Spoštovani gospod H.,

Dne 21. julija 2001 ste se pri Evropskem varuhu človekovih pravic pritožili zoper Evropsko komisijo v zvezi z zavrnitvijo vaše potrdilne prošnje za dostop do nekaterih dokumentov, ki se nanašajo na ravnanje Komisije v zvezi s čezatlantskim poslovnim dialogom (TABD). Pritožujete se v imenu organizacije Corporate Observatory Europe, nevladne organizacije s sedežem na Nizozemskem.

Varuh človekovih pravic je pritožbo prejel 2. avgusta 2001. Dne 3. avgusta 2001 ste po telefaksu poslali dodatne informacije. Pritožbo sem 4. septembra 2001 posredoval predsedniku Komisije. Komisija je 21. novembra 2001 poslala svoje mnenje. Dne 4. decembra 2001 sem vam posredoval mnenje s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 19. decembra 2001.

Dne 27. februarja 2002 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije, rok za odgovor pa je bil 30. april 2002. Ta rok je bil daljši od običajnega, da bi Komisija lahko upoštevala nov pravni okvir, ki ureja dostop javnosti do dokumentov Komisije. Komisija je na zahtevo odgovorila 23. aprila 2002. maja 2002 sem vam posredoval mnenje s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 14. junija 2002.

Dne 27. junija 2002 sem na Komisijo naslovil osnutek priporočila in vas istega dne s pismom obvestil o tem ukrepu. Komisija je 16. oktobra 2002 poslala podrobno mnenje o osnutku priporočila. Podrobno mnenje sem vam posredoval s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 28. novembra 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

H. se je julija in avgusta 2001 pritožil zoper Komisijo v imenu nevladne organizacije Corporate Observatory Europe s sedežem na Nizozemskem. Pritožba se nanaša na zavrnitev dostopa Komisije do nekaterih dokumentov, ki se nanašajo na odnose Komisije s čezatlantskim poslovnim dialogom (TABD). Pritožnik je zahteval dostop do dokumentov v skladu z Odločbo Komisije 94/90.

Zadevni dokumenti so informativna obvestila delegacij Komisije o vmesnem srečanju odbora TABD 10. maja 1999 v Washingtonu in konferenci odbora TABD 28. in 29. oktobra 1999 v Berlinu.

Pritožnik trdi, da Komisija javnemu interesu za razkritje ni pripisala zadostne teže. Pritožnik v podporo trditvi trdi, da je TABD in zlasti njegova letna konferenca forum, na katerem se predlagajo in obravnavajo politike EU, ki imajo pozneje daljnosežen učinek na vse evropske državljane. Po mnenju pritožnika Komisija ne bi smela skrivati bistvenih dokumentov, povezanih z njenim sodelovanjem v forumu. Predlogi vlade ZDA in zasebnega sektorja ter odgovori Komisije so sestavni del postopka odločanja Komisije. O teh predlogih se obširno razpravlja s predstavniki poslovnega sektorja, zato ni upravičeno, da se jih odreče članom civilne družbe.

Pritožnik zahteva dostop do dokumentov in navaja tudi, da sodna praksa sodišč Skupnosti zahteva, da institucije odobrijo delni dostop, kadar dokument vsebuje zaupne in nezaupne informacije.

Poizvedba

Varuhinja človekovih pravic je pritožbo posredovala Komisiji v mnenje. Varuhinja človekovih pravic je zahtevala, naj Komisija v svojem mnenju upošteva čas, ki je pretekel od zadevnih sestankov odbora TABD.

Mnenje Komisije

Če povzamemo, je bilo mnenje Komisije naslednje.

Zadevni informativni sestanki so sestavljeni iz dveh povezovalnih dokumentov, ki vsebujeta številne elemente, kot so usmerjevalni dopisi, predlagane točke za govor, predlagani osnutki sporočil, informativni dopisi za stranska srečanja z vladnimi ministri ZDA ter priporočila odbora TABD Komisiji in službam Komisije v zvezi s pripombami in odgovori na ta priporočila.

Komisija je pritožniku omogočila dostop do pripomb in odgovorov Komisije na priporočila odbora TABD. Vendar so usmerjevalni dopisi, informativni sestanki za sestanke s predstavniki vlade ZDA, druge pripombe osebja Komisije in priporočila komisarju zajeti v izjemi za varstvo zaupnosti postopkov Komisije.

Po tehtanju interesa pritožnika za pridobitev teh dokumentov in interesa Komisije za ohranitev zaupnosti njenih postopkov se je zdelo, da slednji prevladajo nad prvim. Odvisno od splošnega okvira razprav in ustrezne politične diskrecije stališče komisarja morda ne ustreza vedno v celoti nasvetom in predlaganim govornim točkam. Zato bi bil dostop do teh dokumentov neprimeren in zavajajoč za javnost. Poleg tega bi razkritje ogrozilo ali otežilo odnose z ZDA.

Trditev pritožnika, da so bistveni dokumenti, povezani s sodelovanjem Komisije v TABD, tajni, je napačna. Pritožnik je dejansko dobil dostop do vseh priporočil odbora TABD Komisiji ter vseh mnenj in odgovorov Komisije na ta priporočila.

Predlogi vlade ZDA niso podani v pisni obliki in Komisija nima dokumentov v zvezi s temi predlogi.

Odgovori Komisije na priporočila odbora TABD, do katerih je pritožnik dobil dostop, zajemajo zadeve, o katerih sta razpravljala Komisija in poslovni sektor. Ker so bili ti dokumenti del informativnih sestankov, je bil pritožniku dejansko odobren delni dostop.

Dejstvo, da sta pretekli dve leti, Komisiji ne omogoča objave dokumentov, saj so vprašanja in mnenja, ki jih vsebujejo, še vedno aktualna.

Pripombe pritožnika

Če povzamemo, so pripombe pritožnika naslednje.

Pritožnik ne zahteva dostopa do vladnih predlogov ZDA, temveč do vseh dokumentov, ki odražajo odzive Komisije na priporočila odbora TABD.

Mnenje Komisije pomeni, da imajo poročila, pripravljena za srečanje v Berlinu, drugačno vsebino od uradnih pisnih odgovorov Komisije na TABD, katerih kopije so bile poslane pritožniku. To je v nasprotju s trditvijo, da je objava uradnih odgovorov pritožniku dejansko omogočila delni dostop.

Poročila so bistvena za razumevanje odnosa Komisije s TABD in vloge tega organa pri odločanju ES. Pripravljeni so bili za predstavitev na konferenci v zasebnem sektorju in bi morali biti na voljo tudi drugim delom civilne družbe.

Trditev Komisije, da dokumenti ne predstavljajo nujno končnega stališča Komisije, ni upoštevna. Poročila so podlaga za odločitve Komisije, ki zadevajo vse državljane. Razkritje teh dokumentov javnosti, ki je neprimerno ali zavajajoče, je zgolj pokroviteljsko.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Varuh človekovih pravic je zato Komisijo pozval, naj odgovori na pripombe, ki jih je pritožnik navedel v svojih pripombah.

Drugo mnenje Komisije

Drugo mnenje Komisije je povzelo naslednje točke.

Komisija je objavila vse dokumente, ki jih je zahteval pritožnik, razen usmerjevalnih dopisov, nasvetov, mnenj in drugih pripomb uslužbencev Komisije.

Dokumenti, do katerih je bil dostop zavrnjen, vsebujejo le mnenja in priporočila uslužbencev, ki ne bi smeli dajati osebnih ocen o političnih vprašanjih, če bi bila njihova stališča razkrita javnosti. Takšno stanje bi resno ogrozilo sposobnost odločanja Komisije. Poleg tega ti dokumenti niso dodatno osvetlili stališč, ki jih je Komisija zavzela v zvezi s predlogi odbora TABD. Ni resničnega javnega interesa za razkritje in prevlada interes, da se taki dokumenti hranijo interno.

Čas, ki je pretekel od dogodkov, za katere so bili pripravljeni informativni sestanki, Komisiji ne omogoča, da bi objavila dokumente, saj bi lahko bila mnenja in priporočila, ki jih vsebujejo, še vedno veljavna v prihodnjih pogajanjih.

Če bi dokumenti postali javni, bi se lahko za osebna stališča uslužbencev pomotoma štelo, da odražajo stališča Komisije. Razkritje dokumentov bi zato škodilo odnosom z ZDA. Dostop javnosti je treba zavrniti, če bi razkritje zadevnega dokumenta oslabilo varstvo mednarodnih odnosov.

Dokumenti, do katerih je bil pritožniku zavrnjen dostop, niso bili razkriti predstavnikom poslovnega sektorja. Namenjeni so izključno notranji uporabi v Komisiji, zato ni razloga za zahtevo, da se dajo na voljo drugim delom civilne družbe.

Poslovna priporočila in stališče Komisije v zvezi s temi priporočili niso tajna. Pritožnik ima dostop do predlogov TABD vladam, ki so javno dostopni na internetu, odgovori Komisije pa so bili razkriti pritožniku.

Pripombe pritožnika

Če povzamemo, pritožnikove pripombe so bile naslednje.

Informativni zapiski so edini način za učinkovito osvetlitev narave odnosa med Komisijo in TABD. Če bi razkrili, da TABD neupravičeno vpliva na postopek odločanja, je bistveno, da so na voljo javnosti.

Informativni zapiski niso le osebna mnenja osebja Komisije. Pritožnik je predhodno pridobil informativna obvestila Komisije iz večstranskega sporazuma o pogajanjih o naložbah v okviru OECD. Ti vsebujejo uradna stališča Komisije in veliko bolj pojasnjujejo, kako je bil postopek izveden, kot dokumenti, ki so na voljo širši javnosti.

Presenetljivo je, da Komisija konference odbora TABD obravnava kot pogajanja, saj jih organizira lobistična skupina iz zasebnega sektorja in nimajo nobene vloge v postopku odločanja EU v skladu s Pogodbama. Zaradi tega je potreba po preglednosti nujnejša, pravica do dostopa do dokumentov pa je okrepljena.

Informativna obvestila so bistveni dokumenti za razumevanje procesa oblikovanja politik. Stališče Komisije, da ni resničnega javnega interesa za njihovo razkritje, kaže na pomanjkanje razumevanja demokratične vrzeli, ki jo tako močno občutijo državljani EU.

OSNUTEK PRIPOROČILA

S sklepom z dne 27. junija 2002 je varuh človekovih pravic na Komisijo naslovil osnutek priporočila v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic. Osnova za osnutek priporočila je bila naslednja:

1 Pravni okvir

1.1 Pritožba nasprotuje temu, da je Komisija zavrnila dostop do nekaterih dokumentov. Zahteva za dostop je bila vložena decembra 1999, pritožnikova potrdilna prošnja pa je bila zavrnjena maja 2000. Preučitev varuha človekovih pravic, ali je zavrnitev dostopa s strani Komisije primer nepravilnosti, bo zato temeljila na Sklepu 94/90 (1), ki je bil takrat veljavni pravni okvir.

1.2 Od 3. decembra 2001 dostop do dokumentov Komisije urejajo Uredba 1049/2001 (2) in podrobna pravila, priložena poslovniku Komisije s sklepom z dne 5. decembra 2001 (3), s katerim je bila razveljavljena Odločba Komisije 94/90. Varuh človekovih pravic zato meni, da mora ponovna preučitev pritožnikove prošnje s strani Komisije temeljiti na Uredbi 1049/2001.

2 Trditve pritožnika in Komisije

2.1 Pritožnik nasprotuje temu, da je Komisija zavrnila dostop do vseh informativnih obvestil delegacij Komisije na vmesnem srečanju čezatlantskega poslovnega dialoga (TABD), ki je potekalo 10. maja 1999 v Washingtonu, in na konferenci TABD, ki je potekala 28. in 29. oktobra 1999 v Berlinu.

2.2 Pritožnik trdi, da zavrnitev Komisije ne daje zadostne teže javnemu interesu za razkritje. Po mnenju pritožnika je TABD in zlasti njegova letna konferenca forum, na katerem se predlagajo in obravnavajo politike EU, ki imajo pozneje daljnosežen vpliv na vse evropske državljane. Informativni zapiski so bistveni za razumevanje odnosa Komisije do odbora TABD in vloge tega organa pri odločanju v EU. Obvestila so bila pripravljena za predstavitev na konferenci v zasebnem sektorju in bi morala biti na voljo tudi drugim delom civilne družbe.

Pritožnik zahteva dostop do dokumentov in navaja, da morajo institucije v skladu s sodno prakso odobriti delni dostop, kadar dokument vsebuje zaupne in nezaupne informacije.

2.4 Komisija meni, da so zadevni dokumenti sestavljeni iz dveh povezovalnih dokumentov, ki vsebujeta usmerjevalne dopise, predlagane točke za govor, predlagane osnutke sporočil, informativne dopise za stranska srečanja z ameriškimi vladnimi ministri ter priporočila odbora TABD Komisiji in službam Komisije v zvezi s pripombami in odgovori na ta priporočila. Komisija je objavila vse zahtevane dokumente, razen usmerjevalnih sporočil, nasvetov, mnenj in drugih pripomb uslužbencev Komisije.

Komisija trdi, da dokumenti, do katerih je bil dostop zavrnjen, vsebujejo le mnenja in priporočila uslužbencev, ki ne bi smeli svobodno podajati osebnih presoj o političnih vprašanjih, če bi bila njihova stališča razkrita javnosti. To bi resno ogrozilo sposobnost odločanja Komisije. Poleg tega ti dokumenti niso dodatno osvetlili stališč, ki jih je Komisija zavzela v zvezi s predlogi odbora TABD. Za razkritje ni resničnega javnega interesa in prevlada interes, da se taki dokumenti hranijo interno.

Poleg tega bi se lahko, če bi dokumenti postali javni, za osebna stališča uslužbencev pomotoma štelo, da odražajo stališča Komisije. Razkritje dokumentov bi zato škodilo odnosom z ZDA. Dostop javnosti je treba zavrniti, če bi razkritje zadevnega dokumenta oslabilo varstvo mednarodnih odnosov.

Komisija tudi trdi, da so predlogi TABD vladam javno dostopni na internetu in da so bili odgovori Komisije razkriti pritožniku. Dokumenti, do katerih je bil pritožniku zavrnjen dostop, prav tako niso bili razkriti predstavnikom poslovnega sektorja. Namenjeni so izključno notranji uporabi v Komisiji, zato ni razloga za zahtevo, da se dajo na voljo drugim delom civilne družbe.

V zvezi z delnim dostopom Komisija trdi, da dokumenti Komisije za odgovor na priporočila odbora TABD zajemajo zadeve, o katerih sta razpravljala Komisija in poslovni sektor, do katerih je pritožnik dobil dostop. Ker so bili ti dokumenti del informativnih sestankov, je bil pritožniku dejansko odobren delni dostop.

Nazadnje, Komisija trdi, da ji čas, ki je pretekel od dogodkov, za katere so bili pripravljeni informativni sestanki, ne omogoča, da bi objavila dokumente, saj bi lahko bila mnenja in priporočila, ki jih vsebujejo, še vedno veljavna v prihodnjih pogajanjih.

2.5 Pritožnik je v pripombah trdil, da informativna obvestila niso le osebna mnenja osebja Komisije. Druga taka poročila vsebujejo uradna stališča Komisije in bolj pojasnjujejo, kako je potekal zadevni postopek, kot dokumenti, ki so na voljo širši javnosti.

Pritožnik je izrazil presenečenje, da se zdi, da Komisija konference odbora TABD obravnava kot pogajanja, saj jih organizira lobistična skupina iz zasebnega sektorja in nimajo nobene vloge v postopku odločanja EU v skladu s Pogodbama. Zaradi tega je potreba po preglednosti nujnejša, pravica do dostopa do dokumentov pa je okrepljena.

Po mnenju pritožnika stališče Komisije, da ni resničnega javnega interesa za razkritje informativnih beležk, kaže na nerazumevanje demokratične vrzeli, ki jo tako močno občutijo državljani EU.

3 Ugotovitve varuha človekovih pravic

3.1 Odločba Komisije 94/90 določa dve kategoriji izjem od pravice javnosti do dostopa do dokumentov Komisije. Prva kategorija je obvezna in se nanaša na varstvo javnega interesa. Komisija se je sklicevala na to izjemo s trditvijo, da bi razkritje zadevnih dokumentov škodilo javnemu interesu, kar zadeva mednarodne odnose. Po mnenju Komisije bi razkritje škodilo odnosom z ZDA, saj bi se lahko za osebna stališča članov osebja Komisije pomotoma štelo, da odražajo stališča Komisije.

3.2 Varuh človekovih pravic poudarja, da ni jasno, zakaj bi organi ZDA naredili tako napako, Komisija pa ne predloži nobenih dokazov, ki bi kazali na verjetnost, da bi to storili.

3.3 Varuh zato ugotavlja, da iz razlogov, ki jih je navedla Komisija, ni razvidno, da je Komisija dejansko preučila, ali bi razkritje glede na informacije, ki jih ima na voljo, dejansko lahko ogrozilo javni interes, kar zadeva mednarodne odnose. To je primer nepravilnosti.

3.4 Komisija se je sklicevala tudi na drugo kategorijo izjem iz Odločbe 94/90, in sicer da bi zaščitila svoj interes za zaupnost svojih postopkov. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora institucija pri uporabi te izjeme vzpostaviti resnično ravnovesje med interesom državljana, da pridobi dostop do dokumentov, in kakršnim koli lastnim interesom, da ohrani zaupnost svojih posvetovanj.

3.5 Varuh človekovih pravic meni, da je trditev Komisije, da dokumenti, do katerih je bil zavrnjen dostop, vsebujejo mnenja in priporočila zaposlenih, ki ne bi smeli dajati osebnih ocen o političnih vprašanjih, če bi bila njihova stališča razkrita javnosti, utemeljena in da bi to resno ogrozilo sposobnost odločanja Komisije.

3.6 Vendar varuh človekovih pravic meni, da trditve Komisije, da ni resničnega javnega interesa za razkritje, ni mogoče sprejeti. V zvezi s tem varuh človekovih pravic najprej opozarja, da je namen načela odprtosti zagotoviti pomembnejšo vlogo državljanov v postopku odločanja in zagotoviti, da uprava v demokratičnem sistemu deluje bolj primerno, učinkovito in odgovorno do državljanov (4). Poleg tega naj bi najširši možni dostop do dokumentov, ki naj bi ga zagotovil Sklep Komisije 94/90, državljanom omogočal resnično in učinkovito spremljanje izvajanja pristojnosti, podeljenih institucijam Skupnosti (5).

3.7 Varuh ugotavlja, da glede na informacije, ki so na voljo na spletni strani Komisije, TABD izhaja iz leta 1995, ko sta takratni ameriški minister za trgovino in komisarja BRITTAN in BANGEMANN v Sevilli organizirala konferenco za direktorje podjetij z obeh strani Atlantika. Na spletni strani TABD je TABD opisan kot "neformalni proces, v katerem evropska in ameriška podjetja ter poslovna združenja razvijajo skupna priporočila trgovinske politike EU-ZDA v sodelovanju z Evropsko komisijo in administracijo ZDA".

3.8 Varuh meni, da se pritožnik lahko sklicuje na javni interes za razkritje dokumentov v zvezi z odnosom Komisije do odbora TABD. Prav tako ni naloga Komisije, da pove, kateri dokumenti bi lahko bili koristni ali ne za državljane pri izvajanju nadzora nad izvajanjem pooblastil Komisije.

3.9 Varuh zato ugotavlja, da Komisija pri uporabi diskrecijske izjeme iz Sklepa 94/90 ni dokazala, da je vzpostavila resnično ravnovesje med interesom državljanov za pridobitev dostopa do dokumentov in lastnim utemeljenim interesom za zaupnost. To je primer nepravilnosti.

3.10 V zvezi z vprašanjem delnega dostopa varuh človekovih pravic poudarja, da bi morala Komisija pri ponovnem preverjanju pritožnikove prošnje preučiti delni dostop v skladu s členom 4(6) Uredbe 1049/2001.

4 Sklepna ugotovitev

4.1 Zaradi zgoraj navedenih razlogov varuh človekovih pravic meni, da je utemeljitev, zakaj je Komisija zavrnila pritožnikovo prošnjo za dostop do informativnih obvestil delegacij Evropske komisije na vmesnem srečanju TABD 10. maja 1999 v Washingtonu in na konferenci TABD 28. in 29. oktobra 1999 v Berlinu, neustrezna. To je primer nepravilnosti.

4.2 Varuh človekovih pravic zato v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisiji predlaga naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Komisija bi morala ponovno preučiti pritožnikovo prošnjo in omogočiti dostop do zahtevanih dokumentov, razen če se uporablja ena ali več izjem iz člena 4 Uredbe 1049/2001. Ponovna preučitev bi morala vključevati možnost delnega dostopa v skladu s členom 4(6) Uredbe 1049/2001.

PODROBNO MNENJE KOMISIJE

Podrobno mnenje Komisije je obravnavalo naravo TABD in dokumente, do katerih je bil dostop zavrnjen. V zvezi z razlogi za zavrnitev dostopa je Komisija v podrobnem mnenju povzela naslednje točke:

Informativni zapiski vsebujejo ocene stališč in politik ZDA. Odražajo notranje razprave osebja Komisije pri pripravi sestankov s predstavniki podjetij in/ali vlade. Razkritje notranjih razlogov in alternativ, ki jih je preučil komisar, bi Komisijo izpostavilo njenim partnerjem in oslabilo njen pogajalski položaj. Pogajalskim partnerjem bi omogočila vpogled v morebitne kompromise, ki bi jih bila Komisija pripravljena sprejeti v poznejši fazi pogajanj. Obstajalo bi resno tveganje, da bi se v odnose med EU in ZDA dodala sporna vprašanja in otežilo doseganje sporazuma.

Ker ta obvestila vsebujejo mnenja in ocene osebja Komisije, ki jim komisar lahko sledi ali ne, bi njihovo razkritje lahko povzročilo zmedo v javnem mnenju glede uradnih stališč Komisije. Takšna zmeda bi prispevala tudi k zapletanju odnosov med EU in ZDA, čeprav bi organi ZDA najverjetneje sami razlikovali stališča Komisije od nasvetov in predlogov, ki jih je predložilo njeno osebje.

Razkritje internega informativnega gradiva in informativnih beležk bi resno oslabilo postopek odločanja Komisije. Razlog je dvojen:

• to bi oslabilo položaj Komisije v prihodnjih trgovinskih pogajanjih. To pa bi resno vplivalo na postopek odločanja Komisije, saj bi se njen manevrski prostor zmanjšal;
• Uslužbenci Komisije bi morali imeti možnost, da svojim organom predložijo nasvete in mnenja, bodisi komisarju, kolegiju ali visokemu uradniku, ki zastopa institucijo. Pri svetovanju svojim organom bi jih bilo treba zaščititi pred neupravičenim zunanjim pritiskom. Njihova svoboda izražanja mnenj bi bila omejena, če bi morali upoštevati možnost razkritja svojih mnenj in ocen javnosti. Zaščita tega "prostora za razmislek" je bistvena za zaščito pravice Komisije do pobude. Njegov postopek odločanja bi bil resno ogrožen, če se ne bi mogel več zanašati na neodvisne nasvete svojega osebja.

Ko je Komisija ponovno preučila prošnjo na podlagi Uredbe št. 1049/2001, je pretehtala javni interes za razkritje in škodo, ki bi jo povzročilo razkritje dokumentov. Za vzpostavitev takega ravnovesja interesov mora Komisija oceniti informacijsko vrednost dokumentov za državljane glede na tveganje, da bi bila ogrožena njena sposobnost odločanja.

Uredba 1049/2001 daje vsaki fizični ali pravni osebi pravico do dostopa, ne da bi ji bilo treba navesti razloge za njeno prošnjo. Ko je dokument objavljen, je v javni domeni in na voljo vsakomur. Institucija in v primeru dokumentov tretjih oseb avtor izgubita nadzor nad morebitno uporabo razkritih dokumentov ali njihovih delov. Pri oceni škode, ki bi jo povzročila objava dokumenta, je treba upoštevati tveganje, da se izbrani deli razkritih dokumentov razširjajo zunaj njihovega konteksta.

Po eni strani bi razkritje informativnih obvestil resno oslabilo postopek odločanja Komisije. Po drugi strani je javnost na svojem spletišču v celoti obveščena o priporočilih odbora TABD in odgovorih Komisije. V nasprotju s trditvami pritožnika informativna obvestila ne bi dodatno osvetlila vključenosti Komisije v TABD, temveč bi razkrila notranje razprave in morebitne kompromise pri pripravi konferenc TABD in srečanj z ameriškimi uradniki. Komisija je zato prepričana, da zaščita njenega postopka odločanja očitno prevlada nad javnim interesom za razkritje maloštevilnih dokumentov, ki niso bili objavljeni.

Delni dostop do dokumentov, ki niso bili objavljeni, ni mogoč, saj vsebujejo le osnovne informacije, osebne ocene in priporočila za obravnavo s strani komisarja ali generalnega direktorja. Ni nezaupnih delov, ki bi jih bilo mogoče ločiti od samih opomb.

Pripombe pritožnika na podrobno mnenje

Pripombe pritožnika so v povzetku vključevale naslednje točke:

Komisija ni dokazala škode za mednarodne odnose ali resničnega upoštevanja javnega interesa za razkritje.

Pritožnik se načeloma strinja s pravico do zaupnosti, vendar ne z ugotovitvijo, da prevlada nad javnim interesom za razkritje v tem primeru.

Dostop do dokumentov je v javnem interesu, ker TABD neupravičeno vpliva na Komisijo. Dokumenti so podlaga za oblikovanje politik in so zato ključnega pomena za spremljanje izvajanja pooblastil Komisije.

ODLOČBA

Ocena podrobnega mnenja Komisije, ki jo je opravila varuhinja človekovih pravic

1.1 Varuhinja človekovih pravic je pripravila osnutek priporočila, naj Komisija ponovno preuči pritožnikovo prošnjo za dostop do nekaterih dokumentov in omogoči dostop do zadevnih dokumentov, razen če se uporablja ena ali več izjem iz člena 4 Uredbe 1049/2001. Ponovna preučitev bi morala vključevati možnost delnega dostopa v skladu s členom 4(6) Uredbe 1049/2001.

1.2 Komisija v svojem podrobnem mnenju trdi, da zadevni dokumenti vsebujejo notranje ocene stališč in politik ZDA, ki odražajo razprave osebja Komisije pri pripravi sestankov s predstavniki podjetij in/ali vlad. Razkritje notranjih razlogov in alternativ, ki jih je preučil komisar, bi Komisijo izpostavilo njenim partnerjem in oslabilo njen pogajalski položaj. Pogajalskim partnerjem bi omogočila vpogled v morebitne kompromise, ki bi jih bila Komisija pripravljena sprejeti v poznejši fazi pogajanj. Obstajalo bi resno tveganje, da bi se v odnose med EU in ZDA dodala sporna vprašanja in otežilo doseganje sporazuma.

1.3 Komisija trdi, da delni dostop do dokumentov, ki niso bili objavljeni, ni mogoč, saj vsebujejo le osnovne informacije, osebne ocene in priporočila. Ni nezaupnih delov, ki bi jih bilo mogoče ločiti od samih opomb.

1.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 4(1) Uredbe 1049/2001 delno določa, da "institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo: (a) javni interes, kar zadeva: . mednarodni odnosi." Ta del člena 4 ne omenja možnosti prevladujočega javnega interesa za razkritje.

1.5 Varuh meni, da utemeljitev v podrobnem mnenju Komisije prvič jasno pojasnjuje, kako bi razkritje zadevnih dokumentov lahko oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose. Preiskava varuhinje človekovih pravic ni razkrila nobenih dokazov, ki bi vzbudili dvom o veljavnosti tega vidika sklepanja Komisije ali o mnenju Komisije, da delni dostop ni mogoč.

1.6 Glede na ugotovitev varuha človekovih pravic iz prejšnjega odstavka ni treba preučiti, ali bi bilo mogoče dostop do dokumentov zavrniti tudi na podlagi drugega odstavka člena 4(3) Uredbe 1049/2001 (6).

Vendar varuh človekovih pravic poudarja, da se ne more strinjati s stališčem Komisije, da je treba pri ocenjevanju morebitne škode za postopek odločanja, ki bi jo povzročila objava dokumenta, upoštevati tveganje, da se izbrani deli dokumentov razširjajo zunaj njihovega konteksta.

Po mnenju varuha človekovih pravic je obrazložitev Komisije v zvezi s tem neskladna s svobodo izražanja po Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, ki vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja informacij in idej brez vmešavanja javnih organov.

2 Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija sprejela ustrezne ukrepe za izpolnitev osnutka priporočila varuha človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Odločba Komisije 94/90 z dne 8. februarja 1994 o dostopu javnosti do dokumentov Komisije (UL L 46, str. 58).

(2) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43).

(3) 2001 UL L 345/94.

(4) Zadeva T-211/00, Aldo Kuijer proti Svetu, Recueil 2002, str. II-485, točka 52.

(5) Zadeva T-92/98, Interporc Im- und Export GmbH proti Komisiji, Recueil 1999, str. II-3521, točka 39.

Dostop do dokumenta, ki vsebuje mnenja za notranjo rabo kot del razprav in predhodnih posvetovanj v zadevni instituciji, se zavrne tudi po sprejetju odločitve, če bi razkritje resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje.