Ozadje pritožbe Komisiji

1. Pritožnik je francoski državljan. Po smrti svoje matere leta 1992 v francoski bolnišnici je leta 2014 zaprosila za dostop do zdravstvene kartoteke svoje pokojne matere, da bi se seznanila z vzroki smrti. Ker je bolnišnica zavrnila zahtevani dostop z utemeljitvijo, da je bil spis uničen deset let po smrti, se je pritožnica obrnila na nacionalne in sodne organe, da bi pridobila dostop do zdravstvene kartoteke svoje pokojne matere.

2. Potem ko sta bili njeni tožbi pred Administrativen sad (upravno sodišče) in Conseil d’État (državni svet) zavrnjeni, ker ni predložila dokaza, da je bila njena mati transfuzirana in da je bila njena zdravstvena kartoteka uničena, je pritožnica pri Komisiji vložila pritožbo, ker ji je francoska država zavrnila dostop do zdravstvene kartoteke pokojne matere (CHAP(2016)02329 z dne 11. julija 2016).

Odgovor Komisije pritožniku

3. Komisija je 13. novembra 2017 odgovorila pritožniku in potrdila, da evropska zakonodaja o varstvu podatkov [1] zagotavlja pravice osebi, katere podatki se obdelujejo (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki). Komisija je tudi pojasnila, da „evropsko pravo o varstvu podatkov ne ureja neposredno vprašanja uveljavljanja teh pravic s strani tretjih oseb v primeru pravnih naslednikov, ki delujejo v imenu umrlih oseb“. Komisija je tako pojasnila, da „morajo države članice Evropske unije, če to želijo, določiti podrobna pravila za uveljavljanje teh pravic s strani imetnikov pravic“. 

4. Komisija je pritožnika obvestila tudi, da obdobje hrambe zdravstvenih kartotek v bolnišnicah ureja nacionalna zakonodaja [2]. Komisija je tudi pojasnila, da „brez poseganja v pristojnosti Evropske komisije kot varuhinje Pogodb spremljanje in izvajanje pravice do varstva podatkov spada v pristojnost nacionalnih organov, zlasti organov za varstvo podatkov, in sodišč“. Zato je Komisija pritožnico pozvala, naj se obrne na Commission Nationale de l’Informatique et des Libertés (CNIL), če bi menila, da hramba in zavrnitev dostopa do zdravstvene kartoteke njene matere pomenita kršitev evropskega in francoskega prava o varstvu osebnih podatkov. 

5. Pritožnik je 14. in 27. novembra 2017 Komisijo obvestil, da se je že obrnil na CNIL, Commission d’accès aux documents administratif (CADA) in francoske pravosodne organe, vendar svojih pravic ni mogel uveljavljati.

6. Komisija je 22. decembra 2017 pritožnika obvestila, da francoski zakonik o javnem zdravju razlikuje med hrambo zdravstvene kartoteke še živih oseb (dvajset let od datuma zadnjega bivanja imetnika v ustanovi ali zadnjega zunanjega posvetovanja v njej) in hrambo zdravstvene kartoteke umrlih oseb (deset let od datuma smrti). Zato je Komisija pritožnika pozvala, naj stopi v stik s CNIL, „da ne bi pridobil dostopa do zadevnega spisa [...], temveč da bi preveril, ali bolnišnica pravilno uveljavlja pravico do varstva podatkov, zlasti glede hrambe zdravstvenih kartotek“.  Komisija je pritožnika nazadnje obvestila, da bo pritožbo zaključila, če ne bo novih dejstev in pravnih vprašanj, na podlagi katerih bi lahko ponovno razmislil o svojem stališču.

7. Pritožnik ni bil zadovoljen z odgovorom Komisije in je trdil, da bi bilo treba zdravstveno kartoteko v zvezi z dializo obravnavati kot transfuzijsko kartoteko in jo zato hraniti najmanj 30 let.  Zato se je obrnila na evropskega varuha človekovih pravic in trdila, da je Komisija njeno pritožbo nepravilno preiskala.

Ocena Evropskega varuha človekovih pravic

8. Komisija mora kot varuhinja Pogodb zagotoviti, da države članice spoštujejo pravo Unije [3]. To pomeni, da lahko Komisija začne postopek za ugotavljanje kršitev proti državi članici, ki ne izpolnjuje obveznosti iz Pogodb. Vendar iz sodne prakse Sodišča Evropske unije [4] izhaja, da mora biti upravna praksa, ki je v nasprotju s pravom EU, do določene mere dosledna in splošna, da se Komisiji omogoči ukrepanje. Namen postopka za ugotavljanje kršitev ni reševanje posebnih primerov kršitve prava Unije v zvezi z enim samim državljanom ali majhnim številom državljanov. Čeprav je res, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri odločanju, ali so ta ravnanja dovolj dosledna in splošna, da upravičujejo uvedbo postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, pa mora pojasniti, zakaj je svojo diskrecijsko pravico uporabila na poseben način.

9. Pritožba CHAP(2016)02329 se nanaša na domnevno nespoštovanje prava Unije s strani Francije v zvezi z zavrnitvijo bolnišnice in nato drugih francoskih organov (vključno s sodnimi organi), da pritožniku omogočijo dostop do zdravstvene kartoteke pokojne matere.

10. V obravnavani zadevi varuh človekovih pravic meni, da je Komisija pritožnici pravilno pojasnila, da morajo francoski organi spoštovati pravo Unije o varstvu osebnih podatkov in zagotoviti, da Francija spoštuje to pravo, prav tako pa je pravilno svetovala pritožnici, naj, ko se je odločila zaključiti spis v zvezi z njeno pritožbo, obravnava njen primer na nacionalni ravni, zlasti tako, da se obrne na CNIL. Nacionalni organi, pristojni za varstvo osebnih podatkov, so v prvi vrsti odgovorni za zagotavljanje skladnosti z ustrezno zakonodajo EU.

11. V zvezi z odločbami francoskih sodišč o zavrnitvi tožbe, ki jo je vložila pritožnica, je treba poudariti, da mora Komisija začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo članico le, če gre za splošno in dosledno nacionalno prakso. Vendar v obravnavanem primeru nič ne kaže na to, da bi tak položaj v Franciji obstajal zaradi upoštevnih odločb, ki so jih sprejela pristojna sodišča. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je pritožnica pri Evropskem sodišču za človekove pravice že vložila pritožbo zoper Francijo, da bi uveljavljala svoje pravice.

12. Čeprav je Komisija pritožniku lahko jasneje pojasnila, da ni dokazov o dosledni ali sistemski nepravilnosti francoskih organov, pa njena odločitev, da proti Franciji ne bo začela postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ne pomeni napačne uporabe njene široke diskrecijske pravice v zvezi s tem.

Sklep(-i) evropskega varuha človekovih pravic

13. Evropski varuh človekovih pravic je zaključil to zadevo z naslednjimi sklepi:

Komisija pri sprejemanju odločitve o neuvedbi postopka za ugotavljanje kršitev proti Franciji ni storila nepravilnosti.

14. Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi _^[6].

Lambros Papadias

Vodja enote 3 – Preiskave

V Strasbourgu, 26. septembra 2018

[1] Člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Uredba št. 679/2016 o razveljavitvi Direktive 95/46/ES, ki se je začela uporabljati 25. maja 2018.

[2] Zakon 2002-303 z dne 4. marca 2002 o pravicah pacientov in kakovosti zdravstvenega sistema, Odlok 2002-637 z dne 29. aprila 2002 o dostopu do informacij, ki jih imajo zdravstveni delavci in ustanove, ter Zakonik o javnem zdravju; 

[3] Člen 17(1) Pogodbe o Evropski uniji in člen 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije.  

[4] 12Glej na primer sodbo Sodišča v zadevi C-287/03, Komisija proti Belgiji, ECLI:EU:C:2005:282, točka 29.

[5] V vsakem primeru, tudi če Komisija zadevo predloži Sodišču, to odloči o tem, ali je bila storjena kršitev prava Unije, ne more pa razglasiti ničnosti nacionalne določbe, ki ni združljiva s pravom Unije, ali prisiliti nacionalne uprave, da odgovori na zahtevo posameznika. V ta namen morajo pritožniki zadevo predložiti nacionalnemu sodišču v roku, določenem v nacionalnem pravu.  

[6] Ta pritožba je bila obravnavana v okviru prenosa nalog v zvezi z obravnavo pritožb v skladu s členom 11 Sklepa Evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb za ..