European Ombudsman
Related documents
(Pripravljeno v skladu s členom 3(7) Statuta evropskega varuha človekovih pravic[1])
Po mnenju varuha človekovih pravic pričujoči primer poraja pomembno načelno vprašanje glede načina, kako Evropska komisija obravnava pritožbe državljanov glede domnevnih kršitev prava Skupnosti s strani držav članic. Vprašanje je, ali se Komisija lahko preprosto vzdrži ukrepanja, namesto da bi začela postopek zaradi kršitve ali pritožbo zavrnila. Varuh človekovih pravic meni, da to ni v skladu z načeli dobrega upravljanja.
Pritožba 2333/2003/GG (Zaupno)
Pritožnik, ki je nemški zdravnik, je novembra 2001 zaprosil Komisijo, naj proti Nemčiji začne postopek zaradi kršitve. Pritožnik je trdil, da Nemčija krši Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa[2] („Direktiva 93/104“), in sicer na področju delovanja zdravnikov v bolnišnicah, zlasti glede časa, ko ti zdravniki delajo na poziv. Po pritožnikovem mnenju so bili zaradi tega zaposleni in bolniki izpostavljeni precejšnjemu tveganju. Pritožnik se je pri tem skliceval na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Simap (zadeva C-303/98 Simap [2000] Recueil I-7963).
Komisija je evidentirala pritožbo pod sklicno številko 2002/4298.
Pritožnik je v pritožbi, ki jo je pri varuhu človekovih pravic vložil decembra 2003 (pritožba 2333/2003/GG), trdil, da Komisija ni obravnavala njegove pritožbe zaradi kršitve v ustreznem roku.
Varuh človekovih pravic je nato začel preiskavo primera. V odločbi z dne 19. maja 2004, s katero je zaključil preiskavo, je navedel, da je v pričujočem primeru preteklo skoraj 15 mesecev, preden se je Komisija začela ukvarjati s pripombami, ki jih je navedel pritožnik, in je zadevni državi članici poslala zahtevek za informacije. Glede na to je varuh človekovih pravic menil, da Komisija ni obravnavala pritožnikove pritožbe zaradi kršitve v razumnem roku. To je bil primer nepravilnosti.
Varuh človekovih pravic pa je opozoril, da je Nemčija medtem sprejela nov zakon za uskladitev nemške zakonodaje z Direktivo 93/104, kot jo razlaga Sodišče, in da je o tem novem zakonu obvestila Komisijo dne 6. februarja 2004. Komisija mora zato še vedno proučiti skladnost te nove zakonodaje s pravom Skupnosti, tako da bo lahko obravnavala pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve. Ko je varuh človekovih pravic izdal odločbo, je preiskava še potekala. Ker je Komisija očitno domnevala, da so bila v poznejši sodbi (zadeva C-151/02 Jaeger [2003] Recueil I-8389) pojasnjena ustrezna pravna vprašanja, varuh človekovih pravic ni imel podlage za domnevo, da bo Komisija še naprej zavlačevala obravnavanje pritožnikove pritožbe zaradi kršitve.
Varuh človekovih pravic je zato menil, da je v tem primeru najbolje podati ugotovitev o nepravilnosti zaradi zamude, ki je nastopila v preteklosti. Je pa tudi obvestil pritožnika, da lahko vloži še eno pritožbo pri varuhu človekovih pravic, če bi Komisija kljub temu še naprej zavlačevala obravnavo njegove pritožbe zaradi kršitve.
Pritožba 3453/2005/GG
Pritožnik se je 2. novembra 2005 zopet obrnil na varuha človekovih pravic. V svoji novi pritožbi je navedel, da ni prejel nobenih nadaljnjih informacij, kakšno stališče se je Komisija odločila sprejeti v zvezi z njegovim primerom. Pritožnik je menil, da Komisija zavlačuje primer in ne upošteva varuha človekovih pravic.
Pritožnik je tako v bistvu ponovil navedbo iz prejšnje pritožbe, da Komisija ni obravnavala njegove pritožbe zaradi kršitve v ustreznem roku.
Komisija je v svojem mnenju podala naslednje pripombe:
Komisija je pisala pritožniku dne 6. decembra 2004. V dopisu je obvestila pritožnika, da je dne 22. septembra 2004 sprejela predlog za spremembo Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa[3] („Direktiva 2003/88“). Komisija je poudarila, da bo proučila pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve glede na ta predlog in tekoče razprave o njem z drugimi institucijami Skupnosti.
Pritožnik je nato na Komisijo naslovil več dopisov, v katerih je komentiral predlagano spremembo. Komisija je v odgovorih potrdila prejem pritožnikovih dopisov in navedla, da se je seznanila s pripombami.
V dopisih, poslanih dne 7. in 9. novembra 2005, je pritožnik zaprosil Komisijo, naj začne postopek zaradi kršitve proti Nemčiji, ker ta ni ravnala v skladu z Direktivo 2003/88.
Komisija je v odgovoru z dne 22. novembra 2005 obvestila pritožnika, da ne more dodati nič k že navedenemu v dopisu z dne 6. decembra 2004. Komisija je poudarila, da še vedno potekajo razprave glede spremembe Direktive 2003/88. Še enkrat je poudarila, da bo proučila pritožbo glede na predlog za spremembo. Kot je še dodala Komisija, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima diskrecijsko pravico glede tega, ali naj začne ali nadaljuje postopke zaradi kršitev.
V nasprotju s trditvami, ki jih je pritožnik navedel v pritožbi varuhu človekovih pravic, ga je Komisija dvakrat obvestila (dne 6. decembra 2004 in 22. novembra 2005) glede svojega stališča do pritožbe zaradi kršitve, ki jo je predložil. Čeprav Komisija še ni sprejela odločitve, ali naj začne postopek zaradi kršitve proti zadevni državi članici, je pritožnika obveščala o načinu obravnave njegove pritožbe zaradi kršitve in o razlogih za pristop Komisije.
Pritožnik je v svojih ugotovitvah navedel naslednje pripombe:
Vsi dopisi, ki jih je nanj naslovila Komisija, so bili zgolj potrdila o prejemu. Iz teh dopisov ni bilo razvidno, da Komisija resno razmišlja o namenu ustrezne direktive ali da je podala razumne predloge za spremembe, ki bi bile enako poštene do zaposlenih in delodajalcev.
Vprašanja, ki jih je kritično obravnaval v svojih dopisih, so presegala tista, ki jih je Sodišče Evropskih skupnosti obravnavalo v zadevah Simap in Jaeger.
Kolikor je seznanjen, v zakonodaji EU ni predvidena možnost, da nekdo ne bi upošteval zakonov ali sodb, ker je Komisija predlagala nove predpise. Če bi se neupoštevanje obstoječe zakonodaje štelo za zakonito, ker so bili vloženi takšni predlogi, je po pritožnikovem mnenju pravni red Evropskih skupnosti farsa.
Komisija je s svojim ravnanjem ogrozila pravni mir in zagrešila „Rechtsbeugung“ (to je namerno izkrivljanje zakonodaje).
Varuh človekovih pravic je dne 12. septembra 2006 v skladu s členom 3(6) svojega statuta na Komisijo naslovil naslednji osnutek priporočila[4]:
Komisija bi morala pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve obravnavati čim bolj hitro in vestno.
Ta osnutek priporočila je temeljil na naslednjih dejavnikih:
1 Varuh človekovih pravic je navedel, da se je pritožnikova pritožba zaradi kršitve, ki jo je Komisija evidentirala pod sklicno številko 2002/4298, nanašala na domnevno kršitev Direktive 93/104. Pozneje je bila direktiva nadomeščena z Direktivo 2003/88 in pritožnik zdaj v svoji korespondenci s Komisijo navaja, da Nemčija krši to direktivo. Vendar pa ni videti, da bi ta sprememba zakonodaje kakorkoli bistveno vplivala na pritožnikovo pritožbo zaradi kršitve in njeno obravnavanje s strani Komisije. Pritožnik je v dopisu z dne 7. novembra 2005 opozoril na domnevno kršitev Direktive 2003/88. Komisija je v odgovoru z dne 22. novembra 2005 navedla, da v zvezi s pritožbo zaradi kršitve 2002/4298 ne more ničesar dodati k dopisu, ki ga je na pritožnika naslovila 6. decembra 2004. Varuh človekovih pravic je zato menil, da je nadomestitev Direktive 93/104 z Direktivo 2003/88 brez pomena za pričujočo pritožbo.
2 Varuh človekovih pravic je navedel, da je Komisija pritožniku zagotovila informacije v dopisih z dne 6. decembra 2004 in 22. novembra 2005. Iz teh dopisov je bilo razvidno, da je Komisija nameravala obravnavati pritožbo zaradi kršitve glede na svoj predlog za spremembo Direktive 2003/88 in tekočo razpravo z drugimi institucijami Skupnosti. V dopisu pritožniku z dne 22. novembra 2005 je Komisija poudarila, da razprave v zvezi s spremembo Direktive 2003/88 še vedno potekajo. Po mnenju varuha človekovih pravic je Komisija očitno domnevala, da je člen 211 Pogodbe ES ne zavezuje k zagotavljanju uporabe direktive, vključene v zakonodajni postopek, ki bi v prihodnosti lahko privedel do njene spremembe. Varuh človekovih pravic je menil, da Komisija zaradi tega pritožnika ni obvestila, vsaj ne zelo podrobno, o svojem stališču.
3 V zvezi z vsebino primera je treba opozoriti, da člen 211 Pogodbe ES nalaga Komisiji, da „skrbi za uporabo določb te pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo“. Vlogo, ki se tako pripisuje Komisiji, bi bilo torej mogoče enačiti z „varuhom“ Pogodbe. Sama Komisija je poudarila, da je ta vloga „bistvenega pomena za interese evropskih državljanov“.[5] Poleg tega je v tem kontekstu priznala pomen načela vladavine prava.[6] Pritožbe državljanov so eno najpomembnejših sredstev za informiranje o morebitnih kršitvah prava Skupnosti in omogočajo Komisiji, da izpolnjuje vlogo, ki ji jo dodeljuje člen 211 Pogodbe ES. Varuh človekovih pravic zato čim bolj hitro in vestno obravnavanje takšnih pritožb zaradi kršitev šteje za dobro upravno prakso.
4 Očitno je, da v skladu s Pogodbo ES direktive, ki jih sprejemajo institucije Skupnosti na podlagi Pogodbe ES, sodijo med „ukrepe, ki jih sprejemajo institucije“ – zanje se navadno uporablja izraz akti sekundarnega prava – na katere se nanaša člen 211. Po mnenju varuha človekovih pravic je jasno tudi, tako iz formulacije kot iz namena te določbe, da se člen 211 nanaša na akte sekundarnega prava, ki veljajo v določenem času.
5 Komisija ni zanikala, da je Direktiva 93/104 veljala, dokler je ni nadomestila Direktiva 2003/88, ter da je slednja direktiva veljala in velja še naprej. Varuh človekovih pravic ni seznanjen z nobenim predpisom ali načelom, ki bi omogočala Komisiji, da zanemari dolžnost, ki ji jo nalaga člen 211 Pogodbe ES, ker je vložila predlog za spremembo nekega akta sekundarnega prava. Dokler zakonodajalec Skupnosti ne sprejme predlagane spremembe Direktive 2003/88, velja Direktiva 2003/88 v obstoječi obliki.
6 Komisija je v dopisu pritožniku z dne 22. novembra 2005 omenjala svojo diskrecijsko pravico na tem področju. Kot je mogoče ugotoviti na podlagi uveljavljene sodne prakse, ima Komisija v primerih, ko mora dokončati preiskavo pritožbe in meni, da ni bilo kršitve, diskrecijsko pravico glede tega, ali bo primer posredovala Sodišču ES ali ne. Nič v mnenju Komisije ali v dokumentaciji, ki jo je predložila, pa ne kaže, da je Komisija že dosegla to stopnjo preiskave. Po mnenju varuha človekovih pravic Komisija zaradi svoje diskrecijske pravice, ki ji nedvomno pripada, nikakor nima pravice v neskončnost odlagati dokončne odločitve glede pritožbe, ker se nekoč v prihodnosti lahko spremeni obstoječi zakon.
7 Varuh človekovih pravic je glede na vse te dejavnike menil, da je bilo dejstvo, da Komisija ni obravnavala pritožnikove pritožbe zaradi kršitve v razumnem roku, primer nepravilnosti. Glede tega se zdi koristno še enkrat pripomniti, da je bila pritožba zaradi kršitve evidentirana aprila 2002, kar je več kot dve leti, preden je Komisija vložila predlog za spremembo Direktive 2003/88, in da so novembra 2005, ko je bila vložena pričujoča pritožba, minila več kot tri leta in pol od takrat, ko je bila evidentirana pritožba zaradi kršitve.
Komisija je po tem, ko je prejela osnutek priporočila, in v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic dne 10. januarja 2007 poslala podrobno mnenje, v katerem je navedla naslednje pripombe:
Komisija pripisuje velik pomen svoji vlogi in dolžnostim, ki jih ima kot varuhinja Pogodbe. Vendar določbe prava Skupnosti, ki so določene v direktivah, niso stalne, temveč jih je mogoče spreminjati.
Direktiva 93/104, ki je veljala v času prvotne pritožnikove pritožbe zaradi kršitve, je bila nadomeščena z Direktivo 2003/88, ki je začela veljati 2. avgusta 2004. Ti direktivi se nista bistveno razlikovali glede vprašanj, na katera je opozoril pritožnik.
Leta 2004 pa je Komisija Parlamentu in Svetu predložila predlog za spremembo Direktive 2003/88 v zvezi z več vidiki, ki so bili izredno pomembni za pritožnikov primer.
Komisija se je strinjala, da obstoj predloga za spremembo zakonodaje ne vpliva na nadaljevanje pravne veljavnosti obstoječe Direktive 2003/88. Vendar ima Komisija diskrecijsko pravico glede tega, ali naj uvede postopek zaradi kršitve proti državam članicam, in glede načina, kako vodi takšne postopke.[7] Komisija se je z izvajanjem te diskrecijske pravice odločila, da ne bo nadaljevala postopkov zaradi kršitve, ki se nanašajo na navedene določbe Direktive 2003/88, kadar sama predlaga vsebinsko spremembo zakona, dokler ne bo znan izid tega zakonodajnega predloga.
Diskrecijska pravica Komisije sega na vse stopnje obravnavanja pritožb in vodenja postopkov zaradi kršitve, vključno s predhodno stopnjo.[8] Komisija je v svojem Sporočilu Evropskemu parlamentu in evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom pri kršitvah prava Skupnosti [9] („sporočilo“) navedla, da se bo praviloma odločala o sprožitvi postopka zaradi kršitve ali o zaprtju datoteke v roku enega leta od datuma evidentiranja pritožbe. Vendar ta zaveza ne omejuje diskrecijske pravice Komisije, kadar se ji zdi upravičeno sprejeti drugačen pristop, ki bolj ustreza dejstvom v neki zadevi, tako kot je bilo v pričujočem primeru.
Kot je navedel varuh človekovih pravic, si Komisija glede na uveljavljeno sodno prakso pridržuje diskrecijsko pravico, ali naj napoti primer na Sodišče Evropskih skupnosti ali ne, čeprav je v raziskavi pritožbe ugotovila, da obstaja kršitev prava Skupnosti.
Komisija je izrazila obžalovanje, da Svet še ni sprejel odločitve glede njenega predloga. Zamuda je posledica razhajanj med Svetom in Parlamentom ter med državami članicami v okviru Sveta, na kar pa Komisija ne more vplivati. Predlog je bil spet obravnavan na izredni seji Sveta dne 7. novembra 2006, vendar ni bil dosežen dogovor.
Komisija je zaprosila varuha človekovih pravic, naj upošteva zgornje pripombe glede obsega diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija, in da ponovno prouči svoj osnutek priporočila.
Pritožnik je v pripombah, ki jih je podal, vztrajal pri svoji pritožbi. Poudaril je, da se pritožba Komisiji nanaša tudi na nekatere vidike, ki niso odvisni od sodne prakse Sodišča, in sicer na (i) dejstvo, da bolnišnice od zdravnikov zahtevajo „dežuranje na poziv“, čeprav gre za opravljanje običajnega dela, in (ii) dejstvo, da zaradi pritiska delodajalcev dejanski delovni čas ni dokumentiran. Pritožnik je navedel še, da Komisija še naprej ne upošteva sodb Sodišča Evropskih skupnosti. Po pritožnikovem mnenju bi moral komisar Špidla zaradi tega, ker Komisiji in njemu samemu še po štirih letih ni uspelo predložiti razumnih predpisov glede delovnega časa in delovnih razmer v EU, odstopiti.
1 Varuh človekovih pravic opozarja, da je Komisija v svojem sporočilu iz leta 2002 sprejela nekatere zaveze glede obravnavanja pritožb zaradi kršitev.
2 V točki 8 sporočila je določeno, da „[o]ddelki Komisije praviloma preiskujejo pritožbe z namenom, da bi sprejeli odločitev o izdaji uradnega obvestila ali pa zaključili primer v največ enem letu od datuma, ko je bila pritožba evidentirana na generalnem sekretariatu“. Kot na podlagi te določbe sklepa varuh človekovih pravic, se je torej Komisija zavezala, da si bo po najboljših močeh prizadevala za dokončanje preiskave v enem letu, a da vseeno ni izključeno, da bo v nekaterih primerih mogoče potrebnega več časa. To potrjuje zadnji stavek v točki 8, glede na katerega bo Komisija pisno obvestila pritožnika, „[k]adar bo ta rok presežen“. Po mnenju varuha človekovih pravic je seveda mogoče, da lahko preiskava Komisije v zahtevnih ali zapletenih primerih zahteva več kot eno leto. Varuh človekovih pravic pa vseeno meni, da je preseganje enoletnega roka upravičeno samo, kadar Komisija resnično še vedno proučuje primer.
3 Kar zadeva pričujoči primer, je Komisija obvestila pritožnika, da namerava obravnavati njegovo pritožbo zaradi kršitve ob upoštevanju svojega predloga za spremembo Direktive 2003/88 in svojih razprav z drugimi institucijami Skupnosti o tej spremembi. Vseeno pa je treba opozoriti, da je bil ta predlog vložen že septembra 2004. Nič ne kaže, da bi Komisija od takrat še kaj ukrenila za nadaljevanje svoje preiskave.
4 Iz točke 8 sporočila je razvidno, da naj bi se preiskava Komisije glede pritožbe zaradi kršitve končala z eno od dveh mogočih odločitev. Komisija se lahko odloči za izdajo uradnega obvestila, tj. o začetku uradnega postopka zaradi kršitve proti državi članici, ali za dokončanje primera. Varuh človekovih pravic pa ugotavlja, da Komisija v pričujočem primeru ni naredila ničesar od tega. Pravzaprav se zdi, da namesto sprejetja ene od obeh odločitev, predvidenih v točki 8 sporočila, v zvezi s to preiskavo preprosto ni ukrenila ničesar.
5 Varuh človekovih pravic meni, da takšen pristop ni v skladu z zavezami, ki jih je Komisija vključila v svoje sporočilo.
6 Komisija je v podrobnem mnenju poudarila, da ima diskrecijske pravice na tem področju, in navedla, da njena diskrecijska pravica sega na vse stopnje obravnavanja pritožb in postopkov zaradi kršitev, vključno s predhodnim postopkom. Komisija je dodala, da zaveza, določena v točki 8 sporočila, ne omejuje njene diskrecijske pravice, kadar se ji zdi upravičeno uporabiti drugačen pristop. Varuh človekovih pravic ne more sprejeti tega stališča. V sporočilu so določeni, kot potrjuje tudi uvod, „administrativni ukrepi v korist pritožnika, k upoštevanju katerih se zavezuje [Komisija] pri obravnavanju njegove pritožbe in proučevanju zadevne kršitve“. Določbe, določene v tem sporočilu, polno upoštevajo diskrecijsko pravico Komisije na tem področju. Če bi Komisija vseeno lahko odstopala od določb, določenih v tem sporočilu, kadar bi bilo to po njenem mnenju upravičeno, bi bil okrnjen bistveni pomen sporočila. Pri tem je treba opozoriti, da se je Komisija s sporočilom odzvala na vrsto preiskav varuha človekovih pravic in na pripombe glede postopkov Komisije v primerih zaradi kršitve, ki jih je podal varuh človekovih pravic.
7 Varuh človekovih pravic še opozarja, da je v točki 9 sporočila navedeno: „Uradniki Komisije po preiskavi pritožbe lahko zaprosijo kolegij komisarjev, da izda uradno obvestilo o odprtju postopka proti zadevni državi članici ali dokončno zaključi primer. Komisija bo o tem odločala po lastni presoji. (...)“.
8 Varuh človekovih pravic v celoti spoštuje diskrecijsko pravico, ki jo uživa Komisija pri obravnavanju pritožb zaradi kršitve. Vseeno pa meni, da je iz sporočila na splošno, zlasti pa iz njegovih točk 8 in 9, jasno razvidno, da je treba to diskrecijsko pravico uveljavljati v okviru sporočila. To pomeni, da Komisija pri obravnavanju pritožbe zaradi kršitve lahko izbira med odločitvijo o izdaji uradnega obvestila ali o zaprtju primera. Kot pa je bilo že omenjeno zgoraj, Komisija v pričujočem primeru ni naredila ničesar od tega. Po mnenju varuha človekovih pravic zato dejstva, da Komisija ni sprejela odločitve glede pritožnikove pritožbe zaradi kršitve, ni mogoče upravičiti z diskrecijsko pravico Komisije.
9 Pritožnik je v pripombah na podrobno mnenje Komisije navedel, da se njegova pritožba nanaša tudi na vidike, ki niso odvisni od sodne prakse Sodišča, in sicer na (i) dejstvo, da bolnišnice od zdravnikov zahtevajo „dežuranje na poziv“, čeprav gre za opravljanje običajnega dela, in (ii) dejstvo, da zaradi pritiska delodajalcev dejanski delovni čas ni dokumentiran. Varuh človekovih pravic ni dobil kopij korespondence med Komisijo in pritožnikom v tem primeru. Vseeno pa se zdi, da je pritožnik v svojem dopisu z dne 7. novembra 2005 res opozoril vsaj na prvo od zgornjih vprašanj. Ker pristop Komisije v pričujočem primeru temelji na dejstvu, da je bil vložen predlog za spremembo Direktive 2003/88, to nikakor ne more biti zadosten razlog, da Komisija ni obravnavala vprašanj, ki niso povezana s predlaganimi spremembami. Ker pa varuh človekovih pravic meni, da bi morala Komisija tako ali tako obravnavati pritožnikovo pritožbo, teh vprašanj ni treba obravnavati bolj podrobno.
10 Zaradi nedvoumnosti se zdi koristno pojasniti, da se nepravilnost, ki jo je varuh človekovih pravic ugotovil v pričujočem primeru, nanaša na to, da Komisija ni sprejela dokončnega stališča glede pritožnikove pritožbe zaradi kršitve. Kot je varuh človekovih pravic že navedel v svojem osnutku priporočila, bi imela Komisija, če bi dokončala preiskavo pritožbe, in menila, da obstaja kršitev, diskrecijsko pravico glede tega, ali bo primer posredovala Sodišču ES ali ne. Ker Komisija še ni sprejela takšne odločitve, varuhu človekovih pravic ni treba razpravljati o vprašanju, ali lahko proučuje uresničevanje te diskrecijske pravice. Vsaka takšna preiskava bi se vsekakor lahko nanašala samo na vprašanje, ali je Komisija očitno presegla svoje diskrecijske pravice na zadevnem področju. Varuh človekovih pravic pa ne more izključiti možnosti, da bi to vprašanje mogoče hotel komentirati tudi Parlament v okviru svojih suverenih pristojnosti. V tem smislu bi lahko Parlament zanimala izjava za javnost, ki jo je Komisija objavila dne 20. septembra 2006 in v kateri se je odzvala na osnutek priporočila, ki ga je v pričujočem primeru pripravil varuh človekovih pravic.[10]
11 Po mnenju varuha človekovih pravic pričujoči primer poraja pomembno načelno vprašanje glede načina, kako Evropska komisija obravnava pritožbe državljanov glede domnevnih kršitev prava Skupnosti s strani držav članic. Vprašanje je, ali se Komisija lahko preprosto vzdrži ukrepanja, namesto da bi odprla postopek v zvezi s kršitvijo ali pritožbo zavrnila. Varuh človekovih pravic meni, da to ni v skladu z načeli dobrega upravljanja.
Varuh človekovih pravic zaradi tega ponavlja svoj osnutek priporočila kot priporočilo Komisiji:
Evropski parlament bi lahko razmislil o sprejetju ustrezne resolucije.
Strasbourg, 10. september 2007
P. Nikiforos DIAMANDOUROS
[1] Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic, UL 1994 L 113, str. 15.
[2] UL 1993 L 307, str. 18.
[3] UL 2003 L 299, str. 9. Ta direktiva, ki je začela veljati dne 2. avgusta 2004, je nadomestila (in razveljavila) Direktivo 93/104.
[4] Besedilo osnutka priporočila je na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).
[5] Glej Sporočilo Komisije o boljšem nadzoru uporabe prava Skupnosti (COM(2002) 725 konč., z dne 16. maja 2003, str. 3.
[6] Glej točko 3.1 navedenega sporočila.
[7] Zadeva C-200/88 Komisija proti Grčiji [1990] Recueil I-4299; Zadeva C-317/92 Komisija proti Nemčiji [1994] Recueil I-2039; Zadeva C-422/92 Komisija proti Nemčiji [1995] Recueil I-1097; Zadeva C-207/97 Komisija proti Belgiji [1999] Recueil I-275.
[8] Zadeva C-207/97 Komisija proti Belgiji [1999] Recueil I-275, v odstavku 24.
[9] COM(2002) 141; UL 2002 C 244, str. 5.
[10] To sporočilo za javnost vsebuje naslednje izjave: „(...) Ker se zdi, da skoraj vse države članice ravnajo v nasprotju z odločitvami sodišča, je komisar Špidla opozoril Svet na nujnost sprejetja uravnotežene rešitve te težave. (...) Nesprejemljivo je, da morajo državljani prenašati negativne posledice političnega zastoja. Če ministri v naslednjih mesecih ne morejo sprejeti dogovora, nimam druge izbire, kot da vložim tožbo na sodišču proti državam članicam glede tega vprašanja. Vseeno pa verjamem, da bo finsko predsedstvo v naslednjih tednih našlo rešitev.“
