Spoštovani gospod K.,
22. marca 2000 ste se v imenu IFHOH Europe pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic proti Evropski komisiji v zvezi z njeno odločitvijo, da zahteva vračilo dela subvencije, ki je bila dodeljena za projekt za naglušne in gluhe odrasle osebe.
Dne 30. marca 2000 sem pritožbo posredoval Komisiji, da poda svoje pripombe.
Komisija je svoje mnenje o vaši pritožbi poslala 16. junija 2000, jaz pa sem vam ga posredoval 22. junija 2000 s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. julija 2000 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije.
julija 2000 sem se odločil, da je primerno, da pregledam spis Komisije. Ta pregled je bil opravljen 14. septembra 2000.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Junija/julija 1997 je pritožnik, Mednarodna zveza naglušnih, evropska regija (IFHOH Europe), zaprosil za subvencijo za seminar in dva tečaja za naglušne (projekt 97/E3/II/047). Glede na proračun, ki ga je predložil pritožnik, so stroški seminarja znašali € 14 300, stroški obeh tečajev pa € 50 560. Pritožnik je zaprosil za subvencijo v višini € 45 400, tj. 70 % vseh predvidenih odhodkov. Po navedbah pritožnika je Komisija tej zahtevi ugodila.
V začetku leta 1998 je pritožnik prejel znesek € 22 700, tj. polovico celotne subvencije € 45 400. Pritožnik je nato obvestil Komisijo, da so bili dejanski stroški nižji od predvidenih in so znašali le € 36 323. Zato je pritožnik pričakoval, da bo od Komisije prejel končno plačilo v višini 2 726 € (tj. 70 % zneska 36 323 € minus znesek 22 700 €, ki ga je že prejel). Namesto tega je pritožnik v začetku leta 1999 prejel nedatirani račun v francoščini, ki ni vseboval nobenega sklicevanja na projekt. Na računu je bil naveden „dejanski delež“ v višini € 21 078,30 (ki je predstavljal 89,7943 % „dejanskih stroškov“) in ta znesek je bil odštet od zneska, ki ga je Komisija že plačala. Pritožnik je bil pozvan, naj vrne preostanek zneska € 1 621,69.
Potem ko je pritožnik poizvedoval o tem računu, je Komisija v dopisu z dne 16. marca 1999 pojasnila, da je bil izračun pravilen. Po mnenju Komisije je bilo ob podpisu pogodbe dogovorjeno, da se stroški 14.300 EUR za organizacijo seminarja ne upoštevajo. Zato je bilo za to postavko dodano besedilo „montant rejeté“, zastopnik pritožnika pa je takrat podpisal to stran pogodbe.
Pritožnik je nato vrnil ustrezen znesek, vendar se je večkrat vprašal (zlasti v dopisu z dne 15. junija 1999), zakaj je bil uporabljen opis "tečaji usposabljanja in seminar za naglušne", zakaj je prvi obrok subvencije temeljil na skupnih ocenjenih stroških projekta in zakaj je Komisija pozneje postavila vprašanje v zvezi s seminarjem, če ta seminar sploh ni bil del projekta. Pritožnik je zahteval tudi kopijo strani, ki je bila omenjena v pismu Komisije z dne 16. marca 1999.
V kratkem dopisu z dne 11. januarja 2000 je Komisija potrdila svoje stališče in poudarila, da je za izračun subvencije sprejela le ocenjene stroške obeh tečajev € 50 560.
Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve:
1) Komisija bi morala pritožniku plačati še 2 726 €, namesto da zahteva vračilo zneska 1 621,69 €.
2) Komisija ni zagotovila zadostnih pojasnil o tem, zakaj je zahtevala vračilo zneska € 1 621,69.

Poizvedba

Komisija je v
svojem mnenju trdila, da se je strinjala z dodelitvijo subvencije v višini največ € 45 400, pri čemer so bili stroški projekta ocenjeni na € 50 560. Prvi obrok v višini 50 % tega zneska je bil plačan v skladu s členom 4 Sporazuma. Sporazum, ki sta ga podpisali obe stranki, je zajemal obdobje od 16. junija 1997 do 16. maja 1998. Pri določitvi skupnega zneska dejanskih stroškov so se upoštevali samo izdatki, nastali v tem obdobju. Seminar je bil načrtovan za 30. in 31. maj 1997, tj. zunaj obravnavanega obdobja. Zato so bili stroški seminarja odšteti od stroškov, ki jih je bilo treba upoštevati.
Komisija je nadalje poudarila, da so proračunske ocene iz Priloge II k Sporazumu njegov sestavni del. Na ustrezni strani so bili stroški seminarja izključeni, saj je bilo za točko dodano besedilo „montant rejeté“. Zastopnik pritožnika je takrat podpisal to stran pogodbe.
Komisija je predložila kopijo sporazuma in navedla, da je izvirnik v njeni lasti.
Komisija je trdila, da je pritožniku večkrat pojasnila ta dejstva.
Pritožnik je v
svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in poudaril, da izvod sporazuma, ki ga je predložila Komisija, ne dokazuje, da ga je podpisal njegov predstavnik.

DODATNE ZAHTEVE

Glede na to, da na izvodu sporazuma, ki ga je predložila Komisija, ni bilo podpisa predstavnika pritožnika, je varuh človekovih pravic pregledal spis. Ob tej priložnosti je bilo zastopnikom varuha človekovih pravic prikazano prvotno soglasje, na katerega se je sklicevala Komisija.

ODLOČBA

1 Ker Komisija ni izvedla nadaljnjega plačila € 2 726
1.1 Pritožnik meni, da bi ji morala Komisija izvesti nadaljnje plačilo € 2 726, namesto da zahteva vračilo zneska € 1 621,69.
1.2 Komisija trdi, da se je strinjala z dodelitvijo subvencije v višini največ € 45 400, pri čemer so bili stroški projekta ocenjeni na € 50 560. Po mnenju Komisije stroškov seminarja ni bilo mogoče upoštevati, ker je bil seminar načrtovan za 30. in 31. maj 1997, medtem ko so bili v skladu s sporazumom, ki je zajemal obdobje od 16. junija 1997 do 16. maja 1998, upoštevani le stroški, nastali v tem obdobju. Nazadnje, Komisija trdi, da so bili stroški seminarja izključeni, ker je bil na ustrezno stran pogodbe dodan izraz "montant rejeté" in ker je zastopnik pritožnika to stran podpisal.
1.3 Po pregledu prvotnega sporazuma med pritožnikom in Komisijo varuh človekovih pravic ugotovi, da je stališče Komisije pravilno. Ta sporazum je bil sklenjen 27. novembra 1997, podpisala pa ga je Christina Wahrolin v imenu pritožnika. Vse strani sporazuma in njegovih prilog so bile parafirane in zdi se, da se ti začetnici glasita „CW“.
1.4 V skladu s členom 3 sporazuma je Komisija odobrila subvencijo v višini največ € 45 400, stroški projekta pa so bili ocenjeni na € 50 560. Znesek subvencije je bil sorazmeren z ocenjenimi stroški projekta in bi ga bilo treba sorazmerno zmanjšati, če bi bili dejanski stroški nižji od ocenjenih stroškov. Člen 2 sporazuma določa, da se za določitev stroškov upoštevajo samo izdatki, ki so nastali v obdobju, za katero je bil sklenjen sporazum (od 16. junija 1997 do 16. maja 1998). Vendar naj bi v skladu s časovnim razporedom iz Priloge I k sporazumu seminar potekal 30. in 31. maja 1997.
1.5 Proračunske ocene so navedene v Prilogi II k sporazumu, ki je sestavni del tega sporazuma (glej člen 3 sporazuma). Na drugi strani te priloge so bile poleg zneska € 50 560 za oba tečaja dodane besede „éléments considérés“, poleg zneska € 14 300 za seminar pa besede „éléments rejetés“. Zdi se, da je bila ustrezna stran v kopiji sporazuma, ki jo je pregledal varuh človekovih pravic, fotokopija. Ta stran (tako kot vse druge strani sporazuma in njegovih prilog) je bila parafirana v biroju. Zato se zdi jasno, da so bile zgoraj navedene besede dodane pred parafiranjem strani.
1.6 V teh okoliščinah varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi stališče, ki ga je sprejela Komisija, v skladu s pogoji sporazuma.
1.7 Glede na navedeno se zdi, da Komisija v zvezi s prvo trditvijo pritožnika ni ravnala nepravilno.
2 Nezadostna pojasnila
2.1 Pritožnik trdi, da Komisija ni zagotovila zadostnih pojasnil o tem, zakaj je zahtevala vračilo zneska € 1 621,69.
2.2 Komisija odgovarja, da je pritožniku večkrat pojasnila pomembna dejstva.
2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v pismu z dne 16. marca 1999 dejansko navedla glavni razlog, zaradi katerega je pritožnika pozvala, naj zahteva vračilo dela subvencije. V tem dopisu je bilo poudarjeno, da je bilo ob podpisu pogodbe dogovorjeno, da se ne bodo upoštevali stroški 14.300 € za organizacijo seminarja, zato je bila za to postavko dodana beseda „montant rejeté“. Komisija je nadalje pojasnila, da je zastopnik pritožnika takrat podpisal to stran pogodbe.
2.4 Vendar je treba opozoriti, da je pritožnik pozneje v dopisu z dne 15. junija 1999 predložil več vprašanj v zvezi z razlogi za odločitev Komisije in zlasti zaprosil za kopijo strani sporazuma, na katero se je sklicevala Komisija. Zdi se, da je bil edini pisni odgovor na ta dopis kratek dopis, poslan 11. januarja 2000, v katerem je Komisija preprosto potrdila svoje stališče. Nobeno od vprašanj pritožnika, navedenih v dopisu z dne 15. junija 1999, ni bilo obravnavano. Poleg tega se zdi, da pritožnik ni nikoli prejel kopije strani, za katero je zaprosil v navedenem dopisu.
2.5 Dobra upravna praksa je, da uprava na prejete dopise odgovori v razumnem roku in na ustrezen način. Po mnenju varuha človekovih pravic ta standard v tem primeru ni bil izpolnjen, saj je Komisija na pritožnikovo pismo pisno odgovorila šele več kot šest mesecev po tem, ko je bilo poslano, ni odgovorila na vprašanja, ki jih je vsebovalo, in ni predložila dokumenta, ki ga je pritožnik zahteval.
2.6 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic ugotavlja, da način, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo pismo z dne 15. junija 1999, pomeni nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je treba v zvezi s tem podati kritično pripombo.
3 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Dobra upravna praksa je, da uprava na prejete dopise odgovori v razumnem roku in na ustrezen način. Po mnenju varuha človekovih pravic ta standard v tem primeru ni bil izpolnjen, saj je Komisija na pritožnikovo pismo pisno odgovorila šele več kot šest mesecev po tem, ko je bilo poslano, ni odgovorila na vprašanja, ki jih je vsebovalo, in ni predložila dokumenta, ki ga je pritožnik zahteval.

Glede na to, da se ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuhinja človekovih pravic je zato zadevo zaključila.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN