim prometom med uradniki urada OLAF in tretjimi osebami (kot je pritožnik) ter o shranjevanju takih podatkov tako ni bilo odgovora.

OSNUTEK PRIPOROČILA

Osnutek priporočila

Varuh človekovih pravic se je na podlagi dokazov, ki so mu bili predloženi, odločil, da v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic pripravi naslednji osnutek priporočila za urad OLAF:

OLAF bi moral razmisliti o umiku obtožb o podkupovanju, ki so bile objavljene in za katere je bilo verjetno, da se bodo razumele, kot da so usmerjene proti pritožniku.

Ta osnutek priporočila je temeljil na naslednjih premislekih:

1 Pritožnik je bruseljski dopisnik nemškega tednika „Stern“. Časopis je v dveh člankih, objavljenih 28. februarja in 7. marca 2002, poročal o več obtožbah v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, ki jih je navedel uradnik EU Paul van Buitenen, in o preiskavah, ki jih je v zvezi s temi obtožbami izvedel Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Članki so temeljili na poročilu g. van Buitenena in zaupnih dokumentih urada OLAF, ki jih je pridobil časopis. Urad OLAF je 27. marca 2002 objavil sporočilo za javnost, v katerem je poudaril, da je „novinar“ pridobil več dokumentov v zvezi s preiskavo vprašanj, ki jih je izpostavil g. van Buitenen, in da se je zato odločil začeti notranjo preiskavo v zvezi z domnevnim razkritjem zaupnih podatkov. V skladu s sporočilom za javnost bi ta notranja preiskava zajemala tudi trditev, da so bili zadevni dokumenti pridobljeni „z izplačilom javnemu uslužbencu“.(3) Časopis „European Voice“ je v svoji izdaji z dne 4. aprila 2002 citiral tiskovnega predstavnika urada OLAF, ki je dejal, da je urad OLAF „prima facie dobil dokaze, da je morda prišlo do plačila“.

2 Pritožnik je menil, da je OLAF ravnal napačno, ko je v svojem sporočilu za javnost z dne 27. marca 2002 in v pripombah na „European Voice“ objavil obtožbe o podkupovanju, ki jih je bilo treba razumeti, kot da so bile usmerjene proti njemu in njegovemu časopisu.

3 OLAF je menil, da je bilo sklicevanje na „a“ novinarja v sporočilu za javnost nevtralno in ni vključevalo nobenega konkretnega posameznika. Poleg tega je trdila, da je na podlagi posebnih informacij, ki jih je prejela, utemeljeno domnevala, da je bilo vsaj enkrat plačano uradniku urada OLAF ali drugemu uradniku Unije za predložitev zaupnih dokumentov.

4 Varuh človekovih pravic meni, da ne more ugotoviti, ali so obtožbe o podkupovanju, ki jih je navedel OLAF, utemeljene. To vprašanje je zajeto v preiskavi urada OLAF, ki še ni bila zaključena. Analiza varuha človekovih pravic v obravnavani zadevi se torej osredotoča izključno na vprašanje, ali je OLAF ravnal pravilno, ko je javnosti posredoval informacije v zvezi s svojo preiskavo s sporočilom za javnost z dne 27. marca 2002 in z informacijami, uporabljenimi v članku, objavljenem v časopisu „European Voice“ 4. aprila 2002. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da urad OLAF ni izpodbijal pritožnikove trditve, da je ta člen temeljil na informacijah, ki jih je predložil urad OLAF.

5 Dobra upravna praksa je, da se pri odločanju zagotovi, da so sprejeti ukrepi sorazmerni z zastavljenim ciljem. Uprava bi se morala zlasti izogibati omejevanju pravic državljanov, kadar te omejitve niso v razumni povezavi z namenom ukrepa.(4) Ti standardi bi se morali uporabljati ne le za odločitve, temveč za dejavnosti uprav na splošno. Zato so pomembni tudi za zagotavljanje informacij.

6 Varuh človekovih pravic meni, da ima OLAF pravico začeti preiskavo v primerih, ko zaupni dokumenti, ki jih je pripravil ali so v njegovi lasti, uhajajo tretjim osebam. Strinja se tudi, da ima OLAF pravico ustrezno obveščati javnost o začetku takih preiskav, pod pogojem, da se spoštuje načelo sorazmernosti. Dejansko take informacije povečujejo preglednost na področju, ki je pogosteje zaznamovano s tajnostjo in pomanjkanjem informacij.

7 Pritožnikov primer temelji na dveh predpostavkah, in sicer (1) da je treba sporočilo za javnost urada OLAF, v katerem sicer ni omenjeno nobeno ime, razumeti, kot da se nanaša nanj, ko se nanaša na „novinarja“, in (2) da urad OLAF ni imel pravice namigovati, da je bil dokument (5) pridobljen s podkupovanjem.

8 Varuh človekovih pravic meni, da je pritožnik predložil dovolj dokazov, da je bil prvi, ki je v svojem članku z dne 28. februarja 2002 navedel zadevne dokumente. Pritožnik je predložil tudi precejšnje število člankov, objavljenih v drugih časopisih, in poročil tiskovnih agencij, ki navajajo pritožnikov časopis kot vir svojega znanja o teh dokumentih ali navajajo, da je te dokumente pridobil „Stern“. Obveščena javnost se je torej dobro zavedala dejstva, da je bil „Stern“ prvi časopis, ki je izhajal iz tega vira. V teh okoliščinah in čeprav ni bilo navedeno nobeno posebno ime, je morala obveščena javnost verjetno razumeti, da se sklicevanje na „novinarja“ v sporočilu za javnost urada OLAF nanaša na pritožnika. Urad OLAF se je v odgovoru na vprašanje varuha človekovih pravic oprl na tri članke ali poročila, da bi dokazal, da bi avtorji teh člankov ali poročil ali kateri koli drugi novinarji lahko bili mišljeni s sklicevanjem na „novinarja“ v sporočilu za javnost. Vendar varuhinja človekovih pravic meni, da niso pomembne teoretične možnosti za razlago sporočila za javnost, temveč razlaga, ki jo je najverjetneje prejela. Poleg tega so bili vsi članki in poročila, na katere se je skliceval OLAF, objavljeni po članku pritožnika z dne 28. februarja 2002 (3., 22. in 26. marca 2002) in pred datumom sporočila za javnost OLAF. Če bi urad OLAF dejansko moral domnevati, da je zadevne dokumente z uhajanjem informacij iz urada OLAF ali drugih institucij EU pridobil več kot en novinar, bi bilo zelo težko razumeti, zakaj se je sporočilo za javnost nanašalo na „novinarja“ v ednini. Kar zadeva izjavo gospe Theato, OLAF ni dokazal, zakaj bi morala biti upoštevna za razlago njegovega sporočila za javnost, ki je bilo objavljeno dva dni pozneje. Varuh človekovih pravic tako ugotavlja, da je bilo sporočilo za javnost OLAF z dne 27. marca 2002 verjetno razumljeno, kot da se nanaša na pritožnika in njegov časopis. Čeprav se OLAF ne bi smel sklicevati na pritožnika, se je moral zavedati vtisa, ki ga je moralo ustvariti njegovo besedilo.

9 Evropski varuh človekovih pravic meni, da je OLAF v svojem mnenju zadovoljivo pojasnil, zakaj je menil, da je treba javnost obvestiti o začetku preiskave o očitnem uhajanju dokumentov. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da urad OLAF teh informacij ni le zagotovil, temveč je v svojem sporočilu za javnost in informacijah za časopis „European Voice“ tudi obvestil javnost, da obstaja razlog za sum, da so bili dokumenti pridobljeni s podkupovanjem. Zato je treba še preučiti, ali je OLAF pravilno objavil ta sum.

10 Varuhinja človekovih pravic meni, da OLAF ni mogel dokazati, da je bila objava tega suma nujna za njegovo delo in sorazmerna z zastavljenim ciljem. Dejstvo, da bi se moral OLAF v obravnavani zadevi odločiti za „najbolj pregleden način“ in javnosti posredovati podrobnosti o obsegu svoje preiskave, je treba načeloma vsekakor pozdraviti, saj je tak pristop v skladu z obveznostjo institucij in organov EU, da odločitve sprejemajo čim bolj odprto (člen 1 Pogodbe o Evropski uniji). Vendar je namigovanje na podkupovanje resna obtožba, ki bi lahko očrnila ugled novinarja. Taki namigi torej ne smejo biti objavljeni brez dovolj resne podlage, ki jo je mogoče javno pregledati.

11 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se sporočilo za javnost urada OLAF nanaša na „informacije“, ki jih je urad OLAF pridobil v podporo svojemu stališču, da je „lahko“ prišlo do določenega plačila, in da časopis „European Voice“ celo navaja, da je urad OLAF prejel „dokaz prima facie, da je morda prišlo do plačila“. Med preiskavo, ki jo je vodil varuh človekovih pravic, urad OLAF ni predložil nobenih podrobnosti, razen trditve, da je prejel „informacije iz zanesljivih virov, vključno s poslanci Evropskega parlamenta, da je bilo morda izvedeno plačilo za dokumente“, še manj pa je predložil dokaze, za katere je trdil, da jih je prejel. Varuh človekovih pravic meni, da mora biti dokazna vrednost „informacij“, v skladu s katerimi je bilo „lahko“ izvršeno plačilo, nujno zelo omejena. Na podlagi dokazov, predloženih varuhu človekovih pravic, se stališče pritožnika, da se je urad OLAF dejansko zanašal le na govorice, zato ne zdi nerazumno. To stališče potrjuje tudi elektronsko sporočilo g. B. z dne 11. aprila 2002. Varuh človekovih pravic ne izključuje možnosti, da ima OLAF pravico začeti preiskavo zgolj na podlagi govoric, če so domnevno storjena dejanja dovolj resna. Strinja se tudi, da urad OLAF morda ni naklonjen vidikom tekoče preiskave ali jih ne more komentirati. Če pa se urad OLAF odloči, da bo zagotovil informacije o tekoči preiskavi, mora upoštevati negativne posledice, ki jih lahko imajo take informacije za ugled oseb, na katere se nanašajo obtožbe, za katere se odloči, da jih bo objavil. Varuhinja človekovih pravic meni, da je urad OLAF s tem, ko je obtožbe o podkupovanju podal brez zadostne dejanske podlage, ki bi bila na voljo za javni nadzor, presegel to, kar je sorazmerno z namenom njegovega ukrepanja. To je primer nepravilnosti.

Varuh človekovih pravic je v skladu s členom 3(6) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic zaprosil urad OLAF, naj pošlje podrobno mnenje o tem osnutku priporočila. Varuh človekovih pravic je opozoril, da bi podrobno mnenje lahko vključevalo sprejetje njegove odločitve in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Podrobno mnenje urada OLAF

Urad OLAF je v svojem podrobnem mnenju obvestil varuha človekovih pravic, da je sprejel osnutek priporočila in da je bilo to izvedeno z objavo sporočila za javnost, katerega kopija je bila priložena.

To sporočilo za javnost z dne 30. septembra 2003 z naslovom „Pojasnilo OLAF glede očitnega uhajanja informacij“ se glasi:

„Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je 27. marca 2002 izdal sporočilo za javnost, v katerem je sporočil, da je v skladu z Uredbo št. 1073/1999 začel notranjo preiskavo očitnega uhajanja zaupnih informacij, vključenih v poročilo, ki ga je pripravil OLAF.

Navedla je, da je glede na informacije, ki jih je prejel urad, novinar prejel več dokumentov v zvezi s tako imenovano „afero van Buitenen“ in da ni izključeno, da je bilo za te dokumente morda plačano nekomu v uradu OLAF (ali morda drugi instituciji EU).

Poizvedbe urada OLAF še niso zaključene, vendar urad OLAF do zdaj ni pridobil dokaza, da je bilo tako plačilo izvršeno.“

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah na podrobno mnenje urada OLAF menil, da urad OLAF ni ustrezno izvedel osnutka priporočila varuha človekovih pravic. Pritožnik je trdil, da urad OLAF ni izrecno umaknil obtožb o podkupovanju. Nasprotno, besedilo njegovega sporočila za javnost je pomenilo, da je urad OLAF menil, da je mogoče, da se dokazi, ki podpirajo te trditve, še vedno lahko pojavijo. Po mnenju pritožnika je sum tako še vedno obstajal in je bil sramotno celo ponovno poklican na pozornost. Pritožnik je tudi navedel, da se zdi, da urad OLAF ni storil ničesar, da bi pojasnil svoje stališče do „evropskega glasu“. Na koncu je trdil, da bi moral urad OLAF izrecno umakniti obtožbe o podkupovanju in uradno izjaviti, da nikoli ni razpolagal z dokazi v podporo takim obtožbam.

ODLOČBA

1 Objava obtožb o podkupovanju

1.1 Pritožnik je bruseljski dopisnik nemškega tednika Stern. Časopis je v dveh člankih, objavljenih 28. februarja in 7. marca 2002, poročal o več obtožbah v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi, ki jih je navedel uradnik EU Paul van Buitenen, in o preiskavah, ki jih je v zvezi s temi obtožbami izvedel Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Članki so temeljili na poročilu g. van Buitenena in zaupnih dokumentih urada OLAF, ki jih je pridobil časopis. Urad OLAF je 27. marca 2002 objavil sporočilo za javnost, v katerem je poudaril, da je „novinar“ pridobil več dokumentov v zvezi s preiskavo vprašanj, ki jih je izpostavil g. van Buitenen, in da se je zato odločil začeti notranjo preiskavo v zvezi z domnevnim razkritjem zaupnih podatkov. V skladu s sporočilom za javnost bi ta notranja preiskava zajemala tudi trditev, da so bili zadevni dokumenti pridobljeni „s plačilom javnemu uslužbencu“. Časopis „European Voice“ je v svoji izdaji z dne 4. aprila 2002 citiral tiskovnega predstavnika urada OLAF, ki je dejal, da je urad OLAF „prima facie dobil dokaz, da je morda prišlo do plačila“.

1.2 Pritožnik je menil, da je OLAF ravnal napačno, ko je v svojem sporočilu za javnost z dne 27. marca 2002 in v pripombah na "European Voice" objavil obtožbe o podkupovanju, ki jih je bilo treba razumeti, kot da so bile usmerjene proti njemu in njegovemu časopisu.

1.3 OLAF je menil, da je omemba novinarja v sporočilu za javnost nevtralna in ne vključuje nobenega konkretnega posameznika. Poleg tega je trdila, da je na podlagi posebnih informacij, ki jih je prejela, utemeljeno domnevala, da je bilo vsaj enkrat plačano uradniku urada OLAF ali drugemu uradniku Unije za predložitev zaupnih dokumentov.

1.4 Varuh človekovih pravic je 18. junija 2003 uradu OLAF predložil osnutek priporočila, v skladu s katerim bi moral urad OLAF razmisliti o umiku obtožb o podkupovanju, ki so bile objavljene in bi se lahko razumele, kot da so usmerjene proti pritožniku.

1.5 OLAF je 2. oktobra 2003 obvestil varuha človekovih pravic, da je sprejel osnutek priporočila in da ga je izvedel z objavo sporočila za javnost.

1.6 Upoštevni odlomek tega sporočila za javnost se glasi: „Poizvedbe urada OLAF še niso zaključene, vendar urad OLAF do zdaj ni pridobil dokaza, da je bilo tako plačilo izvršeno.“

1.7 Varuhinja človekovih pravic se strinja s pritožnikovim stališčem, da urad OLAF z objavo tega sporočila za javnost ni ustrezno izvedel osnutka priporočila varuha človekovih pravic. Namesto da bi umaknil obtožbe o podkupovanju, urad OLAF preprosto navaja, da „do zdaj“ ni našel zadostnih dokazov v podporo tem obtožbam. Besedilo tega sporočila za javnost torej pomeni, da urad OLAF meni, da je mogoče, da bi se dokazi v podporo tem trditvam še vedno lahko pojavili. V teh okoliščinah je ukrepanje urada OLAF očitno neustrezno za odpravo nepravilnosti, ki jih je ugotovil varuh človekovih pravic. Zato bo v zvezi s tem podana kritična pripomba.

2 Nepredložitev odgovora na vprašanja v dopisu z dne 29. julija 2002

2.1 Pritožnik je trdil, da OLAF ni odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena v dopisu z dne 29. julija 2002. V tem dopisu je urad OLAF pozval, naj potrdi, da ni nikoli spremljal njegove telefonske ali elektronske komunikacije z osebjem urada OLAF. Če bi bilo takšno spremljanje potrebno, je pritožnik zaprosil OLAF, naj navede pravno podlago za tako poseganje v njegovo zasebno sfero ter kdaj in kako je bilo tako poseganje odobreno.

2.2 OLAF je menil, da je na ta vprašanja odgovoril.

2.3 Varuh ugotavlja, da je OLAF v svojem odgovoru z dne 22. avgusta 2002 na zgoraj omenjeno pismo pojasnil, da je vedno zagotavljal, da so njegove preiskovalne metode v skladu z zakonom, in dodal, da nima nobenih osebnih podatkov o pritožniku, razen njegovega službenega naslova, telefonske številke itd. OLAF je nadalje poudaril, da ne sme razpravljati o preiskovalnih metodah, ki se uporabljajo v zvezi s tekočo preiskavo. OLAF je v odgovoru na vprašanje, ki mu ga je postavil varuh človekovih pravic, navedel, da ni pristojen za sprejemanje ukrepov nadzora po telefonu ali elektronski pošti fizične osebe in da nikoli ni sprejel takih ukrepov v zvezi s pritožnikom.

2.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da odgovori urada OLAF puščajo odprto možnost, da bi lahko sprejel ukrepe v zvezi z nadzorom korespondence po elektronski pošti svojih uradnikov ali uradnikov drugih institucij EU.(6) Vendar je urad OLAF pritožnika tudi obvestil, da razen njegovega službenega naslova, telefonske številke itd. nima nobenih osebnih podatkov, ki bi se nanašali nanj.(7) Varuh človekovih pravic meni, da bi informacije, zbrane z morebitnim nadzorom korespondence po elektronski pošti med pritožnikom in uradniki EU, pomenile „osebne podatke“ pritožnika v smislu člena 2(a) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov(7).

2.5 V teh okoliščinah in glede na to, da preiskava urada OLAF še vedno poteka, varuh človekovih pravic meni, da je urad OLAF očitno odgovoril na vprašanja, ki mu jih je pritožnik zastavil v pismu z dne 29. julija 2002.

2.6 Na podlagi zgoraj navedenega se zdi, da OLAF v zvezi z drugo trditvijo ni ravnal nepravilno.

3 Trditve pritožnika

3.1 Pritožnik je trdil, da bi moral urad OLAF umakniti obtožbe o podkupovanju, po možnosti na enak način, kot so bile navedene, tj. s sporočilom za javnost in ločenim sporočilom za "evropski glas". Poleg tega je v dopisu z dne 29. julija 2002 zahteval, naj OLAF zagotovi popoln odgovor na vprašanja.

3.2 Po njegovem mnenju OLAF teh trditev ni komentiral.

3.3 Kot je navedeno zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da je OLAF v zvezi s prvo trditvijo ravnal nepravilno. Varuh človekovih pravic meni, da je ta primer nepravilnosti mogoče in treba odpraviti z umikom obtožb o podkupovanju, ki so bile objavljene in za katere je bilo verjetno, da se bodo razumele, kot da so usmerjene proti pritožniku. Vendar ta ni ustrezno izvedel osnutka priporočila v zvezi s tem, ki ga je varuhinja človekovih pravic predložila uradu OLAF (glej točko 1.7 zgoraj). Varuh človekovih pravic bo zato podal kritično pripombo.

4 Sklepna ugotovitev

4.1 Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Urad OLAF je s tem, da je obtožbe o podkupovanju podal brez zadostne dejanske podlage, ki bi bila na voljo za javni nadzor, presegel to, kar je sorazmerno s ciljem, ki mu sledi njegova tožba. To je primer nepravilnosti.

4.2 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je urad OLAF sprejel osnutek priporočila, ki mu ga je predložil, čeprav ga po njegovem mnenju ni ustrezno izvajal. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da bi lahko njegova kritična pripomba pomenila ustrezno zadovoljstvo za pritožnika. Varuh zato meni, da v tem primeru ni primerno predložiti posebnega poročila Evropskemu parlamentu.

4.3 Vendar bo varuh človekovih pravic kopijo te odločbe poslal OLAF-u in jo vključil v letno poročilo za leto 2003, ki bo predloženo Evropskemu parlamentu.

4.4 Varuh človekovih pravic tako zaključi zadevo.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), UL L 136, str. 1. Mimogrede, zdi se, da so notranje preiskave zajete v členu 5(2) in ne v členu 5(1) Uredbe.

(2) Angleško besedilo tega sporočila za javnost, ki je na voljo na spletišču urada OLAF, vsebuje nekoliko drugačno besedilo: „Po informacijah, ki jih je prejel Urad, je novinar prejel več dokumentov v zvezi s tako imenovano afero Van Buitenen. Ni izključeno, da je bilo plačilo za te dokumente morda izvršeno nekomu iz urada OLAF (ali morda drugi instituciji EU).“

(3) Angleško besedilo tega sporočila za javnost, ki je na voljo na spletišču urada OLAF, vsebuje nekoliko drugačno besedilo: „Po informacijah, ki jih je prejel Urad, je novinar prejel več dokumentov v zvezi s tako imenovano afero Van Buitenen. Ni izključeno, da je bilo plačilo za te dokumente morda izvršeno nekomu iz urada OLAF (ali morda drugi instituciji EU).“

(4) Glej člen 6 kodeksa dobre upravne prakse, ki je na voljo na spletišču evropskega varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).

(5) OLAF se je v svojem mnenju skliceval na zaupne „dokumente“, ki so bili razkriti. Vendar je OLAF v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah govoril o „istem notranjem dokumentu, na katerega se je skliceval pritožnik v svojem članku z dne 28. februarja 2002“ (tj. poročilu g. van Buitenena). Glede na to, da se zdi, da je pritožnik pridobil dodatne notranje dokumente urada OLAF (od katerih so bili vsaj nekateri priloženi pritožniku), se ta sklep na splošno nanaša na „dokumente“.

(6) OLAF je v odgovoru na vprašanje, ki mu ga je postavil varuh človekovih pravic, navedel, da ni pristojen za sprejetje takih ukrepov v zvezi s „fizičnimi osebami“.

(7) UL 2001, L 8, str. 1. Člen 2(a) določa, da za namene Uredbe „osebni podatki“ pomenijo „katero koli informacijo, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo“.