Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s švedskim in danskim nacionalnim načrtom v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Komisija je ugotovila, da zahtevek zajema 111 dokumentov. Odobrila je dostop le do delov teh dokumentov. Pri zavrnitvi dostopa se je sklicevala na izjeme, določene v zakonodaji EU o dostopu javnosti do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi razkritje lahko ogrozilo tekoči postopek odločanja ter gospodarsko politiko EU in zadevnih držav članic.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da način, kako je Komisija ocenila obe zahtevi, ni bil povsem zadovoljiv, zlasti ker ni vseboval ustrezne in prepričljive obrazložitve. Menila je tudi, da je način, kako je obravnavala obe enaki zahtevi, protisloven. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic primer zaključila in predlagala, naj Komisija stopi v stik s pritožnikom, da bi ugotovila, ali še vedno želi ugoditi njegovi zahtevi, in v tem primeru ponovno ocenila zahteve glede na to, da je bil švedski načrt od takrat sprejet. Predlagala je tudi, naj bo Komisija bolj pozorna pri obravnavi prihodnjih zahtev za dostop javnosti do pogajanj o načrtih za okrevanje in odpornost ter izmenjav v zvezi z oceno Komisije o uspešnosti držav članic v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, da bi zagotovila dosleden pristop z jasnimi pojasnili.