Ta zadeva se nanaša na način, na katerega je Evropska komisija obravnavala pritožbo, ki ji jo je leta 2006 predložilo 27 državljanskih pobud („pritožniki“), ki so se borile proti negativnim posledicam širitve dunajskega letališča. Komisija je ugotovila, da so bila zadevna dela izvedena brez obvezne presoje vplivov na okolje, ki jo zahteva Direktiva 85/337/EGS. Da bi odpravila to opustitev, se je z avstrijskimi organi dogovorila, da bodo ti izvedli naknadno presojo vplivov na okolje, pri čemer bodo na najboljši možni način simulirali predhodno presojo vplivov na okolje in omogočili celovito presojo vplivov zadevnih projektov na okolje. Končno poročilo o tem postopku je bilo Komisiji predloženo februarja 2011.

Pritožniki niso bili zadovoljni z načinom izvedbe naknadne presoje vplivov na okolje. Med drugim so kritizirali, da (i) je organ, pristojen za zadevni postopek, isti organ, ki je izdal dovoljenja za zadevna dela in se je zato znašel v očitnem navzkrižju interesov, in (ii) da nimajo dostopa do revizijskega postopka, kot je predvideno v ustrezni direktivi EU.

Leta 2008 so se pritožniki obrnili na Evropskega varuha človekovih pravic (pritožba 1532/2008). Varuh človekovih pravic je po preučitvi zadeve menil, da so pritožnikovi argumenti v zvezi z zgoraj navedenima vprašanjema na prvi pogled utemeljeni in da zato takrat ni mogel sklepati, da je Komisija zagotovila, da je bila naknadna presoja vplivov na okolje pravilno izvedena. Vendar je varuh človekovih pravic glede na to, da je postopek potekal in da je Komisija navedla, da bo postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zaključila šele, ko bo prepričana, da so avstrijski organi sprejeli potrebne ukrepe, menil, da v tej fazi ni potrebe po nadaljnjih ukrepih. Zato je decembra 2009 zaključil preiskavo in pojasnil, da verjame, da bo Komisija upoštevala njegove ugotovitve.

Novembra 2010 so se pritožniki ponovno obrnili na varuha človekovih pravic (pritožba 2591/2010). Varuh človekovih pravic je začel drugo preiskavo, med katero je pregledal spis Komisije. Pregled je pokazal, da spis ni vseboval nobene druge pomembne korespondence med Komisijo in avstrijskimi organi v obdobju, ko se je izvajala naknadna presoja vplivov na okolje. Zlasti nič ne kaže na to, da bi se o stališčih, ki so jih pritožniki podali v tem obdobju, pisno razpravljalo z avstrijskimi organi. Zdi se tudi, da odločba varuha človekovih pravic o pritožbi št. 1532/2008 ni bila podlaga za tako korespondenco. Zaradi tega stanja je varuh človekovih pravic sklenil, da Komisija ni upoštevala njegovih ugotovitev iz prve preiskave. Zato je pripravil osnutek priporočila, v katerem je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svoje stališče. Ta osnutek priporočila ni bil uspešen.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je ta primer obžalovanja vreden primer položaja, v katerem Komisija (i) ni sprejela ustreznih popravnih ukrepov v zvezi z očitno kršitvijo prava EU v pomembnem primeru in (ii) se je odločila, da ne bo upoštevala nasveta varuha človekovih pravic. Zato je menil, da je primerno o zadevi obvestiti Evropski parlament. Varuh človekovih pravic je zato preiskavo zaključil s posebnim poročilom Parlamentu.