Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, okoljska organizacija iz Španije, je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z raziskovalnim projektom z naslovom Nove tehnologije raziskovanja (NEXT), ki ga financira EU.[1] Cilj projekta je bil razviti nove geomodele, tehnologije raziskovanja in metode analize podatkov na področju raziskovanja rudnin. Projekt je izvajal konzorcij 16 članov iz šestih držav članic EU (Nemčija, Španija, Francija, Malta, Finska in Švedska). Eden od članov konzorcija je bilo špansko rudarsko podjetje, odgovorno za preskuševališče, rudnik San Finx, ki se nahaja na severozahodu Španije.[2] Pritožnika so zanimali projektni dokumenti NEXT v zvezi z rudnikom San Finx.

2. Komisija je sprva zavrnila dostop do dokumentov z utemeljitvijo, da bi razkritje oslabilo poslovne interese članov konzorcija [3].

3. Pritožnik je nato Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (z vložitvijo „potrdilne prošnje“).

4. Komisija je v odgovor opredelila pet dokumentov:

• Dokument št. 1: elektronsko sporočilo finskega geološkega zavoda Izvajalski agenciji za mala in srednja podjetja (EASME) z dne 16. februarja 2021;
• Dokument 1.1 „San Finx mine and the NEXT Update“ (Mina San Finx in naslednja posodobitev), februar 2021;
• Dokument št. 2: elektronsko sporočilo GTK Evropski izvajalski agenciji za zdravje in digitalno tehnologijo (HaDEA), 17. junij 2021;
• Dokument 2.1: Dokumentacija družbe San Finx
• Dokument št. 3: elektronsko sporočilo GTK agenciji HaDEA, 12. julij 2021.

5. Komisija je v celoti zavrnila dostop do dokumenta 2.1 in odobrila delni dostop do preostalih štirih dokumentov, pri čemer se je oprla na potrebo po varstvu osebnih podatkov [4] in poslovnih interesov [5].

6. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z izidom, se je obrnil na varuha človekovih pravic, najprej v zvezi z dokumentom, ki ga Komisija ni želela razkriti v celoti, nato pa v zvezi z dokumenti, do katerih mu je bil odobren le delni dostop.

Preiskava

7. Varuhinja človekovih pravic je začela dve preiskavi pritožb, ki se obravnavata skupaj. Ker pritožnik ni nasprotoval redigiranju osebnih podatkov, se je skupna preiskava osredotočila na to, kako Komisija uporablja izjemo za varstvo poslovnih interesov. Ker se redigiranje v dokumentu 1 nanaša le na osebne podatke, preiskava varuha človekovih pravic tega dokumenta ni zajemala.

8. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuha človekovih pravic pregledala štiri sporne dokumente in dokumentacijo v zvezi s posvetovanjem s tretjo stranjo [6].

Predložene trditve

9. Pritožnik je trdil, da je zahteval dostop javnosti do dokumentov, saj obstaja „javni interes v zvezi z zaščito proračuna EU in okolja“. Po njenem mnenju vsi zahtevani dokumenti vsebujejo informacije v zvezi z emisijami v okolje. Navedla je, da v skladu s členom 6(1) Aarhuške uredbe EU obstaja prevladujoč javni interes za razkritje informacij o okolju [7].

10. Pritožnik je tudi opozoril, da je projekt NEXT že pod močnim javnim nadzorom, tudi s strani poslancev Evropskega in španskega parlamenta [8].

11. Komisija je navedla, da se zahtevani dokumenti nanašajo na enega od končnih rezultatov projekta, in sicer končni rezultat 8.3 (etika). Končni rezultat 8.3 je bil v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev označen kot „zaupen“. Nato je ugotovila, da v skladu z uredbo o programu Obzorje 2020 [9] in sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev [10] dokumentov, ki jih je prosilec za nepovratna sredstva opredelil kot zaupne, ni mogoče razkriti med izvajanjem projekta in štiri leta po njem. V zvezi s tem se je Komisija posvetovala s koordinatorjem projekta, ki jo je obvestil, da upravičenci nasprotujejo razkritju dokumentov.

12. Komisija je ugotovila, da je te zahteve glede zaupnosti uravnotežila z določbami o dostopu javnosti iz Uredbe 1049/2001 [11] in posledično odobrila delni dostop. Ugotovila je, da obstaja dejansko in nehipotetično tveganje, da bi razkritje dokumentov v celoti ogrozilo poslovne interese zadevne tretje osebe.

13. Komisija je trdila, da nerazkriti deli ne vsebujejo okoljskih informacij ali informacij v zvezi z emisijami v okolje v smislu člena 6(1) Aarhuške uredbe EU. Menila je, da pritožnik ni dokazal, da obstaja prevladujoč javni interes za (popolno) razkritje dokumentov. Komisija je navedla, da sama ne more opredeliti nobenega drugega javnega interesa, ki bi lahko prevladal nad varstvom poslovnih interesov.

Predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev in odgovor Komisije

14. Varuhinja človekovih pravic je v svojem predlogu rešitve [12] navedla, da obstaja velik javni interes za rudarske dejavnosti v rudniku San Finx, nenazadnje zaradi domnevno visokih okoljskih in socialnih stroškov.

15. Zadevni dokumenti so eden od končnih rezultatov projekta NEXT in njegovih prilog (dokumenta 1.1 in 2.1) ter dve elektronski sporočili, izmenjani med Komisijo in koordinatorjem projekta v zvezi s tem končnim rezultatom (dokumenta 2 in 3). Nekateri od teh dokumentov vsebujejo enake informacije. Po mnenju Komisije upravičenci projekta menijo, da so ti dokumenti zaupni [13].

16. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da po mnenju sodišč Unije [14] dejstvo, da se dokumenti štejejo za „zaupne“ v skladu z uredbo o programu Obzorje 2020 [15], pomeni le znak, da je njihova vsebina občutljiva. Ta navedba sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev uporabe izjeme iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov. Poleg tega bi se lahko uporaba te izjeme razveljavila, če bi obstajal prevladujoč javni interes za razkritje.[16]

17. Pregled štirih dokumentov je potrdil, da delno vsebujejo informacije o naložbah, stroških, delovni sili, poslovnih odnosih tretje osebe (enega od udeležencev konzorcija) in upravne informacije. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razumno domnevati, da bi razkritje teh informacij lahko ogrozilo poslovne interese zadevne tretje osebe.

18. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da ti deli dokumentov ne vsebujejo okoljskih informacij in da zato ni prevladujočega javnega interesa za njihovo razkritje [17].

19. Vendar je varuh človekovih pravic menil, da je mogoče nekatere omejene dele dokumenta 1.1 razumeti kot „informacije o okolju“v smislu Aarhuške uredbe EU in da je mogoče dele teh informacij razumeti tako, da se nanašajo na „emisije v okolje“. Menila je, da obstaja javni interes za dostop do teh delov. Opozorila je tudi, da se za informacije v zvezi z emisijami v okolje šteje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje v zvezi z izjemo za varstvo poslovnih interesov.

20. Poleg tega je varuh človekovih pravic poudaril, da je Komisija nekatere prikrite informacije v dokumentih 2 in 3 že razkrila v odgovor na pisna vprašanja Evropskega parlamenta [18] Zato varuhu človekovih pravic ni bilo jasno, zakaj Komisija teh informacij ni posredovala pritožniku.

21. Varuhinja človekovih pravic je zato v svojem predlogu rešitve Komisijo pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi omogočila čim širši dostop javnosti do zahtevanih dokumentov.

22. Komisija je v odgovoru na predlog rešitve [19] vztrajala pri svojem stališču, da nadaljnjih informacij ni mogoče razkriti.

23. Komisija je navedla, da informacije v dokumentih izvirajo od tretje osebe in so podrobnejše od javno dostopnih informacij o projektu. Ponovno je navedla, da se dokumenti nanašajo na končni rezultat projekta NEXT, ki je bil v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev označen kot „zaupen“. Komisija je ponovila svoje argumente iz potrditvenega sklepa, da mora Uredbo 1049/2001 uporabljati „na način, ki je skladen z obveznostmi glede zaupnosti iz sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev v povezavi s členom 3 Uredbe (EU) št. 1290/2013“.

24. Komisija je navedla, da je dejansko ugotovila, da tudi če bi se dokumenti v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev šteli za zaupne, ne bi mogli biti v celoti zajeti z izjemo za varstvo poslovnih interesov. Zato je razkrila tiste dele, ki niso vsebovali občutljivih poslovnih informacij. Hkrati je zadržala druge dele, ki bi lahko, če bi bili razkriti, ogrozili legitimne poslovne interese zadevne tretje osebe, kot so informacije o delovni sili in stroških, operativnih vprašanjih, postopkih izdaje dovoljenj, naložbah in poslovnih odnosih zadevne tretje osebe.

25. Komisija je nadalje vztrajala pri svoji oceni, da zadržani deli dokumentov ne vsebujejo okoljskih informacij v smislu uredbe EU o Aarhuški konvenciji.

26. Komisija navaja, da ni jasno, kako bi se razkritje „informacij o strokovnem znanju in poslovni dejavnosti zadevnega podjetja, kot je izbira programske opreme, materialov in metod, ki se uporabljajo za podporo raziskovalnim dejavnostim, ali informacij o upravnih koncesijah“štelo za okoljske informacije v smislu Aarhuške uredbe. Dokumenti se niso nanašali na informacije, kot so politike, zakonodaja, programi, okoljski sporazumi ali ukrepi ali dejavnosti za varstvo elementov okolja.

27. Komisija meni, da tudi če bi se zadevne informacije lahko štele za informacije o okolju, se šteje, da prevlada javni interes za razkritje le v zvezi z informacijami o emisijah v okolje [20]. Trdila je, da redigirani deli dokumenta ne vsebujejo takih informacij.

28. Komisija je tudi opozorila, da morajo vložniki dokazati obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje. V tem primeru se argumenti, ki jih je predložil pritožnik, niso šteli za zadostne, da bi upravičili obstoj takega interesa. Komisija se ne strinja s trditvijo pritožnika, da so glavni predmet dokumentov emisije v okolje iz rudnika San Finx.

Ocena varuha človekovih pravic po predlogu rešitve

29. Varuhinja človekovih pravic je skrbno preučila odgovor Komisije in na tej podlagi ponovno pregledala dokumente. Strinja se s stališčem Komisije, da glavni predmet dokumentov niso emisije v okolje iz rudnika San Finx (poudarek dodan). Tako stališče je mogoče sprejeti, ker je bilo, kot razume varuh človekovih pravic, zbiranje kamnin za vzorčenje, potrebno za projekt NEXT, opravljeno brez črpanja ali odvajanja vode.[21] Vendar varuh človekovih pravic še vedno meni, da bi bilo mogoče nekatere omejene informacije v redigiranih delih razumeti tako, da se nanašajo na „emisije v okolje“.

30. Vsekakor je jasno, da dokumenti vsebujejo „informacije o okolju“.

31. Zdi se, da odgovor Komisije kaže, da v področje uporabe Aarhuške uredbe EU spadajo le „informacije, kot so politike, zakonodaja, programi, okoljski sporazumi ali ukrepi ali dejavnosti za varstvo elementov okolja“. To ni pravilno. Kot je poudarjeno v predlogu rešitve, je cilj uredbe EU o Aarhuški konvenciji zagotoviti čim širši dostop tudi do informacij o dejavnikih, kot so emisije, in ukrepih, kot so dejavnosti, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na elemente okolja, kot so zrak in ozračje, voda, tla, zemljišča, krajina in naravna območja.[22] Z drugimi besedami, večja preglednost bi morala koristiti ne le ukrepom za varstvo okolja, temveč tudi in kar je še pomembneje, ukrepom, ki vplivajo na okolje na splošno.

32. Čeprav projekt NEXT ne zadeva pridobivanja mineralov (tj. komercialnega izkoriščanja rudnika), temveč je raziskovalni in inovacijski projekt v zvezi z raziskovanjem in izkoriščanjem mineralov, to ne pomeni, da ne bo vplival na okolje, če se bo izvajal.

33. V zvezi s tem se varuh človekovih pravic sklicuje na ugotovitve Odbora za skladnost z Aarhuško konvencijo in pojasnjuje, da so rudarska dovoljenja in druge informacije, povezane z rudarstvom, „okoljske informacije“.[23] Ker se z Aarhuško uredbo EU izvaja Aarhuška konvencija,[24] so ugotovitve Odbora pomembne v okviru te zadeve.

34. Glede na navedeno se varuhinja človekovih pravic ne strinja z izjavo Komisije, da dokumenti ne vsebujejo „informacij o okolju“v smislu uredbe EU o Aarhuški konvenciji. Zato se šteje, da obstaja javni interes za dostop do takih informacij, kar bi morala Komisija upoštevati pri svoji oceni zahteve. To trditev je pritožnik navedel tudi v potrdilni prošnji.

35. Vendar ostaja vprašanje, ali dejstvo, da nekateri deli dokumenta 1.1 pomenijo „informacije o okolju“, zadostuje za ugotovitev prevladujočega javnega interesa za njihovo razkritje. V skladu s členom 6(1) Aarhuške uredbe EU se šteje, da javni interes za razkritje samodejno prevlada nad interesi v zvezi z izjemami iz prvega in tretjega pododstavka člena 4(2) Uredbe 1049/2001 (vključno z varstvom zaupnih poslovnih informacij) samo v zvezi z informacijami, ki se nanašajo na emisije v okolje. Vsaka razširitev prevladujočega javnega interesa za razkritje mora temeljiti na posamični presoji dokumentov in okoliščin.

36. Varuhinja človekovih pravic razume, da je pritožnik zaskrbljen, ker je izvajanje projekta NEXT povzročilo rudarske dejavnosti v rudniku San Finx, zaradi česar se voda odvaja (emisije v okolje) brez potrebnih dovoljenj. Če bi dokumenti vsebovali kakršne koli informacije v zvezi s stališči pritožnika, bi to zagotovo zadostovalo za ugotovitev prevladujočega javnega interesa za njihovo razkritje. Vendar dokumenti ne vsebujejo tovrstnih informacij.

37. Hkrati varuhinja človekovih pravic obžaluje, da Komisija v svojem odgovoru na predlog rešitve ni obravnavala njene ugotovitve, da so bile nekatere redigirane informacije iz dokumentov 2 in 3 že objavljene in bi jih bilo zato treba razkriti [25]. 

38. Varuhinja človekovih pravic obžaluje, da Komisija ni sprejela njenega predloga rešitve, vendar priznava, da je Komisija že javno objavila informacije o projektu NEXT in zlasti o dejavnostih v rudniku San Finx. Na primer, javne informacije kažejo, da je vzorčenje kamnin potekalo v rudniku San Finx v okviru projekta, ne da bi bilo treba črpati ali odvajati vodo, na katerih ravneh rudnika in na katere datume ter oceno proračuna in delovne sile, ki jo je zaposlil član konzorcija, ki je pod nadzorom pritožnika. Glede na to varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s to zadevo niso upravičene.

39. Kljub temu je varuhinja človekovih pravic zaskrbljena, ker Komisija pri ocenjevanju prošenj za dostop javnosti do dokumentov uporablja Aarhuško uredbo EU in Aarhuško konvencijo. Poudarja, da je treba izjeme pri odobritvi dostopa javnosti razlagati restriktivno, kar zadeva informacije o okolju.

40. Preglednost pri okoljskem odločanju v EU je osrednja skrb varuha človekovih pravic. Zato je pred kratkim začela javno posvetovanje, katerega cilj je oceniti, ali imajo državljani dostop do najnovejših okoljskih informacij, kar jim omogoča, da uveljavljajo svojo pravico do demokratičnega nadzora na področju velikega pomena in javnega interesa. Rezultati javnega posvetovanja bodo kmalu objavljeni, varuhinja človekovih pravic pa bo nato preučila, ali naj začne nadaljnje strateško delo na tem področju.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Varuhinja človekovih pravic obžaluje, da Komisija ni omogočila nadaljnjega dostopa javnosti do zahtevanih dokumentov, vendar meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 17. 2023

 

[1] Več informacij je na voljo na: https://cordis.europa.eu/project/id/776804.

[2] Več informacij o konzorciju NEXT je na voljo na: http://www.new-exploration.tech/partners.

[3] Prva alinea člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije določa: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:32001R1049.

[4] Prikrila je imena oseb, navedenih v dokumentih (člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001).

[5] Glej točko 3.

[6] Izvedeno v skladu s členom 4(4) Uredbe 1049/2001.

[7] Uredba (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:32006R1367.

[8] Pritožnik je na Evropsko komisijo naslovil vprašanje poslanca Evropskega parlamenta: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/E-9-2021-003447_EN.html in na vprašanje poslanca španskega parlamenta španski vladi: https://www.congreso.es/busqueda-de-iniciativas?p_p_id=iniciativas&p_p_lifecycle=0&p_p_state=normal&p_p_mode=view&_iniciativas_mode=mostrarDetalle&_iniciativas_legislatura=XIV&_iniciativas_id=184%2F063488.

[9] Glej člen 3 Uredbe (EU) št. 1290/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o pravilih za sodelovanje v okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 ter za razširjanje njegovih rezultatov: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:32013R1290.

[10] Sporazum o dodelitvi sredstev za projekt NEXT ni javno dostopen. Vendar Komisija objavi vzorčni sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev, ki velja za vsa nepovratna sredstva v okviru programa Obzorje 2020 in je na voljo za ponazoritev. Komisija se je sklicevala na določbe o zaupnosti iz člena 36.1: „Med izvajanjem ukrepa in štiri leta po obdobju iz člena 3 morajo stranke ohraniti zaupnost vseh podatkov, dokumentov ali drugega gradiva (v kakršni koli obliki), ki so ob razkritju opredeljeni kot zaupni (v nadaljnjem besedilu: zaupne informacije):“ https://ec.europa.eu/research/participants/data/ref/h2020/grants_manual/amga/h2020-amga_en.pdf

[11] Komisija se je sklicevala na sodbo Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2021 v zadevi Patrick Breyer proti Evropski izvajalski agenciji za raziskave, T-158/19: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A62019TJ0158.

[12] Predlog varuha človekovih pravic za rešitev tega primera ni objavljen, saj nekateri elementi v njem ostajajo zaupni.

[13] Glej točko 11.

[14] Glej zgoraj navedeno sodbo Patrick Breyer proti Evropski izvajalski agenciji za raziskave, točke 70–71.

[15] Člen 3 Uredbe št. 1290/2013: „V skladu s pogoji, določenimi v izvedbenih sporazumih, sklepih ali pogodbah, vsi podatki, znanje in informacije, ki se v okviru ukrepa sporočijo kot zaupni, ostanejo zaupni, pri čemer se ustrezno upošteva pravo Unije o varstvu tajnih podatkov in dostopu do njih“[15].

[16] Glej zgoraj navedeno sodbo Patrick Breyer proti Evropski izvajalski agenciji za raziskave, točke od 181 do 205.

[17] Zlasti informacije v zvezi z lastništvom in prenosom lastništva sredstev, naložb, informacij v zvezi s stroški in delovno silo ter nekaterih upravnih informacij, dokument 2.1 v celoti in deli dokumentov 1.1 (vključno z vsemi prilogami), 2 in 3.

[18] E-003447/2021, na voljo na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/E-9-2021-003447_EN.html.

[19] Odgovor Komisije je na voljo na spletni strani: https://www.ombudsman.europa.eu/en/doc/correspondence/en/168042.

[20] Člen 6(1) Aarhuške uredbe EU.

[21] Glej opombo 18.

[22] Glej zlasti člen 2(1)(d)(ii) in (iii) Aarhuške uredbe EU.

[23] Glej ugotovitve in priporočila Odbora za skladnost z Aarhuško konvencijo v zvezi s sporočilom ACCC/C/2012/69 o skladnosti Romunije, na voljo na: https://unece.org/sites/default/files/2021-12/Compilation_of_CC_findings_14.12.2021_eng.pdf

Dovoljenja za rudarjenje in druge informacije, povezane z rudarstvom

51. V zvezi z rudarskimi dovoljenji in drugimi informacijami, povezanimi z rudarstvom, ki jih zahtevajo komunikatorji, Odbor ugotavlja, da člen 2(3)(a) Konvencije določa, da stanje elementov okolja vključuje tla, krajino in naravna območja. Raziskovanje/izkoriščanje neželezne rude je dejavnost, ki vpliva ali bi lahko vplivala na stanje teh elementov okolja v skladu z opredelitvijo iz člena 2(3)(b). Podobno je rudarsko dovoljenje upravni ukrep, ki vpliva ali bi lahko vplival na stanje elementov okolja. Čeprav na tej točki ugotovitev ni izključeno, da se lahko z eno od izjem iz odstavka 4 člena 4 nekateri vidiki rudarskih dovoljenj in informacij, povezanih z rudarstvom, izvzamejo iz razkritja, Odbor ugotavlja, da so dovoljenja in druge zahtevane informacije v zvezi z rudarstvom, vključno s „količinami neželezne rude“, ki so bile upravičene do pridobivanja na podlagi teh dovoljenj, jasno „okoljske informacije“ v okviru člena 2(3) Konvencije. Zato zadevna pogodbenica ni mogla zavrniti dostopa do teh informacij, ker niso bile „informacije o okolju“.

[24] Glej uvodne izjave 3 do 7 Aarhuške uredbe EU.

[25] Glej točko 20.