Varuhinja človekovih pravic je na lastno pobudo opravila preiskavo o tem, kako Evropski parlament, Svet EU in Evropska komisija obravnavajo zahteve za dostop javnosti do zakonodajnih dokumentov, za katere veljajo večje obveznosti glede preglednosti. Namen preiskave je bil izvesti sistemsko oceno, vendar se je osredotočila na zahteve za dostop javnosti v zvezi s tremi nedavno sprejetimi zakonodajnimi akti.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Parlament v okviru te preiskave prejel premalo zahtev za dostop javnosti, da bi lahko sklepal o svoji praksi.

Kar zadeva Svet in Komisijo, je preiskava pokazala, da sta instituciji ob vložitvi zahtev razkrili veliko število zakonodajnih dokumentov. Vendar so v številnih primerih še naprej preširoko uporabljale izjeme za dostop v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov. Zlasti ne predložijo konkretnih dokazov o dejanskih tveganjih, ki bi jih povzročilo razkritje zahtevanih zakonodajnih dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da Komisija še vedno prihaja do znatnih zamud pri obravnavi zahtev za dostop javnosti, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zakonodajne dokumente. Varuhinja človekovih pravic je o tem že pripravila posebno poročilo Evropskemu parlamentu, v katerem je ponovno poudarila resne posledice teh zamud pri zakonodajnih dokumentih.

Varuhinja človekovih pravic je zaključila preiskavo, v kateri je navedla svoje ugotovitve in ponovila svoje stališče, da morajo institucije v celoti izvajati sodno prakso EU o dostopu javnosti do zakonodajnih dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč institucijam pri izboljševanju njihovih praks podala vrsto predlogov.