Ozadje pritožbe

1. Komisija trenutno pripravlja predlog za spremembo Uredbe (ES) št. 1907/2006 z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH).

2. PETA (Ljudje za etično ravnanje z živalmi) je nevladna organizacija za zaščito pravic živali. Odbor PETA je 6. aprila 2018 Komisijo zaprosil, naj mu omogoči dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo izračune, opravljene za oceno uporabe živali za osnutek ocene učinka „Revizija prilog k uredbi REACH za snovi z nanooblikami – elementi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, obravnavi“.

3. Komisija je 6. junija 2018 v skladu s prvim pododstavkom člena 4(3) Uredbe 1049/2001 ^[1] zavrnila dostop javnosti do dokumentov z utemeljitvijo, da bi razkritje resno oslabilo varstvo postopka odločanja.

4. Odbor PETA je 25. junija 2018 vložil zahtevo za pregled (t. i. potrdilno prošnjo).

5. Komisija je rok za odgovor na zahtevek za pregled dvakrat podaljšala, in sicer 13. julija in 6. avgusta 2018. Pritožnik je nato Komisiji poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da se bo to, da Komisija ni odgovorila na zahtevek za pregled, štelo za zavrnitev, razen če bo Komisija odgovorila do 24. avgusta 2018.

6. Komisija ni odgovorila na zahtevo za pregled, zato se je PETA 5. oktobra 2018 obrnila na varuhinjo človekovih pravic. 

Preiskava

7.  Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da je Evropska komisija zavrnila dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo izračune, opravljene za oceno uporabe živali za osnutek ocene učinka „Revision of REACH Annexes for substances with nanoforms - Elements under Regulation (EC) No 1907/2006 of the European Parliament and of the Council on the Registration, Evaluation, consideration“ (Revizija prilog k uredbi REACH za snovi z nanooblikami – elementi v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji in obravnavi).

Trditve strank  

Trditve Komisije

8. Komisija je trdila, da so bili zahtevani dokumenti del notranjih razprav in posvetovanj znotraj Komisije ter da bi njihovo razkritje resno oslabilo postopek odločanja Komisije. Na tej podlagi in po ugotovitvi, da pritožnik ni dokazal prevladujočega javnega interesa, je Komisija zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov, pri čemer se je sklicevala na prvi pododstavek člena 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

9. Vendar je pritožnika obvestila, da bo končno poročilo o oceni učinka javno dostopno, ko bo sprejeta uredba Komisije o spremembi Uredbe št. 1907/2006.

Trditve pritožnika

10. Pritožnik je trdil, da se uredba REACH nanaša na vprašanja, ki so v pomembnem javnem interesu. Po navedbah pritožnika se z izračuni za živali ocenjuje število živali, ki bi se uporabile v različnih regulativnih scenarijih. Navedla je, da Komisija v oceni učinka ni zagotovila zadostnih informacij o ocenjenih številkah in številu živali, ki bi se uporabile. Zato stališč Komisije o tem, kaj pomenijo te številke in številke, ni mogoče preveriti.

11. Poleg tega je pritožnik opozoril, da je o osnutku uredbe razpravljal z več predstavniki držav članic, in sklenil, da si različno razlagajo učinek osnutka uredbe na uporabo živali. Pritožnik je svoji pritožbi priložil elektronsko korespondenco z Združenim kraljestvom in Nemčijo kot primer razlik v razumevanju. Tako je navedla, da je mogoče uporabo živali za namene uredbe REACH v celoti razumeti šele po tem, ko so izračuni javno dostopni ter tako preverjeni in pregledani pred sprejetjem Uredbe. Glede na kratek rok pred sprejetjem predlagane uredbe je pritožnik menil, da bi morali biti zahtevani dokumenti čim prej javno dostopni.

12. Zato je pritožnik zagovarjal krepitev demokracije z odprtostjo, odgovornostjo in pravico državljanov, da pregledajo vse informacije, na katerih temeljijo zakonodajni akti. Menila je, da Komisija ni izvedla preglednega postopka posvetovanja z deležniki.

13. Pritožnik je trdil, da so „dokumenti, ki jih [Komisija] pripravlja in razvija v okviru zakonodajnega postopka, prav podlaga za zakonodajne ukrepe, s katerimi se lahko državljani seznanijo“, in da zato „za take ocene učinka in z njimi povezane dokumente ne velja splošna domneva zaupnosti“. Pritožnik se je v svoji obrazložitvi skliceval na sodbi v zadevah ClientEarth proti Komisiji ^[2] in Turco ^[3] ter na izjavo generalnega pravobranilca Bota ^[4]. Pritožnik je menil, da bi morali biti v skladu z uvodno izjavo 6 Uredbe 1049/2001 „takšni dokumenti v največji možni meri neposredno dostopni“. V zvezi s tem je pritožnik trdil, da se razkritje zadevnih dokumentov lahko zavrne le, če bi njihovo razkritje „bistveno vplivalo na postopek odločanja“, in navedel, da mora biti tveganje ogrožanja zaščitenega interesa razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično, česar po mnenju pritožnika Komisija ni dokazala.

Ocena varuha človekovih pravic

14. Varuhinja človekovih pravic je poudarila nujnost te zadeve. Pritožnik je želel imeti dostop do zahtevanih dokumentov, da bi lahko polno sodeloval v demokratični razpravi o vsebini predlagane zakonodaje. Ker Komisija potrditvenega sklepa ni izdala pravočasno, je varuhinja človekovih pravic menila, da je primerno nemudoma predlagati rešitev.

15. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da se zdi, da prvotne odločitve Komisije pomenijo, da Komisija meni, da obstaja splošna domneva, da se dostop do zahtevanih dokumentov lahko zavrne (ker bi razkritje lahko resno oslabilo postopek odločanja institucije).

16. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je bilo v nedavni sodni praksi Sodišča (od septembra 2018) zdaj ugotovljeno, da za dokumente, ki se nanašajo na ocene učinka v zvezi s predlagano zakonodajo, ne velja splošna domneva nerazkritja ^[5]. Vsaka zavrnitev dostopa do dokumenta ali delov dokumenta mora biti podprta z obrazložitvijo, iz katere je razvidno, da bi odobritev dostopa posebej oslabila interes, zaščiten s členom 4 Uredbe 1049/2001.

17. Sodišče Unije je ugotovilo, da bi razkritje teh dokumentov lahko povečalo preglednost in odprtost zakonodajnega postopka kot celote ter tako okrepilo demokratično naravo Evropske unije s tem, da bi njenim državljanom omogočilo nadzor nad temi informacijami in poskus vplivanja na ta postopek ^[6].

18. Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj Evropska komisija svojo odločitev o zahtevi za pregled izda najpozneje do 5. novembra 2018 in pri tem ustrezno upošteva nedavno sodbo Sodišča v zvezi z dostopom do dokumentov, povezanih z zakonodajnimi pobudami ^[7], in argumente pritožnika v javnem interesu.

Ocena varuhinje človekovih pravic po predlogu rešitve

19. Evropska komisija je varuha človekovih pravic obvestila, da je dokumente pritožniku razkrila med preiskavo varuha človekovih pravic, in sicer na dan, preden je prejela njegov predlog rešitve.

20. Poleg tega je pritožnik obvestil varuha človekovih pravic, da je po prejemu dokumentov stopil v stik s Komisijo in jo prosil za dodatna pojasnila. Komisija je pritožniku nemudoma predložila vse ustrezne informacije.  Pritožnik je nato potrdil, da meni, da je treba njegovo pritožbo v zvezi z dostopom javnosti rešiti.

21. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da odločitev Komisije v obravnavani zadevi krepi legitimnost zakonodajnega postopka ter povečuje preglednost in demokracijo v Evropski uniji. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja konstruktiven pristop Komisije k reševanju zadeve ter pozitivnemu in hitremu odzivu na pritožnikovo zahtevo po pojasnilu o vsebini dokumentov, potem ko so bili objavljeni.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Varuh človekovih pravic zaključi zadevo v skladu z odločitvijo Evropske komisije.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 28. 11. 2018

[1] Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, na voljo na http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32001R1049&rid=1.  

[2] Sodba Sodišča z dne 4. septembra 2018 v zadevi ClientEarth proti Komisiji, C-57/16 P, ECLI:EU:C:2018:660.

[3] Sodba Sodišča z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco, C-39/05 P in C-52/05 P, ECLI:EU:C:2008:374.

[4] Generalni pravobranilec Y. Bot, zadeva C-57/16 P, ClientEarth proti Komisiji.

[5] Zgoraj navedena sodba ClientEarth proti Komisiji, točka 109.

[6] Zgoraj navedena sodba ClientEarth proti Komisiji, točka 94.

[7] Sodba Sodišča z dne 4. septembra 2018 v zadevi ClientEarth proti Komisiji, C-57/16 P, ECLI:EU:C:2018:660.