Spoštovani gospod P.,
29. novembra 1999 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v imenu gospoda P. zoper Evropsko centralno banko (ECB), ker je ECB obravnavala prošnjo gospoda P. za delovno mesto »Podpora glavnemu sistemu« v ECB.
Pritožbo sem 2. decembra 1999 posredoval ECB, da poda svoje pripombe.
ECB je svoje mnenje o vaši pritožbi poslala 28. marca 2000, 4. aprila 2000 pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, naj po želji predložite pripombe. maja 2000 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije.
Dne 8. junija 2000 sem pisal ECB, da bi jo zaprosil za dodatne informacije v zvezi s pritožbo. ECB je svoj odgovor (v angleščini) poslala 18. julija 2000. Glede na to, da je ECB trdila, da je treba eno od prilog k njenemu odgovoru obravnavati kot zaupno, sem 25. julija 2000 pisal ECB, da bi zaprosil za nezaupno različico tega dokumenta. O tem ste bili obveščeni po telefonu 26. julija 2000. avgusta 2000 sem vam poslal kopijo nemškega prevoda odgovora ECB na mojo zahtevo po informacijah, ki sem jo prejel 28. julija 2000 in ki ni vsebovala navedenega dokumenta.
ECB mi je 11. avgusta 2000 poslala nezaupno različico zadevnega dokumenta. Dne 29. avgusta 2000 sem vam posredoval kopijo odgovora ECB na mojo zahtevo po informacijah in njenih prilog ter vas pozval, da po želji predložite pripombe.
septembra 2000 ste mi poslali svoje pripombe na odgovor ECB na mojo zahtevo po informacijah.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik je začel delati za Evropski monetarni inštitut (EMI) leta 1995 kot strokovnjak UNIX. Leta 1998 ga je prevzela Evropska centralna banka (ECB). Njegovo delovno mesto v ECB je bilo opisano kot delovno mesto sistemskega koordinatorja UNIX v generalnem direktoratu Informacijske službe (DG-IS). Spomladi leta 1998 se je izkazalo, da bo treba v okviru prenosa na ECB zapolniti več prostih delovnih mest. Pritožnik je 10. junija 1998 vložil prijavo za delovno mesto "Podpora glavnemu sistemu". To delovno mesto je ECB nato dodelila drugi osebi, ki je prav tako delala v GD-IS. ECB ni objavila nobenega razpisa prostega delovnega mesta.
Ker pritožnik ni prejel uradnega odgovora na svojo prošnjo, je 20. januarja 1999 poslal opomin. Zdi se, da je bil pritožnik nato neformalno obveščen, da je bila njegova vloga zavrnjena. Ker je pritožnik vztrajal, da bi se moral seznaniti z razlogi za zavrnitev njegove prošnje, je 2. marca 1999 potekal sestanek z generalnim direktorjem GD-IS. Izid tega sestanka pritožniku ni bil zadovoljiv. Pritožnik je zato 21. aprila 1999 vložil pritožbo pri predsedniku ECB. Trdil je, da so bili vodilni položaji v ECB zapolnjeni na podlagi državljanstva in zasebnega prijateljstva, ne pa iz poklicnih razlogov. Pritožnik je povprašal po mnenju generalnega direktorja GD-IS, v skladu s katerim je bil izbrani kandidat imenovan, med drugim ob upoštevanju njegovih predhodnih nadzornih izkušenj, ki jih je pridobil kot vodja podporne skupine in namestnik vodje oddelka, ter njegovega obsežnega tehničnega znanja, primernega za to delovno mesto. Po navedbah pritožnika uspešni kandidat ni imel niti univerzitetne diplome niti primerljive oblike nadaljnjega izobraževanja. Zdi se, da je ta kandidat prišel iz določene nacionalne centralne banke (NCB), tako kot številni drugi uslužbenci GD-IS, vključno s samim generalnim direktorjem. Po mnenju pritožnika je bil nepotizem glavni dejavnik, ki je pojasnjeval imenovanje uspešnega kandidata. Pritožnik je trdil, da njegova vloga ni bila obravnavana, ampak prezrta. Na koncu je pozval k nepristranski reviziji kadrovske politike vodstva GD-IS.
ECB je odločila, da so obtožbe tako resne, da je primerno, da posebno preiskavo izvede zunanji strokovnjak, nekdanji direktor Evropske investicijske banke. Ta strokovnjak je preučil, kaj je po njegovem mnenju pomemben dokaz, in zaslišal nekatere vpletene osebe. Ugotovil je, da je bilo nekaj težav, vendar so bila spoštovana načela dobrega upravljanja. Zdi se, da strokovnjak ni preučil pritožnikove trditve, da uspešni kandidat ni izpolnjeval meril, ki naj bi bila pomembna za zasedbo delovnega mesta.
Pritožnik je 30. septembra 1999 predsedniku ECB predložil dodatne pripombe. Trdil je, da se je za napredovanja v GD-IS razvila sistematična pristranskost v korist kandidatov iz ene nacionalne centralne banke. Pritožnik je kritiziral tudi dejstvo, da ECB še vedno ni imela splošno veljavnih navodil za postopek zaposlovanja. Nazadnje je trdil, da je med osebjem, ki dela v GD-IS, veliko nezadovoljstva in da je veliko število oseb že zapustilo GD-IS. Pritožnik je zahteval tudi kopijo poročila, ki ga je pripravil posebni preiskovalec, in opis nalog, v okviru katerih je opravljal svoje delo.
Predsednik ECB je v pismu z dne 4. novembra 1999 pritožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožniku sta bila predložena kopija poročila, ki ga je pripravil posebni preiskovalec, in dopis predsednika ECB preiskovalcu z dne 22. junija 1999, v katerem so bile opisane naloge preiskovalca.
Pritožnik se je nato obrnil na varuha človekovih pravic. V pritožbi je navedel naslednje trditve:
(1) ECB zadevnega delovnega mesta ni zapolnila po urejenem in objektivnem postopku. Razpis prostega delovnega mesta ni bil objavljen. Pred tem nista bila znana niti profil delovnega mesta niti predvidena pasovna širina plače.
(2) Delovno mesto bi moralo biti zapolnjeno z udeležbo direktorata za kadrovske zadeve. Posvetovati bi se bilo treba tudi z odborom uslužbencev.
(3) Delovno mesto je bilo zapolnjeno na podlagi državljanstva in zasebnega prijateljstva. Nepotizem je bil glavni dejavnik pri imenovanju. Imenovani kandidat ni izpolnjeval meril, določenih v elektronskem sporočilu generalnega direktorja pritožniku z dne 2. marca 1999.
(4) ECB ni odgovorila na prošnjo pritožnika za zaposlitev in svoje odločitve ni obrazložila.
(5) Pritožbeni postopek ni bil obravnavan objektivno. Pritožnik ni bil zaslišan, preden je bila njegova pritožba zavrnjena.
Pritožnik je prosil varuha človekovih pravic, naj zasliši gospo C., ki bi lahko predložila dokaze o tem, kaj se je zgodilo v GD-IS ob prehodu z Evropskega monetarnega inštituta na ECB.

Poizvedba

Mnenje Evropske centralne banke
ECB je v svojem mnenju podala naslednje pripombe:
ECB je bila ustanovljena 1. junija 1998. Organizacijsko strukturo nove institucije je 8. junija 1998 določil Izvršilni odbor. Vsi direktorati ECB so bili pod precejšnjim pritiskom, da zaključijo priprave na začetek tretje faze monetarne unije 1. januarja 1999, zato je bilo treba nujno opraviti prehod osebja iz EMI v ECB. Za zadevno delovno mesto ni bil objavljen noben razpis prostega delovnega mesta niti ni bil objavljen noben razpis za več kot 30 takih višjih delovnih mest v ECB, ki so bila ustvarjena, ko je ECB začela delati. Postopek, ki je bil sprejet v celotni ECB, je bil, da lahko zaposleni izrazijo svoj interes za glavno pozicijo s »prenosnim obrazcem«, ki se uporablja pri prehodu z EMI na ECB. Pritožnik je bil seznanjen s prostim delovnim mestom in se je zanj dejansko prijavil v skladu s tem postopkom. Običajna praksa v ECB - in tudi v EMI - je bila, da se razporeditev delovnih mest po plačnih razredih ne objavi v razpisih prostih delovnih mest. Vendar je bila plačna struktura na voljo zaposlenim v ECB, pritožnik pa bi lahko brez napora pridobil dodatne informacije.
Ker od kandidatov zunaj GD-IS ni bila prejeta nobena prijava za zadevno delovno mesto, je direktorat za kadrovske zadeve vodstvo GD-IS obvestil, da lahko oceni vse prijave, opravi razgovore z vsemi ustreznimi kandidati in nato poda priporočilo za imenovanje. To priporočilo je bilo po običajnih postopkih za imenovanje uslužbencev na nova delovna mesta posredovano direktoratu za kadrovske zadeve. ECB se ni strinjala s pritožnikovim stališčem, da bi moral biti Svet zaposlenih vključen v individualno zaposlovanje.
V zvezi s trditvijo, da je bilo zadevno delovno mesto zapolnjeno na podlagi nacionalne pristranskosti, zasebnega prijateljstva in nepotizma, se je ECB sklicevala na ugotovitve neodvisnega preiskovalca. Pritožnik ni predložil nobenih argumentov v podporo sklepu, da imenovana oseba ni izpolnjevala ustreznih meril. Imenovana oseba je dejansko opravljala naloge na tem položaju že v EMI.
Zaslišanje pritožnika je potekalo 16. junija 1998 in ta je bil ustno obveščen, da ni bil uspešen. Zahtevek pritožnika je bil tako obravnavan. Pritožnik je 20. januarja 1999 prvič zaprosil za pojasnilo, zakaj njegova prošnja ni bila uspešna. Ta zahteva je bila upoštevana na sestanku 2. marca 1999.
Posebni preiskovalec je svoje delo opravljal popolnoma neodvisno in je med preiskavo trikrat govoril s pritožnikom. Pogoji za zaposlitev in pravila za zaposlene v ECB ne izključujejo niti ne določajo, da se v pritožbenem postopku omogoči ustna predstavitev zadeve organu odločanja. Pritožnik ni zahteval ustnega zaslišanja.
Na podlagi zgoraj navedenih elementov je ECB menila, da je bila odločitev o imenovanju glavne sistemske podpore sprejeta na podlagi utemeljenih in legitimnih razlogov ter da so bile pritožnikove trditve neutemeljene.
Pripombe pritožnika
Pritožnik je v svojih pripombah navedel naslednje pripombe:
Glavna delovna mesta v ECB so bila zapolnjena brez predhodne objave razpisov prostih delovnih mest. Dejstvo, da je ECB ravnala v skladu s tako imenovanim "uradnim postopkom", te napake ni moglo odpraviti. Namen EMI je bil pripraviti ustanovitev ECB. Slednjim bi bilo torej težko dopustiti, da se za utemeljitev svojih dejanj sklicujejo na pomanjkanje časa.
Imenovana oseba ni imela primerljivega položaja v EMI. Bil je samo nadzornik v službi za pomoč uporabnikom. Novo delovno mesto v ECB se je zdaj imenovalo glavna služba za operacije in pomoč uporabnikom, oseba, ki je zasedala to delovno mesto, pa je bila le nekaj tednov prej zaposlena pri nacionalni centralni banki kot tehnična dokumentarna oseba.
Pritožnik 16. junija 1998 ali kadar koli prej ni bil zaslišan.
Pravila za zaposlene v ECB, na katera se je sklicevala ECB, so bila nezakonita, saj bi jih moral sprejeti Svet ECB in ne njen Izvršilni odbor, o njih pa se še ni razpravljalo s Svetom zaposlenih.

DODATNE ZAHTEVE

Glede na
navedeno je varuh človekovih pravic sklenil, da potrebuje dodatne informacije za obravnavo pritožbe. Zato je ECB pozval, naj predloži podrobnejše informacije o naslednjih točkah:
(1) razloge, zaradi katerih je menila, da objava razpisa prostega delovnega mesta za zadevno delovno mesto ni potrebna ali mogoča;
(2) ali je bilo zadevno delovno mesto zapolnjeno na podlagi pogodbe za nedoločen čas in če je bilo, zakaj je ECB menila, da kljub posebnim okoliščinam, ki so obstajale v upoštevnem času, delovnega mesta ni primerno zapolniti začasno; in
(3) razgovor s pritožnikom glede zadevnega delovnega mesta, ki je bilo po navedbah ECB 16. junija 1998.
ECB je v svojem
odgovoru poudarila, da je bilo pri prehodu z EMI na ECB ustvarjeno precejšnje število novih delovnih mest. Da bi olajšali prehod, je bilo sklenjeno, da bo ECB vsem zaposlenim v EMI ponudila delovno mesto, ki bo nato rezervirano zanje. Hkrati so bili uslužbenci obveščeni o vseh „prostih“ položajih (tj. položajih, ki niso bili ponujeni uslužbencu) in pozvani, naj izrazijo svoj interes. V tem postopku vsa vodstvena in glavna delovna mesta niso bila objavljena kot "prosta" delovna mesta, veliko teh delovnih mest pa je prvotno vnaprej imenovalo ustrezno višje vodstvo EMI. Vendar so imeli vsi uslužbenci možnost, da izrazijo svoj interes za obravnavo na glavnih položajih, na podlagi česar bi vodstvo ocenilo, ali je uslužbenec usposobljen za to delovno mesto. V skladu s tem je pritožnik izrazil zanimanje za zadevno delovno mesto in opravil razgovor, vendar je ugotovil, da ni ustrezno usposobljen za to delovno mesto. ECB je varuha človekovih pravic nadalje obvestila, da je bilo zadevno delovno mesto zapolnjeno na podlagi pogodbe za nedoločen čas, saj je bila splošna praksa, da se sklepanje pogodb za določen čas omeji na delo, povezano s projektom, ali v primeru negotovosti glede prihodnje delovne obremenitve, kar pa se v obravnavani zadevi ne uporablja. Nazadnje je ECB predložila memorandum z dne 16. junija 1998, v katerem je poročala o razgovoru, ki ga je med drugim opravila s pritožnikom.
ECB je komentirala tudi pripombe pritožnika. Trdila je, da je bil postopek zapolnitve zadevnega delovnega mesta pregleden in pošten. ECB je tudi poudarila, da je v postopku pregleda razporeditve delovnih mest v plačne razrede in da namerava plačni razred vključiti v notranje razpise prostih delovnih mest. Po mnenju ECB so bile trditve pritožnika glede predhodnih primerov kandidata, ki mu je bil bolj naklonjen, očitno napačne.
ECB je nato 24. aprila 1998 zaposlenim poslala obvestilo skupaj s smernicami za prenos z EMI na ECB z dodatnimi informacijami.
Nazadnje je ECB poudarila, da je bila pritožnikova trditev, da so bila njegova Pravila za zaposlene nezakonita, navedena v zadevi T-333/99 in je bila zato podrejena. Vendar je ECB trdila, da je pritožnikova trditev v vsakem primeru neutemeljena.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah ponovil svojo trditev, da 16. junija 1998 ali kadar koli prej z njim ni bil opravljen razgovor o zadevnem položaju.

ODLOČBA

1 Obseg preiskave
Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Evropske centralne banke (ECB) trdil, da so Pravila za zaposlene v ECB nezakonita. ECB je menila, da je bil ta zahtevek predložen tudi Sodišču prve stopnje v zadevi T-333/99 in je bil zato podsodni. Menila je tudi, da ta trditev v vsakem primeru ni utemeljena. Glede na to, da ta trditev ni bila navedena v prvotni pritožbi in da obstajajo znaki, da je bila predložena Sodišču prve stopnje, je varuh človekovih pravic menil, da je ta odločba ne bi smela obravnavati.Pritožnik je varuha človekovih pravic prosil, naj zasliši go. C., ki bi lahko predložila dokaze o tem, kaj se je zgodilo v GD-IS ob prehodu z Evropskega monetarnega inštituta na ECB. Vendar varuh človekovih pravic meni, da informacije, ki sta jih predložila pritožnik in ECB, zadostujejo za ustrezno oceno zadeve in da zato ni treba zaslišati priče, ki jo je imenoval pritožnik.
Pritožnik je prosil varuha človekovih pravic, naj zasliši gospo C., ki bi lahko predložila dokaze o tem, kaj se je zgodilo v GD-IS ob prehodu z Evropskega monetarnega inštituta na ECB. Vendar varuh človekovih pravic meni, da informacije, ki sta jih predložila pritožnik in ECB, zadostujejo za ustrezno oceno zadeve in da zato ni treba zaslišati priče, ki jo je imenoval pritožnik.
2 Nezasedenost zadevnega delovnega mesta po urejenem in objektivnem postopku
2.1 Pritožnik se je prijavil na delovno mesto »Podpora glavnemu sistemu« v Generalnem direktoratu za informacijske storitve (DG-IS) ECB. Vendar je ECB imenovala drugega kandidata. Pritožnik trdi, da ECB zadevnega delovnega mesta ni zapolnila po urejenem in objektivnem postopku. Poudarja zlasti dejstvo, da razpis prostega delovnega mesta ni bil objavljen. Pritožnik trdi tudi, da prej nista bila znana niti profil delovnega mesta niti predvidena pasovna širina plače.
2.2 ECB poudarja, da je bila ustanovljena 1. junija 1998 in da je bila 8. junija 1998 sprejeta odločitev o njeni organizacijski strukturi. Po mnenju ECB so bili vsi njeni direktorati pod precejšnjim pritiskom, da zaključijo priprave na začetek tretje faze monetarne unije 1. januarja 1999, zato je bilo treba nujno opraviti prehod osebja iz EMI v ECB. Za zadevno delovno mesto ni bil objavljen noben razpis prostega delovnega mesta, prav tako pa ni bil objavljen noben razpis za več kot 30 takih višjih delovnih mest za zaposlene v ECB, ki so bila ustvarjena ob ustanovitvi ECB. Postopek, ki je bil sprejet v celotni ECB, je bil, da lahko zaposleni izrazijo svoj interes za glavno pozicijo s »prenosnim obrazcem«, ki se uporablja pri prehodu z EMI na ECB. ECB trdi, da je bil pritožnik seznanjen s prostim delovnim mestom in se je zanj dejansko prijavil v skladu s tem postopkom. Običajna praksa v ECB - in tudi v EMI - je bila, da se razporeditev delovnih mest po plačnih razredih ne objavi v razpisih prostih delovnih mest. Vendar je bila plačna struktura na voljo zaposlenim v ECB, pritožnik pa bi lahko brez napora pridobil dodatne informacije.
2.3 Varuh meni, da načela dobrega upravljanja zavezujejo institucije in organe, da pri zapolnjevanju svojih delovnih mest uporabijo ustrezen in pregleden postopek. Načeloma bi bilo zato treba vsakokrat, ko se takšno delovno mesto zapolni, pripraviti in objaviti razpis prostega delovnega mesta. Vendar je ECB pojasnila, da je bila ustanovljena šele junija 1998 in da je bilo veliko pritiska na dokončanje priprav na tretjo fazo monetarne unije, ki naj bi se začela 1. januarja 1999. Nobenega dokaza ni, da bi bilo ta delovna mesta mogoče zapolniti pred datumom ustanovitve ECB. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da se glede na izjemne okoliščine, ki so prevladovale v upoštevnem času, odločitev ECB, da zapolni zadevno delovno mesto brez predhodne objave razpisa za prosto delovno mesto, ne zdi nerazumna kot taka, če je pristop, ki ga je dejansko izbrala ECB, zainteresiranim kandidatom omogočil, da pridobijo zadostne informacije o prostih delovnih mestih in predložijo prijave za ta delovna mesta.
2.4 ECB je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po informacijah predložila dodatne informacije o postopku, ki ga je uporabila za zapolnitev delovnega mesta, za katero si je prizadeval pritožnik, in drugih delovnih mest, za katera ni bilo objavljeno obvestilo o prostem delovnem mestu. ECB je pojasnila, da je bilo odločeno, da bo ECB vsem zaposlenim v EMI ponudila delovno mesto, ki bo nato rezervirano zanje. Hkrati je bilo osebje obveščeno o vseh „prostih“ položajih (tj. položajih, ki niso bili ponujeni uslužbencu) in pozvano, naj izrazi svoj interes. V tem postopku vsa vodstvena in glavna delovna mesta niso bila objavljena kot "prosta" delovna mesta in veliko teh delovnih mest je prvotno imenovalo ustrezno višje vodstvo EMI. Vendar je bilo vsem uslužbencem omogočeno, da izrazijo svoj interes za obravnavo na glavnih položajih, na podlagi česar bi vodstvo ocenilo, ali je uslužbenec usposobljen za to delovno mesto. V skladu s tem je pritožnik izrazil zanimanje za zadevno delovno mesto in je bil zaslišan, vendar je ugotovil, da ni ustrezno usposobljen za to delovno mesto.
2.5 Iz dokumentov, predloženih varuhu človekovih pravic, je razvidno, da je pritožnik 28. aprila 1998 izrazil zanimanje za stališče "Glavni - sistemska podpora". Pritožnik je 10. junija 1998 vložil uradno prijavo za to delovno mesto. Zdi se torej, da je bil pritožnik seznanjen s stališčem, ki ga je bilo treba zapolniti, in se je zanj lahko prijavil. Zdi se, da pritožnik ni bil seznanjen z razporeditvijo zadevnega delovnega mesta v plačni razred. Vendar je ECB pojasnila, da je bila plačna struktura na voljo zaposlenim v ECB in da bi pritožnik lahko brez napora pridobil dodatne informacije. Domnevno pomanjkanje informacij o plači, ki bo ponujena za zadevno delovno mesto, pritožniku v nobenem primeru ni preprečilo, da bi se prijavil na to delovno mesto.
2.6 Varuhinja človekovih pravic zato meni, da se glede na izjemne okoliščine, ki so prevladovale v upoštevnem času, sistem, ki ga ECB uporablja za zapolnitev zadevnega delovnega mesta in drugih glavnih delovnih mest, zdi razumen.
2.7 Na podlagi zgoraj navedenega se zdi, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno, kar zadeva prvo trditev pritožnika.
3 Nesodelovanje direktorata za kadrovske zadeve in odbora uslužbencev
3.1 Pritožnik trdi, da bi moralo biti zadevno delovno mesto zapolnjeno s sodelovanjem direktorata za kadrovske zadeve in da bi se bilo treba posvetovati tudi z odborom uslužbencev.
3.2 ECB pojasnjuje, da je Direktorat za kadrovske zadeve obvestil vodstvo GD-IS, da lahko oceni vse prijave, opravi razgovore z vsemi ustreznimi kandidati in nato poda priporočilo za imenovanje, saj ni prejel nobene prijave za zadevno delovno mesto od kandidatov zunaj GD-IS. To priporočilo je bilo po običajnih postopkih za imenovanje uslužbencev na nova delovna mesta posredovano direktoratu za kadrovske zadeve. ECB tudi poudarja, da se ne strinja s pritožnikovim stališčem, da bi moral biti Svet zaposlenih vključen v individualno zaposlovanje.
3.3 Varuhinja človekovih pravic meni, da se zdi, da so pojasnila ECB zadovoljiva, tudi če bi bilo koristno, da se v postopek zapolnitve zadevnega delovnega mesta vključi direktorat za kadrovske zadeve ECB. Poleg tega varuhinja človekovih pravic meni, da se stališče ECB, v skladu s katerim Svet zaposlenih ne bi smel biti vključen v individualno zaposlovanje, ne zdi nerazumno.
3.4 V teh okoliščinah se zdi, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno, kar zadeva drugo trditev pritožnika.
4 Neustrezni razlogi za zasedbo delovnega mesta
4.1 Pritožnik trdi, da je bilo zadevno delovno mesto zapolnjeno na podlagi državljanstva in zasebnega prijateljstva ter da je bil glavni dejavnik za imenovanje nepotizem. Trdi tudi, da imenovani kandidat ni izpolnjeval meril za imenovanje na to delovno mesto.
4.2 ECB poudarja, da je kot še nikoli doslej imenovala zunanjega strokovnjaka, nekdanjega direktorja Evropske investicijske banke, da bi preučil pritožnikovo trditev. ECB se sklicuje na sklepe tega strokovnjaka, v skladu s katerimi so bila spoštovana načela dobrega upravljanja.
4.3 Varuh ugotavlja, da je strokovnjak, ki ga je imenovala ECB, prišel do zaključka, da pritožnikove trditve ni mogoče šteti za dokazano. Zdi se, da se pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic pri dokazovanju svoje trditve, da je bil izbrani kandidat imenovan na podlagi nepotizma, opira na dva vidika, in sicer na državljanstvo in kvalifikacije te osebe. Vendar se zdi, da zgolj dejstvo, da je imel izbrani kandidat enako državljanstvo kot generalni direktor GD-IS, v zvezi s tem ni odločilno. V zvezi z drugim preudarkom pritožnica navaja trditev, da izbrani kandidat ni imel niti univerzitetne diplome niti primerljive oblike nadaljnjega izobraževanja. Vendar varuh človekovih pravic meni, da te okoliščine ne dokazujejo, da imenovana oseba ni izpolnjevala ustreznih meril.
4.4 Zdi se torej, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno, kar zadeva tretjo trditev pritožnika.
5 Nepravilna obravnava prijave na delovno mesto 5.1
Pritožnik trdi, da ECB njegove prijave na zadevno delovno mesto ni ustrezno obravnavala. Trdi, da z njim ni bil opravljen razgovor za delovno mesto, da ni prejel odgovora na njegovo prošnjo za zaposlitev in da ECB ni obrazložila njegove odločitve, da ga ne bo imenovala.
5.2 ECB trdi, da je 16. junija 1998 potekal razgovor s pritožnikom in da je bil pritožnik ustno obveščen, da ni bil uspešen.
5.3 ECB je predložila interno obvestilo z dne 17. junija 1998, ki se nanaša na intervju s pritožnikom z dne 16. junija 1998 in povzema ta intervju. Varuh človekovih pravic meni, da je ta dokument dokaz v podporo trditvi ECB, da je bil razgovor s pritožnikom, ki se je nanašal na njegovo prošnjo za zadevno delovno mesto, dejansko opravljen 16. junija 1998. Pritožnik trdi, da takega razgovora ni bilo. Vendar pritožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi ovrgli dokaze, ki jih je predložila ECB.
5.4 Zdi se, da ECB ne zanika, da pritožnik ni prejel uradnega odgovora v zvezi z njegovo takratno prijavo na delovno mesto. Dobra upravna praksa bi bila, če bi ECB na pritožnikovo prošnjo odgovorila pisno in pravočasno. Vendar se zdi, da pritožnik ne dvomi o trditvi ECB, da je bil ustno obveščen, da ni bil uspešen. Poleg tega je moral biti pritožnik seznanjen z dejstvom, da je bila na to delovno mesto imenovana druga oseba. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da je ravnanje ECB v tem primeru sprejemljivo.
5.5 Nazadnje, v primeru odločbe o zavrnitvi kandidature mora organ za imenovanja v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaj takrat, ko zavrne pritožbo zoper tako odločbo, podati obrazložitev (1). Varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da so bila v tem primeru pritožniku dana pojasnila na sestanku 2. marca 1999. Nadaljnja pojasnila so bila podana v sklepu predsednika ECB z dne 4. novembra 1999 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe. Zdi se torej, da je ECB izpolnila svojo obveznost, da obrazloži svojo odločitev o zavrnitvi pritožnikove prošnje.
5.6 V teh okoliščinah se zdi, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno, kar zadeva četrto trditev pritožnika.
6 Neustrezna obravnava pritožbenega postopka 6.1
Pritožnik trdi, da njegov pritožbeni postopek ni bil obravnavan objektivno in da ga ECB pred zavrnitvijo njegove pritožbe ni zaslišala.
6.2 ECB poudarja, da je posebni preiskovalec svoje delo opravljal popolnoma neodvisno in je med preiskavo trikrat govoril s pritožnikom. Po mnenju ECB njeni Pogoji za zaposlitev in pravila za zaposlene ne nasprotujejo niti ne določajo, da se v pritožbenem postopku omogoči ustna predstavitev zadeve organu odločanja. ECB trdi, da pritožnik ni zahteval ustnega zaslišanja.
6.3 ECB je obvestila varuha človekovih pravic, da je bil mandat, podeljen posebnemu preiskovalcu, določen v pismu, ki ga je 22. junija 1999 temu preiskovalcu poslal direktor kadrovske službe ECB. V skladu s tem dopisom naj bi preiskovalec preučil trditve pritožnika v zvezi z imenovanjem glavnega – sistemske podpore. Posebni preiskovalec je v svojem poročilu z dne 22. avgusta 1999 izjavil, da je bilo njegovo poročilo pripravljeno "popolnoma neodvisno" v okviru mandata, ki mu je bil podeljen. Kopija obeh dokumentov je bila priložena pismu predsednika ECB, ki je bilo pritožniku poslano 4. novembra 1999. Po mnenju varuha človekovih pravic pritožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi dokazovali njegovo trditev, da pritožbeni postopek ni bil obravnavan objektivno.
6.4 Kar zadeva pritožnikovo pravico do zaslišanja, varuh človekovih pravic meni, da so pojasnila ECB razumna. Strokovnjak, ki ga je imenovala ECB, je med preiskavo trikrat govoril s pritožnikom. Pritožnik ne zanika, da ni nikoli zahteval ustnega zaslišanja, preden je predsednik ECB odločil o njegovi pritožbi.
6.5 V teh okoliščinah se zdi, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno, kar zadeva peto trditev pritožnika.
7 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska centralna banka ni ravnala nepravilno. Varuhinja človekovih pravic je zato zadevo zaključila.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske centralne banke.
S spoštovanjem,
Jacob Söderman

---

(1) Glej zadevo T-52/90, Volger proti Parlamentu, Recueil 1992, str. II-121, točka 36, in zadevo T-158/94, Brunagel proti Parlamentu, Recueil 1996, str. II-1131, točka 107.