Pritožnik, novinar, je Evropsko komisijo pozval, naj javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi s spremljanjem človekovih pravic pri dejavnostih EU v Libiji. Komisija je opredelila šest dokumentov, ki spadajo na področje uporabe zahtevka. Zagotovila je dostop do delov nekaterih opredeljenih dokumentov in zavrnila dostop do preostalih dokumentov. Pri tem se je sklicevala na izjeme na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je v glavnem trdila, da bi razkritje lahko oslabilo varstvo javne varnosti.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave in pregleda dokumentov ugotovila, da Komisija ni bila upravičena redigirati znatnih delov informacij, ki jih je redigirala. Da bi odpravila te nepravilnosti, je Komisiji priporočila, naj razmisli o odobritvi širšega dostopa do zadevnih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da Komisija ni opredelila vseh ustreznih dokumentov, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve. V ta namen je priporočila, naj Komisija izvede novo iskanje dokumentov in oceni, ali bi lahko odobrila dostop do dodatnih dokumentov, ki jih je opredelila.

Komisija je v odgovor opravila ponovno iskanje, vendar ni odkrila dodatnih dokumentov, saj je menila, da vsebinska poročila, ki jih je navedla varuhinja človekovih pravic, niso bila zajeta v zahtevi. Trdila je tudi, da je bil najširši možni dostop že odobren do dokumentov, ki jih je opredelila, in dodala, da bi (širši) delni dostop pomenil nesorazmerno upravno breme.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razlaga Komisije glede obsega zahteve neupravičeno omejevalna. Prav tako ni bila prepričana, da ni mogoče odobriti nadaljnjega dostopa do opredeljenih dokumentov, in je menila, da je trditev, da bi to ustvarilo nesorazmerno upravno breme, neutemeljena.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila primer in potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti ter podala predlog.