# Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi 602/2002/(SM)GG proti Evropski komisiji
- Avtor: Evropski varuh človekovih pravic
- Datum: null
- [URL](https://www.ombudsman.europa.eu/sl/decision/sl/1717)
---
Strasbourg, 11. decembra 2002
Spoštovani gospod I.,
novembra 2001 ste mi v imenu dveh vaših strank predložili pritožbe proti Evropski komisiji v zvezi z njenim pristopom k vprašanju poklicne bolezni. Prav tako ste napovedali, da mi bodo še štiri druge stranke v kratkem predložile podobne pritožbe. Te pritožbe sem prejel decembra 2001. Dne 27. marca 2002 mi je druga vaša stranka, gospod P. B., predložila ustrezno pritožbo.
Dne 15. aprila 2002 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 25. junija 2002. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 7. oktobra 2002.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.
PRITOŽBA
--------
*Uvod*
Ta pritožba spada v skupino sedmih pritožb, ki so jih vložili uradniki (ali nekdanji uradniki) Evropske komisije ali njihovi zakonci, ki trdijo, da oni ali njihovi zakonci trpijo ali so trpeli zaradi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v stavbi Komisije Berlaymont v Bruslju.
*Upoštevna pravila*
V skladu s členom 73(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi) je uradnik zavarovan za primer poklicne bolezni in nesreče v skladu s pravili, ki jih sporazumno določijo institucije Skupnosti. V skladu s členom 73(2)(b) se uradniku v primeru popolne trajne invalidnosti izplača pavšalni znesek v višini osemkratne letne osnovne plače, izračunane na podlagi mesečnih zneskov plače, prejetih v dvanajstih mesecih pred nesrečo. V primeru delne trajne invalidnosti člen 73(2)(c) določa, da se uradniku izplača del zneska iz člena 73(2)(b), izračunanega glede na lestvico, določeno v navedenih pravilih, ki so jih sporazumno določile institucije Skupnosti.
Člen 12 Pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer nesreče in poklicne bolezni (v nadaljevanju: Pravila) iz člena 73 Kadrovskih predpisov določa plačilo zneskov iz členov 73(2)(b) in 73(2)(c) Kadrovskih predpisov. V skladu s členom 17(1) pravilnika mora uradnik, ki zahteva uporabo pravilnika zaradi poklicne bolezni, upravi institucije, ki ji pripada, predložiti izjavo. V skladu s členom 17(2) mora uprava nato opraviti preiskavo, da pridobi vse podatke, potrebne za ugotovitev narave bolezni, ali je ta posledica dela uradnika in okoliščin, v katerih je nastala. Po pregledu poročila, sestavljenega po preiskavi, mora zdravnik ali zdravniki, ki jih imenujejo institucije, navesti svoje ugotovitve, kot je določeno v členu 19. Člen 19 navedenega poslovnika določa, da odločbe o priznanju poklicne narave bolezni in oceni stopnje trajne invalidnosti sprejme organ, pristojen za imenovanja, v skladu s postopkom iz člena 21 na podlagi ugotovitev zdravnika ali zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in na zahtevo uradnika po posvetovanju z zdravniško komisijo iz člena 23. Člen 21 pravilnika določa, da mora organ za imenovanja uradnika obvestiti o osnutku odločbe in ugotovitvah zdravnika ali zdravnikov, ki jih imenuje institucija, preden sprejme odločbo v skladu s členom 19. Uradnik lahko v 60 dneh zahteva, da zdravniška komisija iz člena 23 poda svoje mnenje. V skladu s členom 23 je zdravniška komisija sestavljena iz treh članov, enega imenuje organ, pristojen za imenovanja, enega imenuje zadevni uradnik, enega pa sporazumno imenujeta prva dva zdravnika. Če v dveh mesecih ni mogoče doseči dogovora o imenovanju tretjega zdravnika, ga na zahtevo katere koli stranke imenuje predsednik Sodišča Evropskih skupnosti.
Da bi se zaščitile pred odgovornostjo, ki izhaja iz zgoraj navedenih določb, so Evropske skupnosti 28. januarja 1977 sklenile "Sporazum o kolektivnem zavarovanju za primer nesreče in poklicne bolezni" ("Sporazum") z nekaterimi zavarovalnicami[\[1\]](#(1)){#Footnote1}. Zavarovalnice so se zavezale, da bodo v skladu s Sporazumom krile finančne posledice obveznosti, ki so jih Skupnosti prevzele na podlagi Kadrovskih predpisov v zvezi z nesrečami in poklicnimi boleznimi oseb, za katere se uporabljajo člen 73 Kadrovskih predpisov in pravila, sprejeta na njihovi podlagi. Krite so bile Skupnosti, ki so bile edine upravičenke sporazuma, in zavarovatelji so morali plačati nadomestila, ki izhajajo iz teh določb (člen 1 sporazuma).
V skladu s členom 3(1) Sporazuma bi se morali pristojni upravni organi Skupnosti z zavarovatelji dogovoriti o praktičnih določbah v zvezi z obveščanjem o nastanku nesreč in poklicnih bolezni ter upravljanjem spisov, da bi zavarovateljem omogočili spremljanje poteka primerov in olajšali uveljavljanje regresne pravice proti odgovornim tretjim osebam ter oblikovanje rezerv, kot to zahteva zakonodaja o nadzoru zavarovanja. V skladu s členom 3(3) Sporazuma je bilo treba o osnutkih odločitev, na podlagi katerih bi se lahko dodelila ena od zavarovanih dajatev, obvestiti zavarovatelje, ki so podali svoje predhodno mnenje v skladu s praktičnimi določbami iz člena 3(1), preden jih je pristojni organ Skupnosti sporočil zainteresiranim osebam.
Člen 5 Sporazuma je določal, da se spori v zvezi z izvajanjem te pogodbe lahko predložijo Sodišču Evropskih skupnosti, z izjemo zdravstvenih sporov, "kadar je odločitev organa za imenovanja o določitvi denarnih pravic oškodovanca ali po njem upravičenih oseb skladna s predhodnim mnenjem izvedenca zavarovatelja ali mnenjem zdravniške komisije iz člena 23 pravil iz člena 1(1), kadar je bil izvedenec zavarovatelja član zdravniške komisije; v takem primeru zavarovatelji Skupnostim povrnejo celoten znesek, ki so ga izplačali oškodovancu ali po njem upravičenim osebam, v skladu z zgoraj navedeno odločbo organa za imenovanja \[...\]".
V skladu s členom 10(2) Sporazuma je bila za posrednika imenovana delniška družba J. Van Breda \& Co. International (v nadaljnjem besedilu: Van Breda). V pismu z dne 27. januarja 1989, ki ga je Van Breda poslal Evropskim skupnostim, je bil potrjen sporazum, sklenjen med zavarovalnicami in Evropskimi skupnostmi na podlagi Sporazuma, o postopku, ki se uporablja za nesreče in poklicne bolezni. V točki I tega dopisa, naslovljeni "Imenovanje zdravnikov", je bilo navedeno, da je bilo dogovorjeno, da zdravnik, ki ga je imenoval OPI in so ga odobrile zavarovalnice, deluje kot strokovnjak v smislu člena 5 Sporazuma in da ta zdravnik ne more biti uradni zdravnik institucije.
V skladu z II. točko dopisa z naslovom \>\>Osnutki odločb Predhodno obvestilo zavarovateljem Rok za odgovor\<\< so morali zavarovatelji osnutek sklepa, o katerem so morali predhodno obvestiti zavarovatelje, da podajo svoje mnenje v skladu s 3. odstavkom 3. člena Sporazuma, sprejeti ali zavrniti v najkrajšem možnem času od njegove vročitve. Zavarovatelji naj bi si po najboljših močeh prizadevali, da svoje soglasje ali nestrinjanje z osnutkom odločitve potrdijo najpozneje v enem mesecu od njegovega posredovanja. Če zavarovatelji ob izteku tega roka niso potrdili svojega soglasja ali nestrinjanja, so morali o razlogu obvestiti organ za imenovanja, rok pa je bilo treba podaljšati za en mesec. Če bi zavarovatelji ugotovili, da svojega soglasja ali nestrinjanja ne bi mogli potrditi pred iztekom podaljšanega roka, bi morali organu za imenovanja in posredniku predlagati, naj začneta postopek posvetovanja, da se določi, kako naj se zadeve obravnavajo, in določi novo obdobje do štirih mesecev.
*Dejansko stanje v obravnavani zadevi*
Pritožnik je delal v stavbi Berlaymont med februarjem 1968 in junijem 1970. Leta 1990 je zbolel. Pritožnik je 29. decembra 1999 zaprosil Komisijo, naj njegovo bolezen prizna kot poklicno bolezen v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov.
Komisija je 15. maja 2000 potrdila prejem te vloge in pritožnika obvestila, da bo začela preiskavo. Pritožnika je 4. septembra 2000 pregledal zdravstveni strokovnjak Komisije, dr. Dr. D. je nato prosil drugega strokovnjaka, profesorja V., naj preuči pritožnika. Na podlagi tega pregleda, ki je potekal 10. januarja 2001, je profesor V. predlagal, da se prizna 100-odstotna trajna invalidnost.
Pritožnik je 11. aprila 2001 pisal Komisiji, da bi zahteval hitro odločitev o njegovi vlogi. Komisija je 19. aprila 2001 pritožniku poslala osnutek odločbe, v katerem je na podlagi priporočil svojega zdravniškega izvedenca predlagala, da se prizna 75-odstotna trajna invalidnost in da se pritožniku plača znesek 317.868,60 EUR.
Pritožnik je nasprotoval temu osnutku odločbe, ker je menil, da Komisija ni zaprosila svojega zdravstvenega strokovnjaka, naj utemelji svoja priporočila, ki so bila v očitnem nasprotju z ugotovitvami profesorja V. Zato je 8. junija 2001 zahteval, da se zadeva predloži zdravniški komisiji. Pritožnik je poudaril, da se njegov zdravnik in zdravnik, ki ga je imenovala Komisija, nista mogla dogovoriti o izbiri tretjega zdravnika. Tretjega člana zdravniške komisije bi torej moral imenovati predsednik Sodišča.
Pritožnik je menil, da Komisija 26 mesecev po vložitvi njegove vloge še vedno ni zaključila zadeve in ni storila, kar je bilo potrebno, da bi o njegovi vlogi odločila v razumnem roku.
*Trditve in trditve iz pritožbe*
Pritožnik je v svoji pritožbi poudaril, da morajo v skladu s Kadrovskimi predpisi Evropske skupnosti svojim uradnikom zagotoviti plačila za socialno varnost. Vendar je po njegovem mnenju zgoraj opisani sistem povzročil zmedo med edinimi upravičenci sporazuma (institucijami Skupnosti) in njihovimi zavarovalnicami. Medtem ko se je javni uslužbenec neposredno obrnil na Komisijo, se je ta dejansko omejila na posredovanje upoštevnih podatkov zavarovalnicam, ki so sprejele odločitve, namesto instituciji, ki bi jih morala sprejeti v skladu s Kadrovskimi predpisi. Pritožnik je menil, da ni pravne podlage za prenos teh pooblastil. Trdil je tudi, da je zaradi splošnih načel prava socialne varnosti nezakonito, da se naloge sistema socialne varnosti dodelijo gospodarskemu podjetju. V zvezi s tem se je pritožnik skliceval na konvenciji št. 24 in št. 130 Mednarodne organizacije dela (MOD). Pritožnik je trdil, da je Komisija kršila načela dobrega upravljanja s tem, da je gospodarska podjetja, ki so nameravala ustvariti dobiček, povezala z odločanjem o lastnih plačilih socialne varnosti. Menil je, da so zadevne zavarovalnice tako združile vlogo stranke in sodnika v eni osebi. Pritožnik je nadalje opozoril, da posamezniki niso imeli neposrednega pravnega sredstva zoper te zavarovalnice.
Po mnenju pritožnika je bil rezultat tega sistema izjemna počasnost pri obravnavi vlog. Pritožnik je trdil, da načela dobrega upravljanja zahtevajo, da se odločitve sprejmejo v ustreznem roku, še toliko bolj, ker se v primerih, kot je obravnavani, nanašajo na zdravje osebe.
Po pritožnikovem mnenju je člen 41 Listine EU o temeljnih pravicah varoval zlasti pravico vsake osebe do dostopa do spisov, ki jo zadevajo, ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti in poslovne skrivnosti. Pritožnik je trdil, da oseba, ki je vložila vlogo v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov, ni mogla v celoti uveljavljati te pravice, saj so znaten del spisa neposredno obravnavale zavarovalnice. Sklenil je, da se načelo preglednosti v zvezi s komunikacijo med institucijami in zavarovalnicami ali posrednikom sploh ne uporablja.
Pritožnik je predložil naslednje trditve:
(A) Priznanje dejstva, da so sporazumi med Komisijo in zavarovalnicami pomenili nepravilnost
(B) Priznanje, da praksa Komisije in zavarovalnic v zvezi z uporabo člena 73 Kadrovskih predpisov pomeni nepravilnost
(C) Dostop do celotne korespondence med Komisijo na eni strani ter zavarovalnicami in zdravniki, ki jih je imenovala Komisija, na drugi strani v okviru postopkov v zvezi z njegovo prošnjo glede poklicne bolezni
(D) Pravično nadomestilo za kršitev načela dobrega upravljanja
Pritožnik je navedel, da je ta pritožba neodvisna in avtonomna glede na druge postopke, ki so bili uvedeni, da bi se bolezen njegove žene priznala kot poklicna bolezen.
Poizvedba
---------
**Mnenje Komisije**
Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:
Skupnosti nista prenesli svojih pooblastil v zvezi s plačili za socialno varnost. Institucije Skupnosti so zavarovalno kritje pridobile od zasebnih zavarovalnic le z namenom kritja finančnega tveganja, ki izhaja iz uporabe člena 73 Kadrovskih predpisov. Prva taka pogodba je veljala od 1. februarja 1977 in je bila podaljšana do 31. januarja 1995. Nova zavarovalna pogodba z družbo "Royale Belge" je trajala od 1. februarja 1995 do 31. januarja 2000. Po javnem razpisu je bila z družbo "Axa Royale Belge" sklenjena nova pogodba z učinkom od 1. februarja 2000.
Dopis z dne 27. januarja 1989, na katerega se je skliceval pritožnik, se je nanašal na načine uporabe sporazuma, ki velja od 1. februarja 1977. Od prenehanja veljavnosti tega sporazuma 31. januarja 1995 se ti načini niso več uporabljali in z zavarovalnicami niso bile dogovorjene nobene podobne določbe.
Namen zadevnih sporazumov (med družbo Van Breda in Komisijo) je bil zagotoviti izvajanje zdravniških mnenj v okviru člena 73 Kadrovskih predpisov. Nič ni kazalo na to, da so ti sporazumi povzročili škodo uradnikom, ki so bili žrtve poklicne bolezni ali nesreče.
Organ, pristojen za imenovanja, je vedno sprejemal odločitve na podlagi ugotovitev zdravstvenega izvedenca, ki ga je imenoval, in na zahtevo uradnika po posvetovanju z zdravniško komisijo, predvideno v pravilniku. Popolna avtonomija organa za imenovanja prek zavarovalnic je bila razvidna iz zadeve C-76/95[(2).](#(2)){#Footnote2} V tej zadevi je Sodišče potrdilo, da je upravna praksa Komisije pravilna.
Od 1. februarja 1995 je OPI izbral zdravstvene strokovnjake institucije na podlagi njihovih izkušenj na področju ocenjevanja telesnih poškodb in ob upoštevanju mnenja zdravniškega svetovalca "Caisse de Maladie" Komisije.
Konvencije MOD se niso uporabljale za institucije Skupnosti, ki so v skladu s členom 28(3) Pogodbe uživale imunitete in privilegije, potrebne za izpolnitev svojega poslanstva.{#Footnote3}
Sporazumi med Skupnostmi in zavarovalnicami, ki so bili določeni z dopisom z dne 27. januarja 1989, torej niso pomenili nepravilnosti in ni bilo dokazano, da so zavarovalnice v preteklosti ali zdaj kakor koli vplivale na odločitve, ki jih je organ, pristojen za imenovanja, samostojno sprejel na podlagi Kadrovskih predpisov.
Od začetka veljavnosti pogodbe z dne 1. februarja 1995 med Komisijo in zavarovatelji ni bilo splošne korespondence. Kar zadeva korespondenco v zvezi s posameznimi primeri, se je uporabljala izjema glede zasebnosti in integritete posameznika iz člena 4(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[(4).](#(4)){#Footnote4} Vendar je imel vsak javni uslužbenec pravico do vpogleda v svoj spis v zvezi z nesrečo ali poklicno boleznijo. Ta spis je vseboval vse upravne in zdravstvene dokumente, vključno s korespondenco med Komisijo in zavarovalnicami.
**Pripombe pritožnika**
Pritožnikov odvetnik je v imenu svoje stranke predložil naslednje pripombe (ki so bile enake za vseh sedem povezanih pritožb):
Komisija je implicitno zavrnila posredovanje zahtevanih dokumentov varuhu človekovih pravic in posledično pritožnikom, to je vso korespondenco, izmenjano med Komisijo na eni strani ter zavarovalnicami in zdravstvenimi strokovnjaki, ki jih je imenovala Komisija, na drugi strani. Oseba, ki je bila varovana z določbo Uredbe št. 1049/2001, na katero se je oprla Komisija, je bil javni uslužbenec sam in ne institucija. Vendar so imetniki pravice zahtevali, da se dokumenti posredujejo varuhu človekovih pravic, da bi ta lahko presodil, ali je prišlo do nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je te dokumente potreboval za odločitev o pritožbi.
Pritožniki so bili seznanjeni z možnostjo vpogleda v svoje spise. Vendar so želeli, da varuh človekovih pravic opravi preiskavo o tem, ali je Komisija izpolnila svoje obveznosti v skladu s Kadrovskimi predpisi in zlasti z načelom dobrega upravljanja. Z zavrnitvijo posredovanja celotnih spisov se je zdelo, da se institucija želi izogniti takšnemu nadzoru varuha človekovih pravic.
Komisija je izpostavila eno pritožbo (to je pritožbo, ki jo je vložil Y), da bi podala podrobne pripombe. Jasno je bilo, da je Komisija to zadevo predstavila z vidika, ki ji je bil naklonjen. Vendar mu sodba, ki jo je pridobil Y, še vedno ni prinesla nobenih koristi.
Varuh človekovih pravic bi moral nadaljevati preiskavo, da bi pojasnil dvoumnosti in nenatančnosti v mnenju Komisije. Kot prvi korak bi moral varuh človekovih pravic Komisijo pozvati, naj zagotovi informacije, ki so jih zahtevali pritožniki.
Koristno bi bilo pridobiti merila, ki jih je Komisija uporabila pred 1. februarjem 1995 pri izbiri zdravstvenih strokovnjakov institucije. Merilo, ki se je po mnenju Komisije uporabljalo od tega datuma, je bilo preveč nejasno in ga zato ni bilo mogoče šteti za ustrezno. Komisija naj tudi ne bi navedla, kako je bil imenovan zdravstveni svetovalec Caisse de Maladie pri Komisiji ter ali je bil neodvisen in nepristranski glede zavarovalnic.
Splošna načela, določena v konvencijah MOD, so vplivala tudi na mednarodne organizacije, kot je Komisija.
ODLOČBA
-------
**1 Uvodne opombe**
1.1 Glede na pritožbo, mnenje Komisije in pripombe pritožnika je treba podati dve uvodni pripombi.
1.2 Prvič, zdi se, da pritožnik v svoji pritožbi (glej zahtevek B) prosi varuha človekovih pravic, naj ugotovi, da ravnanje ne le Komisije, ampak tudi zavarovalnic pomeni nepravilnost. Da bi se izognili nesporazumom, je treba opozoriti, da Pogodba ES pooblašča Evropskega varuha človekovih pravic, da preiskuje morebitne primere nepravilnosti samo pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti. Statut evropskega varuha človekovih pravic izrecno določa, da zoper nobenega drugega organa ali osebe ni mogoče vložiti pritožbe pri varuhu človekovih pravic. Preiskave varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo so bile zato usmerjene v preučitev, ali je pri dejavnostih Evropske komisije prišlo do nepravilnosti.
1.3 Drugič, pritožba, vložena novembra 2001, se je nanašala na pristop Komisije k prošnjam na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) v zvezi s poklicnimi boleznimi na splošno. Pritožnik je opisal dejstva svojega posameznega primera, vendar na podlagi teh dejstev ni navedel nobenih posebnih trditev ali trditev. Res je, da je pritožnik v svoji pritožbi kritiziral dejstvo, da Komisija 26 mesecev po vložitvi njegove prošnje še vedno ni zaključila zadeve in ni storila, kar je bilo potrebno, da bi o njegovi prošnji odločila v razumnem roku. Ker pa je bilo poleg tega sklicevanja besedilo pritožbe v veliki meri enako besedilu drugih pritožb, v katerih ni bilo posebnih trditev ali trditev, je varuh človekovih pravic domneval, da se je pritožnik želel pritožiti nad sistemom na splošno, ne pa nad nepravilnostmi, značilnimi za njegov primer. Tako je tudi Komisija razumela pritožbo. Vendar se zdi, da pritožnik v svojih pripombah od varuha človekovih pravic zahteva, naj preuči tudi njegov posamezni primer, da bi ugotovil, ali je Komisija v zvezi z njim ravnala v skladu s pravili. V zvezi s tem pritožnik predlaga, naj varuh človekovih pravic od Komisije zahteva, da mu posreduje kopijo spisa o njegovi zadevi. Zdi se tudi, da želi pritožnik od Komisije pridobiti dodatne informacije v zvezi z izbiro svojih zdravstvenih strokovnjakov.
1.4 Varuh meni, da ne bi bilo primerno razširiti njegove preiskave v smislu, ki ga je predlagal pritožnik. V skladu s sistemom, vzpostavljenim s statutom varuha človekovih pravic[(5)](#(5)){#Footnote5} in izvedbenimi pravili[(6),](#(6)){#Footnote6} morajo pritožniki predložiti natančne zahtevke in trditve, ki jih varuh človekovih pravic lahko preuči. Ker ni posebnih trditev ali obtožb v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi, varuh človekovih pravic ne bo začel nove preiskave ali podaljšal tekoče preiskave. Pritožnik lahko seveda pri varuhu človekovih pravic vloži novo pritožbo v zvezi z domnevnimi zamudami, ki jih je po mnenju pritožnika v njegovem primeru povzročila Komisija[(7).](#(7)){#Footnote7} Poleg tega lahko varuh človekovih pravic pritožbo preuči šele po ustreznih predhodnih pristopih. Vendar se zdi, da pritožnik Komisiji ni postavil dodatnih vprašanj v zvezi z izbiro zdravstvenih strokovnjakov Komisije, preden jih je postavil v svojih pripombah na mnenje Komisije.
1.5 Ta odločba torej obravnava le obtožbe in trditve v zvezi s sistemom Komisije za obravnavo takšnih vlog kot takih.
**2 Domnevni prenos pooblastil**
2.1 Pritožnik trdi, da je Komisija ravnala napačno, ko je nekatera ali vsa svoja pooblastila v zvezi z obravnavo vlog v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov prenesla na zasebne zavarovalnice. V skladu s členom 73(1) Kadrovskih predpisov je uradnik zavarovan za primer poklicne bolezni in nesreče ob upoštevanju pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije Skupnosti, in pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer nesreče in poklicne bolezni (v nadaljnjem besedilu: pravila). Po mnenju pritožnika je zaradi splošnih načel prava socialne varnosti nezakonito, da se naloge sistema socialne varnosti dodelijo gospodarskemu podjetju. Pritožnik trdi, da so te zavarovalnice združile vlogo „stranke in sodnika" v eni osebi.
2.2 Komisija meni, da ni prenesla svojih pooblastil v zvezi s plačili za socialno varnost, temveč je le sklenila zavarovanje za finančno tveganje, ki izhaja iz uporabe člena 73 Kadrovskih predpisov. Organ, pristojen za imenovanja, je odločitve vedno sprejemal popolnoma samostojno in na podlagi ugotovitev zdravstvenega izvedenca, ki ga je imenoval, ter po posvetovanju z zdravniško komisijo, predvideno v pravilniku, če je javni uslužbenec to zahteval.
2.3 Varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal, da bi Komisija pooblastila prenesla na zavarovalnice, kot trdi. Odločitve o vlogah v skladu s členom 73 kadrovskih predpisov in pravil sprejema Komisija in ne zavarovalnice. Res je, da bi vsebina "sporazumov", navedenih v dopisu, ki ga je družba J. Van Breda \& Co. International 27. januarja 1989 poslala Komisiji, lahko sprožila vprašanja o obsegu vključenosti zavarovalnic v postopek na splošno in zlasti o izbiri medicinskih izvedencev. Vendar je Komisija pojasnila, da so se ti sporazumi prenehali uporabljati 1. februarja 1995 in da z zavarovalnicami niso bile dogovorjene nobene podobne določbe. Zadevni sporazumi torej niso vplivali na pritožnika[(8).](#(8)){#Footnote8} Varuh nadalje meni, da glede na njegov sklep, da prenos pooblastil ni bil vzpostavljen, ni treba upoštevati konvencij Mednarodne organizacije dela, na katere se sklicuje pritožnik, in vprašanja, ali bi lahko bile zavezujoče za Komisijo.
2.4 V teh okoliščinah se zdi, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni ravnala nepravilno.
**3 Počasnost postopka**
3.1 Pritožnik trdi, da sistem, ki ga je sprejela Komisija, povzroča izjemno počasno obravnavo vlog v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov.
3.2 Komisija v zvezi s tem ni podala posebnih pripomb.
3.3 Dobra upravna praksa je, da se vloge obravnavajo v razumnem roku. Vendar varuh človekovih pravic meni, da je razumen rok mogoče določiti le za vsak primer posebej ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Ker pritožnik ni predložil nobenih dokazov v podporo svoji trditvi, da sistem, ki ga je sprejela Komisija, povzroča nesprejemljive zamude, se ta trditev ne more šteti za dokazano.
3.4 Kot je navedeno zgoraj, vprašanje, ali je Komisija obravnavala posebno vlogo pritožnika v razumnem roku, v tej odločbi ne bo obravnavano. Pritožnik lahko pri varuhu človekovih pravic vloži pritožbo v zvezi s tem vprašanjem.
**4 Dostop do dokumentov in preglednost**
4.1 Pritožnik trdi, da je Komisija kršila pravico do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine EU o temeljnih pravicah, ker je zavrnila dostop do spisa v zvezi z njegovo prošnjo, vključno s korespondenco med Komisijo na eni strani ter zavarovalnicami in zdravstvenimi strokovnjaki, ki jih je imenovala Komisija, na drugi strani. Po mnenju pritožnika Komisija tako ni ravnala v skladu z načelom preglednosti.
4.2 Po mnenju Komisije ima vsak javni uslužbenec pravico do vpogleda v svoj spis v zvezi z nesrečo ali poklicno boleznijo, ki vsebuje vse upravne in zdravstvene dokumente, vključno s korespondenco med Komisijo in zavarovalnicami. V zvezi z morebitnim dostopom javnosti do takih spisov je Komisija omenila izjemo glede zasebnosti in integritete posameznika iz člena 4(1) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[(9).](#(9)){#Footnote9}
4.3 Varuh ugotavlja, da je Komisija pritožniku priznala pravico do vpogleda v svoj spis. Varuh človekovih pravic nadalje ugotavlja, da se pritožnik zaveda te pravice. Zato ni bilo ugotovljeno, kako naj bi Komisija kršila pritožnikovo pravico do vpogleda v zadevne dokumente ali splošno načelo preglednosti. Varuh človekovih pravic se ne zaveda, da bi se v tem primeru pojavilo vprašanje dostopa javnosti, zato meni, da ni treba preučiti argumentov Komisije v zvezi z izjemo iz člena 4(1) Uredbe 1049/2001.
4.5 V teh okoliščinah se zdi, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni ravnala nepravilno.
**5 Odškodnina**
5.1 Pritožnik trdi, da bi moral prejeti pravično nadomestilo za kršitev načela dobrega upravljanja.
5.2 Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da pritožnikovih trditev o nepravilnostih ni mogoče šteti za dokazane. Zdi se torej, da te trditve niso podlaga za odškodninski zahtevek.
5.3 Varuh človekovih pravic ne more izključiti možnosti, da je treba plačati odškodnino zaradi posebnih primerov nepravilnosti, ki bi jih Komisija lahko storila pri obravnavi pritožnikove prošnje. Vendar, kot je navedeno v točki 1.4 zgoraj, preiskava varuha človekovih pravic in njegova sedanja odločitev ne zajemata posameznih dejstev pritožnikovega primera.
**Sklepna ugotovitev**
Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN
*** ** * ** ***
[(1)](#Footnote1){#(1)} Sporazum je podrobno opisan v sodbi Sodišča v zadevi C-76/95 *Komisija proti Royale Belge SA* \[ECR\] 1996, I-5501.
[(2)](#Footnote2){#(2)} Zadeva C-76/95 *Komisija proti Royale Belge SA* \[ECR\] 1996, I-5501.
[(3)](#Footnote3){#(3)} Komisija se je v zvezi s tem verjetno želela sklicevati na člen 291 (prej 218) Pogodbe ES.
[(4)](#Footnote4){#(4)} UL 2001, št. L 145, str. 43.
[(5)](#Footnote5){#(5)} Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.
[(6)](#Footnote6){#(6)} Sklep Evropskega varuha človekovih pravic z dne 16. oktobra 1997 o sprejetju izvedbenih določb (na voljo na spletu: http://www.ombudsman.europa.eu).
[(7)](#Footnote7){#(7)} Glej tudi točko 3.4 v nadaljevanju.
[(8)](#Footnote8){#(8)} Spomniti je treba, da je pritožnik 8. junija 2001 vložil zahtevo, da se njegova zadeva predloži zdravniški komisiji.
[(9)](#Footnote9){#(9)} UL 2001, št. L 145, str. 43.