Spoštovani gospod R.,

Dne 3. avgusta 2000 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic skupaj s profesorjema Comello Carnicé in Costo Lejo iz "Centre de Transferència de Tecnologia"(CTT) Univerze v Léridi (Španija) vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Pritožba se je nanašala na finančno izgubo, ki ste jo utrpeli zaradi domnevnega pomanjkanja potrebne skrbnosti Komisije pri plačilih za projekt, ki ga je izvedel CTT (projekt LIFE97/ENV/E/260) in se je financiral iz programa ES LIFE.

Dne 30. avgusta 2000 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. 11. decembra 2000 sem prejel mnenje Komisije, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb. Dodatne informacije ste mi poslali 4. oktobra 2000. januarja in 12. februarja 2001 ste mi poslali svoje pripombe. marca 2001 sem pisal predsedniku Evropske komisije, da bi pridobil dodatne informacije. Komisija je 27. aprila 2001 poslala svoje drugo mnenje, ki sem vam ga posredoval. Vaše pripombe na drugo mnenje Komisije sem prejel 3. septembra 2001.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožniki so v imenu CTT zaprosili za finančno pomoč iz programa ES LIFE za razvoj projekta, ki vključuje rast zdravilnih rastlin na podeželskih območjih v bližini Pirenejev. Komisija se je strinjala, da bo financirala največ 132.479 € skupnih stroškov projekta [Odločba Komisije z dne 17. julija 1997 (projekt LIFE 97-ENV/E/000260)].

Prvo plačilo 40 % prispevka ES je bilo izvedeno novembra 1997. V skladu z določbami Priloge 2 (Upravni, tehnični in finančni pogoji) Odločbe Komisije so pritožniki 25. septembra 1998 predložili vmesno poročilo z zahtevkom za vmesno plačilo, ki ustreza 40 % prispevka Skupnosti (52 991 €).

Čeprav je urad za tehnično pomoč, pristojen za LIFE v Španiji (Proymasa), pritožnike obvestil, da bo drugo plačilo izvedeno konec marca 1999, do tega datuma ni prišlo do prenosa. Pritožniki so se maja 1999 obrnili na pristojne službe Komisije in bili neformalno obveščeni, da je bilo plačilo že izvršeno. V telefaksu z dne 17. maja 1999 so iste službe obvestile pritožnike, da plačilo še ni bilo izvedeno zaradi "ocene projektov Life iz leta 1999, ki so se začeli januarja", čeprav bi moralo biti izvedeno v nekaj tednih.

Ob zaključku projekta julija 1999 ni bil prejet noben prenos za vmesno plačilo. Pritožniki so 1. julija 1999 pisali generalnemu direktorju GD ENV, g. Currieju, in direktorici, odgovorni za program LIFE, ge. Adinolfi. Na nobeno od teh pisem ni bil prejet noben odgovor.

Pristojne službe Komisije so 9. julija 1999 opravile tehnični pregled projekta, ki je bil, kot so trdili pritožniki, zadovoljivo zaključen, kot je poročal lokalni tisk.

Ker pritožniki niso prejeli nobenega odgovora na svoje zahteve, so se z dopisom z dne 19. oktobra 1999 obrnili na okoljsko komisarko Margot Wallström. Pojasnili so ji, da so po tem, ko so pred več kot enim letom vložili zahtevek za vmesno plačilo, prejeli le odgovor brezbrižnosti, verbalne zlorabe in grožnje Komisije. Odgovor člana njenega kabineta z dne 25. januarja 2000 je pritožnikom zagotovil, da bo GD ENV v kratkem sprejel potrebne ukrepe.

CTT je predložil končni projekt 28. oktobra 1999. Komisija je odgovorila z dopisom z dne 2. decembra 1999, v katerem je zahtevala najrazličnejše informacije in dokumente v zvezi z izvedbo projekta, da bi se lahko preverilo spoštovanje finančnih in upravnih določb pogodbe. marca 2000 so pritožniki posredovali zahtevane informacije.

Ker Komisija ni poslala nadaljnjih sporočil, so pritožniki 3. avgusta 2000 vložili pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic. V pritožbi sta trdili, da Komisija ni

1) so ravnali v skladu s pogoji iz pogodbe;

2) pravočasno plačala zneske, ki ustrezajo vmesnim in končnim plačilom

za projekt;

3) odgovoril na zahteve pritožnika po informacijah;

4) zagotovila ustrezno ravnanje svojih služb do pritožnikov.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je upravičenec konec septembra 1998 poslal vmesno poročilo in zahtevek za plačilo. Poročilo s spremnimi dokumenti so analizirale službe Komisije, ki so ugotovile, da so bile informacije nepopolne. Upravičenec je bil nato pozvan, naj predloži manjkajoče potrdilo kot pogoj za drugo plačilo. Službe Komisije so to potrdilo prejele pet mesecev pozneje. Medtem so se človeški viri, odgovorni za upravljanje programa, vključili v ocenjevanje projektov LIFE, predloženih leta 1999. Komisija je poudarila, da je bil upravičenec v celoti seznanjen s tem delovnim položajem prek služb Komisije in tehnične pomoči za program LIFE v Španiji (PROYMASA).

Pristojne službe Komisije so 14. julija 1999 skupaj s skupino za tehnično pomoč pregledale projekt. Službe Komisije so na podlagi nadzornega obiska ugotovile morebitno tveganje dvojnega financiranja, zato je bila odločitev o vmesnem poročilu začasno preklicana.

Upravičenec je predložil končno poročilo novembra 1999 ter zahtevek za končna in vmesna plačila. Komisija je 2. decembra 1999 zahtevala dodatne informacije, da bi preverila nekatere vidike projekta. Zahtevana dokumentacija je bila Komisiji poslana 22. marca 2000, to je štiri mesece od datuma zahteve.

Komisija je priznala, da je v tem primeru prišlo do zamud zaradi postopka vrednotenja LIFE iz leta 1999 in dolgega odzivnega časa, ki ga je upravičenec potreboval za odgovor na zahteve Komisije. Institucija je navedla, da si njene službe prizadevajo za racionalizacijo svojih postopkov, da bi izboljšale obdelavo spisov, in da bi bilo treba pričakovati izboljšave po predlaganih finančnih reformah („Smernice o plačilnih rokih Komisije“).

Komisija je na koncu poudarila, da:

1) Odgovornost za zamudo vmesnih in končnih plačil si delita Komisija in upravičenec.

2) Komisija je ustrezno odgovorila na vse zahteve, ki so jih poslali pritožniki, bodisi z uradnimi dopisi bodisi s telefonskimi klici ali osebnimi izmenjavami.

3) Končno plačilo za projekt je bilo izvedeno 19. septembra 2000.

Dodatne informacije pritožnika

4. oktobra 2000 so pritožniki pisali varuhu človekovih pravic in mu pojasnili, da so 21. septembra 2000 od Komisije prejeli znesek 79.487 €, ki ustreza vmesnim in končnim plačilom (60 % prispevek ES za projekt). Ker ta znesek ni vključeval obresti za zamudo pri plačilu vmesnega obroka, so pritožniki 3. oktobra 2000 uradno zahtevali plačilo teh obresti.

Pripombe pritožnika

Pritožniki so 25. januarja in 12. februarja 2001 poslali svoje pripombe na mnenje Komisije. Pritožniki so v prvem dopisu izrazili nestrinjanje z utemeljitvijo institucije. Komisijo so pozvali, naj (i) plača obresti za zamude pri plačilih vmesnih in končnih obrokov, saj naj bi bile za zamude odgovorne samo njihove službe; in (ii) se uradno opraviči za nepravilno ravnanje svojih služb, saj institucija ni mogla predložiti nobenih dokazov, ki bi lahko omajali prizadevnost pritožnikov.

Pritožniki so svoje prejšnje trditve podrobno pojasnili v drugem dopisu, ki vključuje več podpornih gradiv. Navedli so, da Komisija ni nikoli formalno ugovarjala njihovi zahtevi za vmesno plačilo z dne 25. septembra 1998. S potrebo po dodatnih dokumentih so se seznanili šele po telefonskem pogovoru s pristojnimi službami Komisije v začetku leta 1999. Pritožniki so 3. februarja 1999 posredovali zahtevano potrdilo, ki je bilo, kot so poudarili, že vključeno v njihovo prvotno predložitev.

V zvezi s pomisleki Komisije glede morebitnega dvojnega vira financiranja po pregledu projekta so pritožniki izrazili presenečenje, ker odgovorne službe niso predložile nobenih dokazov v podporo tem ugotovitvam, o katerih niso bili obveščeni. Na podlagi teh premislekov so menili, da je za zamudo pri njihovih plačilih odgovorna le Komisija.

Pritožniki so v svoje pripombe vključili dopis služb Komisije z dne 31. januarja 2001, v katerem je institucija privolila v plačilo obresti, vendar le tistih, ki so se nanašale na končno plačilo. Ker je bilo zadnje plačilo odobreno 19. junija 2000, vendar je bilo izvedeno šele 19. septembra 2000, je Komisija menila, da je treba obresti plačati le na podlagi 47-dnevnega roka (623 €). V dopisu z dne 12. februarja 2001 so pritožniki izpodbijali utemeljitev Komisije in trdili, da bi morala institucija plačati tudi obresti, ki ustrezajo 371-dnevnemu zamiku, ki ustreza vmesnemu plačilu (3.280 €).

DODATNE ZAHTEVE

Po mnenju varuha človekovih pravic so pritožniki v svojih pripombah navedli dve dodatni zahtevi: (i) povračilo vseh obresti za zamudo pri vmesnih in končnih plačilih; (ii) opravičilo Komisije za nepravilno ravnanje njenih služb. Ker so bila ta vprašanja tesno povezana s trditvami iz prvotne pritožbe, je varuh človekovih pravic 14. marca 2001 pisal Komisiji in zahteval dodatne informacije o zahtevah pritožnikov.

Drugo mnenje Komisije

Komisija je v svojem drugem mnenju najprej utemeljila zamude pri vmesnem plačilu, ker pritožnik med priložene dokumente ni vključil potrdila, veliko delovno obremenitev, povezano z oceno projektov Life iz leta 1999, in potrebo po preverjanju morebitnega dvojnega financiranja projekta.

Komisija je vztrajala pri dejstvu, da zahtevek za vmesno plačilo, ki so ga poslali pritožniki, ni vključeval potrdila. Ta dokument je bil poslan le nekaj mesecev pozneje, 4. marca 1999. Poudarila je, da so službe Komisije od upravičenca po telefonu in elektronski pošti zahtevale, naj predloži manjkajoče potrdilo. Tudi urad za tehnično pomoč LIFE v Španiji je večkrat po telefonu zaprosil za potrdilo.

Komisija je tudi poudarila, da je bilo po pregledu, ki so ga julija 1999 opravile njene službe, ugotovljeno morebitno tveganje dvojnega financiranja upravičenca. To tveganje izhaja iz dejstva, da je bil projekt razvit skupaj z javno organizacijo „Centro Tecnológico Forestal de Catalunya“, ki se je prav tako financirala s sredstvi ES (FEOGA). V skladu s tem so službe Komisije začele notranje preverjanje. V skladu s členom 10(2) uredbe o življenjskem zavarovanju upravičencu niso bile posredovane nobene informacije, saj je postopek zahteval določeno stopnjo diskrecije.

Dokončnih sklepov še ni bilo, saj to preverjanje traja veliko časa. Službe Komisije so tudi navedle, da se zavedajo časa, potrebnega za izvedbo tega postopka, zato so se odločile izvesti vmesna in končna plačila, da upravičencu ne bi povzročale težav. Takoj ko bodo ugotovitve preverjanja pripravljene, bi morala biti Komisija sposobna preučiti, ali naj uporabi določbe iz člena 11 Uredbe (zmanjšanje, izterjava ali začasna ustavitev finančne pomoči s strani Komisije).

Komisija je pojasnila, da je že plačala zamudne obresti v višini 623,33 € na podlagi skupnih odhodkov projekta (vključno z vmesnim zahtevkom). Komisija je v odgovor na zahtevo pritožnikov po obrestih v zvezi z zamudami pri vmesnem plačilu predlagala dodatno plačilo v višini 1 144 EUR. Po odštetju že plačanih obresti bi ta znesek ustrezal 197-dnevnemu odlogu od datuma, ko je Komisija prejela vse dokumente v zvezi z vmesnim poročilom (4. marec 1999), do datuma, ko so bila izvedena plačila (19. september 2000).

Kar zadeva zahtevo pritožnikov za opravičilo, je Komisija vztrajala pri pravilnosti svojih ukrepov. Poudarila je, da je bil odnos njenih služb do pritožnikov ustrezen, saj je pojasnila svoja dejanja. Ker je institucija menila, da so njene službe predložile vse dokaze o stanju, je sklenila, da trditve pritožnikov niso bile upravičene. V zvezi s tem pa je Komisija dodala, da pritožniki morda niso upoštevali nekaterih določb uredbe o življenjskem zavarovanju in da bi zato institucija lahko uporabila člen 11 uredbe (zmanjšanje, izterjava ali začasna ustavitev finančne pomoči s strani Komisije).

Pripombe pritožnika na drugo mnenje Komisije

Pritožniki so izpodbijali argumente Komisije in ponovili nekatere trditve iz pritožbe.

Vztrajale so, da je bilo potrdilo, na katero se sklicuje Komisija, da bi delno upravičila svojo zamudo, dejansko vključeno v njihovo prvotno zahtevo. Priložili so kopijo dopisa LISU („Logistica Serveis Universitaries“), neodvisnega podjetja, ki ga je najela Univerza v Lleidi, ki je to trditev potrdila. Poleg tega so pojasnili, da jih Komisija ni nikoli uradno obvestila o potrebi po manjkajočem potrdilu. Institucija je januarja 1999 družbo LISU zgolj po telefonu obvestila o položaju. Pritožniki so 3. februarja 1999 po telefaksu poslali potrdilo, istega dne pa so ga poslali z ekspresno pošto.

V zvezi s tveganjem dvojnega financiranja so pritožniki poudarili, da so službe Komisije to vprašanje že izpostavile (dopis g. Rouama, vodje enote GD ENV.B.4 z dne 2. decembra 1999). Pojasnili so, da so bila vsa potrebna pojasnila in zahtevani dokumenti že poslani v odgovor 22. marca 2000.

Pritožniki so na koncu poudarili, da interesi, ki jih je predlagala Komisija, niso bili izračunani na podlagi ustreznih datumov. Vendar so navedli, da morajo sprejeti ponudbo Komisije zaradi predolgega trajanja tega postopka.

ODLOČBA

1. Skladnost s pogodbo: zamude in obresti, ki ustrezajo vmesnemu plačilu

1.1 Pritožniki trdijo, da Komisija ni spoštovala pogodbenih pogojev, saj vmesna in končna plačila za projekt niso bila izvedena pravočasno. Zato zahtevajo plačilo obresti za to zamudo.

1.2 Komisija je pojasnila, da je že plačala zamudne obresti v višini 623,33 EUR na podlagi skupnih stroškov projekta. V odgovor na zahtevo pritožnikov za obresti na vmesno plačilo se je Komisija strinjala z dodatnim plačilom v višini 1 144 EUR. Po diskontiranju že plačanih obresti bi ta znesek ustrezal 197-dnevnemu odlogu.

1.3 Varuh ugotavlja, da so pritožniki sprejeli predlog Komisije za plačilo dodatnih obresti. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da je Komisija sprejela ukrepe za zadovoljitev pritožnikov v zvezi s tem vidikom zadeve.

2. Prošnja Komisije za uradno opravičilo

2.1 Pritožniki trdijo, da Komisija ni odgovorila na vse njihove zahteve po informacijah (dopisi službam Komisije z dne 1. julija 1999), in se pritožujejo nad ravnanjem svojih služb. Poudarili so, da so službe Komisije izpodbijale njihovo skrbnost, ne da bi predložile kakršen koli dokaz v podporo trditvam. Pritožniki so zato Komisijo zaprosili za uradno opravičilo.

2.2 Komisija se pritožnikom ni uradno opravičila in je vztrajala pri pravilnosti svojih ukrepov. Poudarila je, da je bil odnos njenih služb do pritožnikov vedno ustrezen, saj je pojasnila svoje ukrepe in predložila popolne dokaze o razmerah.

Institucija je priznala, da je pri obravnavi tega projekta prišlo do zamud, vendar je predlagala, da so tudi pritožniki nosili določeno stopnjo odgovornosti. Opozorila je tudi na možnost nepravilnega dvojnega financiranja s strani pritožnikov, kar bi lahko privedlo do uporabe člena 11 uredbe o življenjskem zavarovanju za projekt (zmanjšanje, izterjava ali začasna ustavitev finančne pomoči s strani Komisije).

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da na nekatera pisma, ki so jih pritožniki naslovili na Komisijo, da bi preverili fazo njihove zahteve za vmesno plačilo, in sicer pisma z dne 1. julija 1999 generalnemu direktorju GD ENV, g. Komisija tega vprašanja sploh ni omenila v nobenem odgovoru in se zanj tudi ni opravičila.

Dobro upravno ravnanje je, če se na pisma državljanov odgovori pravočasno, kot je navedeno v točki 4 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja Komisije. V tem primeru Komisija ni pisno odgovorila na dopise z dne 1. julija 1999, naslovljene na generalnega direktorja GD ENV, g. Currieja, in na direktorico, odgovorno za program LIFE, go. Adinolfi. Varuh človekovih pravic bo zato na Komisijo naslovil kritično pripombo v zvezi s tem vidikom zadeve.

2.4 V zvezi z vodenjem projekta in informacijami, ki so bile posredovane pritožnikom, je treba najprej opozoriti na ustrezna pravna pravila.

Pravna podlaga je tudi sklep Komisije z dne 17. julija 1997, s katerim so bila dodeljena sredstva LIFE za projekt skupnega preizkusa usposobljenosti. Priloga II k Sklepu določa veljavne upravne, tehnične in finančne pogoje. V točki 3.4 Priloge II je opisan postopek, ki ga je treba upoštevati pri plačilih:

„Plačila bodo izvedena v 60 dneh od datuma prejema zahtevka [ ]. Kljub temu lahko Komisija, potem ko je upravičenca predhodno obvestila, odloži plačilo, če ima pomisleke glede dejavnosti, povezanih z navedenim zahtevkom za plačilo [ ] V teh primerih upravičenec ne bo upravičen do obresti ali nadomestila Komisije".

2.5 Glede na dokaze, predložene med preiskavo, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija očitno ni upoštevala zahtev iz zgornjih določb:

(i) glede nevključitve potrdila v pritožnikovo zahtevo za vmesno plačilo z dne 15. septembra 1998 Komisija ni mogla predložiti nobenih dokazov, ki bi kazali, da je pritožnike uradno obvestila o svojih ugovorih;

(ii) v zvezi s potrebo po preverjanju morebitnega dvojnega financiranja projekta je Komisija priznala, da pritožnikom niso bile nikoli predložene nobene informacije, s čimer so bile kršene obveznosti iz točke 3.4 Priloge II k Odločbi. Svoje ukrepe je utemeljila s tem, da je postopek zahteval določeno stopnjo diskrecije, kot je določeno v členu 10(2) uredbe o življenjskem zavarovanju (1). Vendar se ta določba uporablja le za preglede na kraju samem in ne za splošne poizvedbe, kot je potreba po preverjanju morebitnega dvojnega financiranja.

2.6 Ker Komisija ni upoštevala ustreznih pravil, zadeve ni obravnavala s potrebno skrbnostjo. V skladu s tem bi bilo dobro upravno ravnanje, če bi se opravičili. Varuh človekovih pravic bo zato na Komisijo naslovil kritično pripombo v zvezi s tem vidikom zadeve.

3. Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi potrebno podati naslednje kritične pripombe:

Dobro upravno ravnanje je, če se na pisma državljanov odgovori pravočasno, kot je navedeno v točki 4 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja Komisije. V tem primeru Komisija ni pisno odgovorila na dopise z dne 1. julija 1999, naslovljene na generalnega direktorja GD ENV, g. Currieja, in na direktorico, odgovorno za program LIFE, go. Adinolfi.

Iz dokazov, predloženih med preiskavo, varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija ni upoštevala zahtev iz Sklepa Komisije z dne 17. julija 1997 (točka 3.4 Priloge II k Sklepu). Ker Komisija ni upoštevala teh pravil, zadeve ni obravnavala s potrebno skrbnostjo. V skladu s tem bi bilo dobro upravno ravnanje, če bi se opravičili.

Glede na to, da se ti vidiki zadeve nanašajo na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Člen 10(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1404/96 z dne 15. julija 1996 o spremembi Uredbe (EGS) št. 1973/92 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za okolje (življenje) [UL L 181, 20.7.1996, str. 1]: "Komisija obvesti upravičenca o pregledu na kraju samem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za sum goljufije in/ali nepravilne uporabe".