Strasbourg, 28. novembra 2003

Spoštovani gospod X.,

Dne 7. oktobra 2002 ste vložili pritožbo proti Evropski komisiji, ker je ta zavrnila dostop do dveh dopisov, ki ju je Irska poslala Komisiji v skladu s členom 27(1) Šeste direktive o DDV, in do obvestila Irske v skladu s členom 27(5) navedene direktive.

Varuh človekovih pravic je 16. oktobra 2002 pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije.

V elektronskem sporočilu, poslanem 16. oktobra 2002, ste varuha človekovih pravic obvestili, da želite, da se vaša pritožba obravnava zaupno. Varuh človekovih pravic je 18. oktobra 2002 o tem obvestil Komisijo.

novembra 2002 ste varuhu človekovih pravic predložili več dokumentov v zvezi z vašo pritožbo. Kopija tega dopisa in njegovih prilog je bila posredovana Komisiji 13. novembra 2002.

Komisija je svoje mnenje poslala 9. januarja 2003. Glede na to, da se zdi, da to mnenje obravnava le prvo od vaših dveh trditev, je varuh človekovih pravic z dopisom z dne 13. januarja 2003 Komisijo zaprosil za dodatno mnenje o drugi trditvi. O tem ste bili obveščeni z dopisom, poslanim istega dne. Ob tej priložnosti vam je bilo posredovano tudi prvo mnenje Komisije.

Dne 29. januarja 2003 ste varuhu človekovih pravic poslali novo elektronsko sporočilo v zvezi z vašo pritožbo. Varuh človekovih pravic je to sporočilo 10. februarja 2003 posredoval Komisiji in jo prosil, naj njegovo vsebino obravnava v drugem mnenju.

Komisija je svoje drugo mnenje poslala 27. februarja 2003. Popravek je bil poslan 4. marca 2003. Varuh človekovih pravic vam je 6. marca 2003 posredoval drugo mnenje s pozivom k predložitvi pripomb. Popravek vam je bil posredovan 10. marca 2003.

maja 2003 ste mi poslali svoje pripombe na mnenja Komisije.

junija 2003 sem pisal Komisiji in jo prosil za dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo. Istega dne je bil stalnemu predstavništvu Irske pri EU poslan tudi zahtevek za informacije. Izvod te zahteve je bil 4. junija 2003 poslan irskemu varuhu človekovih pravic v vednost.

Komisija je 24. julija 2003 poslala svoj odgovor na mojo zahtevo po dodatnih informacijah. Ta odgovor sem vam posredoval 4. septembra 2003 s pozivom, da najpozneje do 31. oktobra 2003 predložite svoje pripombe.

Dne 8. septembra 2003 sem prejel odgovor irskih organov (z dne 28. julija 2003) na mojo zahtevo za informacije. Ta odgovor sem vam posredoval 9. septembra 2003 s pozivom, da najpozneje do 31. oktobra 2003 predložite svoje pripombe.

Zdi se, da od vas ni prejela nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (1) (v nadaljevanju: Šesta direktiva) določa enotna pravila za transakcije, ki so predmet davka na dodano vrednost (DDV). Vendar lahko Svet v skladu s členom 27(1) Direktive na predlog Komisije soglasno dovoli kateri koli državi članici, da uvede posebne ukrepe, ki odstopajo od določb te direktive, za poenostavitev postopka obračunavanja davka ali za preprečevanje nekaterih vrst davčnih utaj ali izogibanja davkom. Država članica, ki želi uvesti takšne ukrepe, o njih obvesti Komisijo in ji predloži vse ustrezne informacije (člen 27(2) Direktive). Člen 27(5) Direktive določa, da lahko države članice, ki so 1. januarja 1977 uporabljale take posebne ukrepe, te ohranijo, med drugim pod pogojem, da so o njih uradno obvestile Komisijo pred 1. januarjem 1978.

Pritožnik, irski državljan, je 15. marca 2002 Komisijo zaprosil za dostop do nekaterih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (2). Zahtevani dokumenti so bili predloženi 19. julija 2002, razen dveh dopisov, ki ju je Irska poslala Komisiji v skladu s členom 27(1) Šeste direktive, in uradnega obvestila Irske v skladu s členom 27(5) navedene direktive.

Pritožnik je menil, da so bili zadevni dokumenti podlaga, na kateri je Irska uporabljala določeno zakonodajo o DDV za nepremičninske transakcije na Irskem, in da državljani brez dostopa do njih niso mogli biti prepričani, da je irska zakonodaja v skladu s tem, kar je zahtevala Irska in odobrila Komisija. Po navedbah pritožnika so irski davčni organi zanikali, da bi imeli kopije ustreznih dokumentov, ko je bila vložena zahteva za dostop v skladu z irskim zakonom o svobodi obveščanja.

Komisija je 19. julija 2002 obvestila pritožnika, da se bo v skladu s členom 5 Odločbe 2001/937 posvetovala z irskimi davčnimi organi o tem, ali je te dokumente mogoče predložiti. Komisija je 12. avgusta 2002 pritožnika obvestila, da dostopa ni mogoče odobriti, ker so irski davčni organi zahtevali, da se dokumenti ne razkrijejo. Komisija je pojasnila, da se je bilo treba posvetovati z irskimi organi, ker so ji bili zadevni dokumenti predloženi pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1049/2001 (3). Komisija je potrdilno prošnjo tožeče stranke 23. avgusta 2003 zavrnila. Komisija je v tem dopisu poudarila, da na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 ne more predložiti ustreznih dokumentov.

Uredba 1049/2001 določa, da imajo državljani pravico dostopa do vseh dokumentov institucije, to je do dokumentov, ki jih institucija pripravi ali prejme, razen če se uporablja ena od izjem iz te uredbe.

Člen 4 („Izjeme“) določa dve glavni izjemi. V skladu s členom 4(1) se dostop zavrne, če bi razkritje oslabilo varstvo javnega interesa ali zasebnosti in integritete posameznika. Dostop se zavrne tudi, če bi razkritje oslabilo varstvo več drugih interesov iz člena 4(2), razen če ne prevlada interes za razkritje.

Člen 4 vsebuje tudi te določbe:

Kar zadeva dokumente tretjih oseb, se institucija posvetuje s tretjimi osebami, da bi ocenila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavka 1 ali 2, razen če je jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.

(5) Država članica lahko od institucije zahteva, da ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja.“

V skladu s členom 19 Uredbe se ta uporablja od 3. decembra 2001.

Člen 18(1) Uredbe 1049/2001 določa, da vsaka institucija prilagodi svoj poslovnik določbam te uredbe.

Komisija je v svojem Sklepu 2001/937/ES, ESPJ, Euratom z dne 5. decembra 2001 o spremembi svojega poslovnika (4) sprejela podrobna pravila za uporabo Uredbe 1049/2001 s strani Komisije (v nadaljnjem besedilu: podrobna pravila). Ta pravila so določena v prilogi, ki se doda poslovniku Komisije. Člen 5 („Posvetovanja“) podrobnih pravil določa:

Kadar Komisija prejme prošnjo za dostop do dokumenta, ki ga hrani, vendar izvira od tretje osebe, generalni direktorat ali služba, ki hrani dokument, preveri, ali se uporablja ena od izjem iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001. (…).

(2) Če po tem pregledu generalni direktorat ali služba, ki ima dokument, meni, da je treba dostop do dokumenta zavrniti na podlagi ene od izjem iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001, se prosilcu pošlje negativni odgovor brez posvetovanja s tretjo osebo.

(3) Generalni direktorat ali služba, ki ima dokument, ugodi prošnji brez posvetovanja s tretjim avtorjem, če:

(a) zahtevani dokument je že razkril njegov avtor ali pa je bil razkrit v skladu z Uredbo ali podobnimi določbami;

(b) razkritje ali delno razkritje njegove vsebine ne bi očitno vplivalo na enega od interesov iz Uredbe (ES) št. 1049/2001.

(4) V vseh drugih primerih se je treba posvetovati s tretjim avtorjem. Zlasti če se prošnja za dostop nanaša na dokument, ki izvira iz države članice, se generalni direktorat ali služba, ki ima dokument, posvetuje z organom, ki je dokument izdal, kadar:

(a) dokument je bil posredovan Komisiji pred datumom začetka uporabe Uredbe (ES) št. 1049/2001;

(b) država članica je v skladu s členom 4(5) Uredbe (ES) št. 1049/2001 od Komisije zahtevala, da dokumenta ne razkrije brez njenega predhodnega soglasja.“

Pritožnik je menil, da Komisija ni upoštevala zgoraj navedenih pravil, ko se je posvetovala s tretjim avtorjem, ne da bi opravila pregled iz člena 5(3) podrobnih pravil. Menil je, da je posvetovanje s tretjim avtorjem potrebno le, če pogoji iz navedene določbe niso izpolnjeni. V zvezi s tem je pritožnik posebej poudaril besedilo člena 5(4) podrobnih pravil („V vseh drugih primerih…“).

Pritožnik je menil, da razkritje dokumentov ne bi ogrozilo nobenega od interesov iz člena 4(1) in (2) Uredbe 1049/2001. Trdil je, da Uredba 1049/2001 ne predvideva člena 4(4)(5) kot sredstva, s katerim bi države članice lahko onemogočile dostop do dokumentov, katerih razkritje ni škodovalo interesom iz člena 4(1) in (2) Uredbe.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic v bistvu navedel naslednje:

(1) Komisija naj ne bi spoštovala postopkovnih pravil iz Odločbe 2001/937, ko se je odločila, da se bo pred odločitvijo o odobritvi dostopa do upoštevnih dokumentov posvetovala z irskimi organi.

(2) Komisija je napačno zavrnila dostop do zadevnih dokumentov, ker njihovo razkritje ne bi ogrozilo nobenega od interesov iz člena 4(1) in (2) Uredbe 1049/2001 in ker Uredba 1049/2001 ni predvidela člena 4(4) kot sredstva, s katerim bi države članice lahko onemogočile dostop do dokumentov, katerih razkritje ni škodovalo interesom iz člena 4(1) in (2) Uredbe.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija zato ponovno preučiti svojo odločitev.

Poizvedba

Mnenja Komisije
Prvo mnenje

Komisija je v svojem prvem mnenju navedla naslednje pripombe:

Uredba 1049/2001 obravnava vprašanje dostopa do dokumentov tretjih oseb na dva načina: Člen 4(4) predvideva standardni primer, medtem ko člen 4(5) določa posebna pravila za dokumente, ki izvirajo iz držav članic.

Splošno načelo iz člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001 je, da se je treba o razkritju dokumentov, ki izvirajo iz njih, posvetovati s tretjimi avtorji, razen če ni nobenega dvoma o tem, ali naj se dokument razkrije ali ne. Komisija je v Odločbi 2001/937 navedla nekatera merila za določitev, ali je treba dokument razkriti brez posvetovanja z avtorjem ali ne.

Člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 določa, da ima država članica pravico od Komisije zahtevati, da ne razkrije dokumenta, ki ji je bil poslan brez njene privolitve. Ta določba je smiselna le, če je imela država članica možnost izjaviti, ali se strinja z razkritjem svojega dokumenta ali ne.

Razen če je organ, ki je dokument izdal, dokument že objavil ali je bil kako drugače objavljen v skladu z zakonskimi določbami, se je morala Komisija pred odločitvijo o odobritvi dostopa do dokumenta, ki ga je prejela od države članice, posvetovati z zadevnimi nacionalnimi organi. To je bilo potrebno zlasti v zvezi z dokumenti, ki so bili Komisiji posredovani pred datumom začetka uporabe Uredbe 1049/2001. Ko so države članice te dokumente poslale Komisiji, niso preučile možnosti dostopa javnosti. Zato bi se bilo treba z njimi posvetovati pred sprejetjem odločitve o razkritju takih dokumentov.

Komisija je to pojasnila v členu 5(4)(b) podrobnih pravil.

Na podlagi navedenega je Komisija menila, da je ravnala v skladu s pravilnimi postopki in da ni imela le pravice, da se odloči za posvetovanje z izvornimi nacionalnimi organi, ampak je bila k temu celo zavezana.

Drugo mnenje

Glede na to, da se zdi, da mnenje Komisije obravnava le prvo od dveh trditev, ki ju je predložil pritožnik, je varuhinja človekovih pravic Komisijo zaprosila za dodatno mnenje o drugi trditvi. V tem drugem mnenju je Komisija podala naslednje pripombe:

Komisija se je morala posvetovati z irskimi organi. Če bi Komisija menila, da bi bilo razkritje škodljivo, se ne bi posvetovala z irskimi organi in bi zavrnila dostop. To izhaja iz člena 4(4) Uredbe 1049/2001 in člena 5(2) podrobnih pravil. Prav zato, ker je Komisija preučila možnost objave dokumentov, se je posvetovala z nacionalnimi organi.

Člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 je v okviru pravil Skupnosti o preglednosti uvedel posebno pravilo za posebno skupino „tretjih strank“, in sicer za države članice. Če bi institucije imele možnost, da zavrnejo zahtevo države članice za nerazkritje dokumenta, ne bi bila potrebna posebna določba, ki bi urejala dokumente, ki izvirajo iz držav članic, člen 4(5) pa bi bil nesmiseln.

Namen pravice držav članic, da zavrnejo dovoljenje institucij za razkritje dokumentov, ki izvirajo od njih, ni bil omejiti dostop do dokumenta kot takega, temveč omejiti dostop do njega v skladu s pravili Skupnosti. Namen te omejitve je bil upoštevati status dokumenta v skladu z nacionalno zakonodajo in politiko ter se tako izogniti neskladjem med Skupnostjo in različnimi nacionalnimi sistemi preglednosti.

To stališče je Komisija sprejela tudi v zadevi T-168/02 Internationaler Tierschutz-Fonds GmbH proti Komisiji, ki je bila v postopku pred Sodiščem prve stopnje.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in med drugim podal naslednje pripombe:

V skladu s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001 so lahko prošnjo vložile le države članice. Nič ni kazalo na to, da bi morali imeti veto na to, ali se dokumenti lahko razkrijejo. Država članica lahko tako zahtevo vloži le, če bi objava dokumenta lahko vplivala na enega od interesov iz odstavkov 1 in 2 člena 4 Uredbe 1049/2001. Beseda „predhodno“ v členu 4(5) ne bi bila potrebna in bi bila dejansko nesmiselna, če bi morala Komisija vse dokumente predložiti državam članicam, da bi preverila njihove želje v zvezi s tem.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenj Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteve za dodatne informacije

Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj zagotovi podrobnejše informacije o tem, ali je irske organe pozvala ali od njih prejela pojasnilo o razlogih za zavrnitev razkritja dokumentov.

V skladu s členom 3(3)(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (7) je bila irskim organom poslana tudi zahteva za informacije. Slednji so bili pozvani, (1) da pojasnijo razloge, na podlagi katerih so menili, da Komisija ne bi smela razkriti zadevnih dokumentov, in (2) da navedejo, ali imajo kopije zadevnih dokumentov.

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru navedla naslednje pripombe:

Irski organi niso navedli razlogov za nasprotovanje razkritju zadevnih dokumentov.

Člen 4(4) določa splošno pravilo, v skladu s katerim se je treba posvetovati s tretjo osebo, če ni jasno, ali naj se dokument objavi ali ne. Člen 4(5) določa posebno pravilo za države članice. Ta določba izhaja iz Izjave št. º 35, priložene Sklepni listini Amsterdamske pogodbe. Odražala je potrebo po uskladitvi pravil Skupnosti in nacionalnih pravil o preglednosti. Podreditev člena 4(5) členu 4(4) bi tej določbi odvzela ves dejanski pomen. To ni bil namen zakonodajalca.

Po mnenju pritožnika Komisija ni ocenila, ali bi razkritje zahtevanih dokumentov škodovalo kateremu od interesov, zaščitenih v skladu s členom 4(1) ali 4(2) Uredbe 1049/2001. To ni bilo pravilno. Komisija bi kršila svoja podrobna pravila za uporabo Uredbe, če bi ravnala v skladu s predlogom pritožnika. Komisija pri obravnavi prošnje za dostop do dokumenta, ki izvira od tretje osebe, analizira zahtevani dokument, da bi ocenila, ali se uporablja ena od izjem. Če Komisija ugotovi, da bi bilo razkritje škodljivo, zavrne dostop, ne da bi se posvetovala z avtorjem. V obravnavani zadevi analiza Komisije ni privedla do zavrnitve dostopa. Zato se je Komisija odločila, da se bo posvetovala z irskimi organi.

Komisija se je sistematično posvetovala z državami članicami o prošnjah za dostop do dokumentov, prejetih pred datumom (3. december 2001), ko se je začela uporabljati Uredba 1049/2001 (člen 5(4) Sklepa 2001/937). Ta določba je bila logična posledica retroaktivnega učinka Uredbe.

Odgovor irskih organov

Irski organi so v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po informacijah navedli naslednje pripombe:

Izdajanje uradnih dokumentov na Irskem je urejal zakon o dostopu do informacij javnega značaja iz leta 1997 (Freedom of Information Act 1997). Dokumenti, na katere se nanaša ta zadeva, so bili predmet prošnje za dostop na podlagi tega zakona. V skladu s členom 6(4) zakonov o prostem dostopu do informacij iz let 1997 in 2003 je imela oseba v primeru neosebnih in neosebnih evidenc pravico zahtevati dostop do vseh evidenc, ustvarjenih po začetku veljavnosti zakonov, tj. 21. aprila 1998. Prejšnje zapise je bilo mogoče zahtevati le, če so bili potrebni za razumevanje poznejših zapisov, do katerih se dostopa.

Po mnenju irskih organov ni bilo potrebe po dostopu do informacij pred letom 1998, da bi razumeli delovanje določene določbe o DDV, in na tej podlagi je bil dostop do vseh informacij, ustvarjenih pred aprilom 1998, zavrnjen.

Neskladno bi bilo zavrniti gradivo v skladu z nacionalno zakonodajo o svobodi obveščanja, hkrati pa se strinjati, da se dovoli njegova objava v skladu s podobno zakonodajo EU.

Kot del razkritja dokumentov drugi osebi je bil objavljen dokument, ki se je zdel pomemben za pritožnikovo zahtevo. To je bila kopija dopisa, ki ga je stalni predstavnik Irske 22. decembra 1977 poslal Komisiji in ki se je nanašal na izvajanje Šeste direktive o DDV na Irskem. Ta dokument je bil objavljen, ker je bil del dokumenta, pripravljenega po začetku veljavnosti zakona o prostem dostopu do informacij.

Irski organi so predložili kopijo tega dokumenta.

Pripombe pritožnika

Odgovori, ki so jih poslali Komisija in irski organi, so bili posredovani pritožniku za pripombe. Pritožnik ni predložil nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Domnevno neupravičeno neodobritev dostopa do dokumentov

1.1 Pritožnik, irski državljan, je Komisijo zaprosil za dostop do nekaterih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (8). Zahtevani dokumenti so bili predloženi 19. julija 2002, razen dveh pisem, ki ju je Irska poslala Komisiji v skladu s členom 27(1) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero(9) in uradno obvestilo Irske v skladu s členom 27(5) navedene direktive. Pritožnik trdi, da je Komisija napačno zavrnila dostop do zadevnih dokumentov, ker njihovo razkritje ne bi ogrozilo nobenega od interesov iz člena 4(1) in (2) Uredbe in ker Uredba ni predvidela člena 4(4)(10) kot sredstva, s katerim bi države članice lahko onemogočile dostop do dokumentov, katerih razkritje ni škodovalo interesom iz člena 4(1) in (2) Uredbe.

1.2 Komisija meni, da na podlagi člena 4(5) Uredbe ni mogla objaviti zadevnih dokumentov, saj so jo irski organi pozvali, naj teh dokumentov ne objavi. Po njenem mnenju člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 v okviru pravil Skupnosti o preglednosti uvaja posebno pravilo za določeno skupino „tretjih strank“, in sicer za države članice. Podreditev člena 4(5) členu 4(4) bi tej določbi odvzela ves dejanski pomen. Komisija trdi, da to ni bil namen zakonodajalca. Dodaja, da če bi institucije imele možnost, da zavrnejo zahtevo države članice za nerazkritje dokumenta, ne bi bila potrebna posebna določba, ki bi urejala dokumente, ki izvirajo iz držav članic, člen 4(5) pa bi bil nesmiseln.

1.3 Kot je Sodišče prve stopnje nedavno razsodilo (11), iz člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, „da so države članice med tretjimi osebami deležne posebne obravnave. S to določbo je državi članici podeljena pristojnost, da od institucije zahteva, naj ne razkrije dokumentov, ki izvirajo iz te države, brez njenega predhodnega soglasja.“(12) Sodišče je tudi poudarilo, „da je možnost, podeljena državam članicam, da zahtevajo nerazkritje svojih dokumentov tretjim osebam brez njihovega predhodnega soglasja, ena od izjem od pravice dostopa do dokumentov institucij, ki so določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.“(13) Glede na to sodbo se trditve pritožnika v zvezi z razlago člena 4(5) in njegovo povezavo s členom 4(4) ne zdijo vzdržne.

1.4 Varuh zato meni, da pritožniku ni uspelo dokazati, da je bila odločitev Komisije o zavrnitvi dostopa napačna.

1.5 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.

2 Domnevna kršitev postopkovnih pravil iz Odločbe 2001/937

2.1 Pritožnik Komisiji očita, da je kršila postopkovna pravila iz Sklepa 2001/937/ES, ESPJ, Euratom z dne 5. decembra 2001 o spremembah njenega poslovnika (14) s tem, da se je posvetovala s tretjim avtorjem (torej z organi zadevne države članice), ne da bi opravila pregled iz člena 5(3) podrobnih pravil, uvedenih s Sklepom 2001/937.

2.2 Komisija poudarja, da pri obravnavi prošnje za dostop do dokumenta, ki izvira od tretje osebe, analizira zahtevani dokument, da bi ocenila, ali velja ena od izjem. Če Komisija ugotovi, da bi bilo razkritje škodljivo, zavrne dostop, ne da bi se posvetovala z avtorjem. Po mnenju Komisije v obravnavanem primeru njena analiza ni privedla do zavrnitve dostopa. Zato se je Komisija odločila, da se bo posvetovala z irskimi organi. Komisija meni, da se je morala posvetovati z zadevnimi nacionalnimi organi, zlasti glede dokumentov, ki so ji bili posredovani pred datumom začetka uporabe Uredbe št. 1049/2001.

2.3 Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da Sklep Komisije 2001/937 določa podrobna pravila za uporabo Uredbe 1049/2001 s strani Komisije (v nadaljnjem besedilu: podrobna pravila). Ta pravila so določena v prilogi k Poslovniku Komisije. V skladu s členom 5 („Posvetovanja“) podrobnih pravil je postopek, ki ga mora Komisija upoštevati v zvezi z zahtevami za dostop do dokumentov tretjih oseb, naslednji: (1) Komisija preveri, ali se uporablja ena od izjem iz člena 4 Uredbe 1049/2001 (člen 5(1) podrobnih pravil); (2) če je tako, se dostop zavrne brez posvetovanja s tretjo osebo, ki je avtor dokumenta (drugi odstavek 5. člena podrobnih pravil); (3) če je bil dokument že razkrit ali če njegovo razkritje ne bi očitno vplivalo na enega od interesov iz člena 4 Uredbe 1049/2001, se dostop odobri brez posvetovanja s tretjo osebo, ki je avtor dokumenta (člen 5(3) podrobnih pravil); (4) v vseh drugih primerih se opravi posvetovanje s tretjim avtorjem (člen 5(4) podrobnih pravil).

2.4 Varuh meni, da besedilo in struktura teh določb kažeta na to, da mora Komisija preučiti možnost razkritja dokumenta, preden se posvetuje s tretjim avtorjem. Komisija mora zlasti preveriti, ali se dokument lahko razkrije, ker njegovo razkritje očitno ne bi vplivalo na enega od interesov iz člena 4 Uredbe 1049/2001 (člen 5(3) podrobnih pravil). Varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni dokazala, da je izpolnila to obveznost.(15) Nasprotno, Komisija trdi, da se je morala posvetovati z irskimi organi, zlasti glede na to, da so bili zadevni dokumenti predloženi pred začetkom uporabe Uredbe 1049/2001. Komisija v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah poleg tega priznava, da se sistematično posvetuje z državami članicami, kadar se zahteva dostop do takih dokumentov.

2.5 Varuh ugotavlja, da je obveznost posvetovanja z državami članicami v primeru prošenj za dostop do dokumentov, predloženih Komisiji pred začetkom uporabe Uredbe 1049/2001, dejansko predvidena v drugem stavku člena 5(4) podrobnih pravil. Vendar glede na besedilo in ureditev zadevne določbe ta obveznost obstaja le v vseh drugih primerih, tj. tistih, v katerih Komisija ne more sama zavrniti ali odobriti dostopa na podlagi člena 5(2) in člena 5(3) podrobnih pravil. Komisija bi torej morala v skladu s pravili, ki jih je sprejela sama, preveriti, ali se dokument lahko razkrije, ker njegovo razkritje očitno ne bi vplivalo na enega od interesov iz člena 4 Uredbe 1049/2001 (člen 5(3) podrobnih pravil).

2.6 Varuh tako ugotavlja, da Komisija ni upoštevala postopkovnih pravil, ki jih je sama sprejela v Sklepu 2001/937.

2.7 Vendar pa varuh meni, da bi bilo treba upoštevati tudi vsebino zadeve. Kot je navedeno zgoraj (glej točko 1.3), člen 4(5) Uredbe 1049/2001 pooblašča države članice, da od institucij Skupnosti zahtevajo, da jim ne posredujejo dokumentov, ki so jim jih predložile. Če naj bi se ta pravica uresničevala na koristen način, bi morale imeti države članice možnost, da preučijo vprašanje, ali bi bilo treba zavrniti dostop do dokumentov, ki izvirajo iz njih. Ker je bila možnost, da državljani v skladu z zakonodajo Skupnosti pridobijo dostop do dokumentov, ki izvirajo iz držav članic, uvedena šele z Uredbo 1049/2001, se zdi primerno in pošteno, da se posvetuje z državami članicami v vsakem primeru, ko se zahteva dostop do dokumenta, predloženega institucijam Skupnosti pred začetkom uporabe te uredbe 3. decembra 2001.

2.8 Upoštevati je treba tudi zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje. V zadevi pred Sodiščem je tožeča stranka zahtevala dostop do dokumentov, ki jih je država članica (Italija) predložila Komisiji pred začetkom uporabe Uredbe št. 1049/2001. Komisija je to zahtevo zavrnila. Potem ko je tožeča stranka vložila tožbo pri Sodišču prve stopnje, je Komisija organe zadevne države članice vprašala, ali se strinjajo z razkritjem dokumentov. Organi države članice so v svojem odgovoru obvestili Komisijo, da se strinjajo z zavrnitvijo dostopa. Sodišče je v sodbi razsodilo: „V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo posvetovanje z italijanskimi organi očitno potrebno, saj se je prošnja prosilca za dostop nanašala na dokumente, poslane instituciji pred datumom začetka veljavnosti Uredbe št. 1049/2001.“(16)

2.9 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da je Komisija, čeprav ni ravnala v skladu s svojimi postopkovnimi pravili, glede vsebine zadeve ravnala pravilno. Dejansko bi bilo mogoče trditi, da bi Komisija, če bi ravnala v skladu s svojimi postopkovnimi pravili, storila nepravilnost. Varuh človekovih pravic meni, da zato v obravnavani zadevi ne bi bilo primerno ugotoviti, da je to, da Komisija ni spoštovala svojih postopkovnih pravil, pomenilo nepravilnost.(17) Da bi pomagal preprečiti nastanek podobnih položajev v prihodnosti, varuh človekovih pravic v nadaljevanju navaja še eno pripombo.

2.10 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

NADALJNJE OPOZORILO

Na podlagi preiskav varuha človekovih pravic se zdi, da postopkovna pravila, ki jih je Komisija sprejela v svojem Sklepu 2001/937/ES, ESPJ, Euratom z dne 5. decembra 2001 o spremembi svojega poslovnika, in zlasti člen 5(4) teh pravil, niso pripravljena tako natančno, da bi odražala vsebinske določbe iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije. Varuhinja človekovih pravic bi zato menila, da bi bilo koristno, če bi Komisija lahko pregledala te določbe. Ustrezna pravila, ki jih je Svet sprejel v svojem Sklepu z dne 29. novembra 2001 o spremembi Poslovnika Sveta (18) (in zlasti člen 2(1) Priloge III, ki je bil s tem sklepom dodan Poslovniku Sveta), lahko v tem okviru služijo kot koristne smernice.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 1977, L 145, str. 1.

(2) UL 2001, št. L 145, str. 43.

(3) Izraz, ki ga je uporabila Komisija, se ne zdi povsem pravilen. Komisija je verjetno želela povedati, da so bili dokumenti predloženi pred začetkom uporabe Uredbe 1049/2001 (glej člen 5(4)(a) „Podrobnih pravil“, uvedenih s Sklepom 2001/937).

(4) UL 2001, št. L 345, str. 94.

(5) Pritožnik je verjetno mislil na člen 4(5) Uredbe 1049/2001.

(6) "Organi držav članic morajo varuhu človekovih pravic na njegovo zahtevo prek stalnih predstavništev držav članic pri Evropskih skupnostih posredovati vse informacije, ki bi lahko pomagale razjasniti primere nepravilnosti institucij ali organov Skupnosti, razen če za te informacije veljajo zakoni ali predpisi o tajnosti ali določbe, ki preprečujejo njihovo sporočanje. Vendar lahko v slednjem primeru zadevna država članica varuhu človekovih pravic dovoli, da pridobi te informacije, če se zaveže, da jih ne bo razkril.“

(7) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.

(8) UL 2001, št. L 145, str. 43.

(9) UL 1977, L 145, str. 1.

(10) Pritožnik je verjetno mislil na člen 4(5) Uredbe 1049/2001.

(11) Sodba z dne 17. septembra 2003 v zadevi T-76/02, Messina proti Komisiji.

(12) Navedeno zgoraj, točka 40.

(13) Zgoraj navedena sodba Loc., točka 55.

(14) UL 2001, št. L 345, str. 94.

(15) Komisija v zvezi s tem navaja le, da je preverila, ali je treba dostop zavrniti na podlagi člena 5(2) podrobnih pravil, in ugotovila, da ni bilo tako.

(16) Zgoraj navedena sodba Loc., točka 42. Glede sklicevanja na začetek veljavnosti Uredbe glej opombo 3 zgoraj.

(17) Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pritožbo zavrniti, če je iz obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje razvidna kršitev prava Skupnosti, izrek sodbe pa je utemeljen iz drugih pravnih razlogov (glej na primer sodbi z dne 12. julija 1992 v zadevi Lestelle proti Komisiji, C-30/91 P, Recueil, str. I-3755, točka 28, in z dne 14. julija 1994 v zadevi Finsider proti Komisiji, C-320/92 P, Recueil, str. I-5697, točka 37).

(18) UL 2001, L 313, str. 40.