Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do posebnih elektronskih sporočil in drugih izmenjav v zvezi z okoljskimi politikami in zakonodajo EU. Komisija je odobrila dostop do dela dokumentov, za katere je ugotovila, da spadajo na področje uporabe prošnje. V podporo svoji odločitvi, da prikrije nekatere informacije, se je sklicevala na različne izjeme v okviru zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001), pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo zasebnost, poslovne interese in postopek odločanja. V zvezi z zahtevanimi elektronskimi sporočili je Komisija navedla, da niso bila registrirana, saj meni, da ne spadajo v okvir njenih meril za registracijo dokumentov zaradi njihove vsebine in kratkotrajne narave.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je pokazala, da se elektronska sporočila nanašajo na „politike, dejavnosti in odločitve“, za katere je odgovorna Komisija, in so jasno „dokumenti“ v smislu Uredbe 1049/2001. Zato je varuhinja človekovih pravic med preiskavo Komisijo pozvala, naj oceni, ali bi bilo mogoče odobriti dostop javnosti. Komisija je evidentirala elektronska sporočila in se strinjala, da jih bo preučila za morebitno razkritje v skladu z Uredbo 1049/2001.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to, da Komisija sprva ni registrirala elektronskih sporočil in jih vključila v obseg zahteve, pomenilo nepravilnost. Ker pa se je Komisija strinjala, da jih bo preučila v okviru zahtevka, nadaljnje preiskave niso bile upravičene. Glede na to, da je Komisija potrebovala veliko časa za ustrezno obravnavo pritožnikove prošnje za dostop javnosti, jo je varuhinja človekovih pravic pozvala, naj nemudoma dokonča svojo oceno.